Obnavljamo fasade, menjamo okna, klimatske naprave delujejo ves čas, pa nam je še vedno vroče. Kaj delamo narobe?

Večina ljudi meni, da se bodo stavbe podnebnim spremembam prilagodile z boljšo izolacijo, novo fasado ali zmogljivejšimi klimatskimi napravami. Arhitekti opozarjajo, da to ni dovolj. Nekatere napake, nastale v fazi projektiranja, je pozneje skoraj nemogoče odpraviti, stavbe, ki jih gradimo danes, pa bodo v uporabi še desetletja – v podnebju, ki bo bistveno drugačno od današnjega.

Zato se vse pogosteje zastavlja vprašanje, ali projektiramo stavbe, ki bodo enako funkcionalne tudi čez 20 ali 30 let, ali pa jih bomo morali že kmalu prilagajati razmeram, za katere sploh niso bile načrtovane.

Arhitekt Marko Dabrović, eden od ustanoviteljev arhitekturnega studia 3LHD, opozarja, da so najbolj problematične stavbe z velikimi, nezaščitenimi steklenimi površinami, preglobokimi tlorisi, enostransko orientacijo in okolico brez zelenih površin.

"To je še zlasti problematično, ker bomo zaradi zmanjševanja izpustov CO₂ morali manj rušiti in bistveno dlje uporabljati obstoječe stavbe. Kar zgradimo danes, bomo morali uporabljati in prilagajati še desetletja. Fasado je mogoče prenoviti, slabo orientacijo, preglobok tloris ali stavbo brez možnosti naravnega prezračevanja pa je zelo težko naknadno spremeniti," je za Bloomberg Adria pojasnil Dabrović.

Podnebne spremembe vse močneje vplivajo tudi na evropsko gospodarstvo. Evropa se segreva približno dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, vročinski valovi pa niso več izziv le za zdravstvene sisteme ali elektroenergetsko omrežje. Vse bolj vplivajo na produktivnost, povečujejo stroške gospodarstva in odpirajo vprašanje, koliko je obstoječa infrastruktura sploh prilagojena novim podnebnim razmeram.

Evropska komisija ocenjuje, da bodo morale države članice do leta 2050 v prilagajanje podnebnim spremembam vlagati skoraj 70 milijard evrov letno, medtem ko Bloomberg v svoji analizi opozarja, da je velik del evropskih stavb načrtovan za podnebje, ki ne obstaja več.

Največje napake nastanejo pred začetkom gradnje

Ko govorimo o pregrevanju stavb, se razprava najpogosteje osredotoča na debelino izolacije ali zmogljivost klimatskih naprav. Dabrović meni, da je takšen pristop napačen, saj težava nastane veliko prej – že v fazi določanja lege stavbe, njene orientacije, globine tlorisa in obsega steklenih površin.

"Še vedno pogosto projektiramo na podlagi povprečnih podnebnih podatkov, čeprav so vročinski valovi vse daljši, noči pa vse toplejše. Pri tem stavba ni izoliran objekt. Če jo obdajajo asfalt, beton, temne strehe in fasade, se celotna okolica čez dan segreva, ponoči pa se ne uspe dovolj ohladiti. To je učinek urbanega toplotnega otoka. Zato se mora projektiranje danes začeti z upoštevanjem mikroklime lokacije in odnosa stavbe do okolice, ne pa zgolj pri zasnovi njene fasade."

To pomeni, da stavbe ni več mogoče obravnavati ločeno od prostora, ki jo obdaja. Asfalt, beton in temne površine čez dan akumulirajo toploto, ponoči pa jo postopoma oddajajo. Zaradi tega se gosto pozidani deli mest ohlajajo bistveno počasneje kot območja z več zelenimi površinami. Učinek urbanih toplotnih otokov med vročinskimi valovi zato dodatno povečuje potrebo po hlajenju in otežuje naravno ohlajanje stavb.

Kompleks CityLife v Milanu je eden najbolj znanih evropskih primerov sodobne trajnostne arhitekture. Foto: Bloomberg

Po besedah Dabrovića klimatska naprava najpogosteje odpravlja posledico, ne pa vzroka težave.

"Najpogostejše težave so prevelike steklene površine brez zunanje zaščite pred soncem, slaba orientacija stavbe in tlorisi, ki ne omogočajo naravnega prezračevanja," dodaja.

Velike steklene fasade so v zadnjih desetletjih postale eno od prepoznavnih znamenj sodobne arhitekture. Vendar težava ni v steklu kot materialu, temveč v načinu njegove uporabe in tem, kako dobro je stavba zaščitena pred neposrednim sončnim sevanjem.

"Steklo je treba izbrati glede na orientacijo stavbe in namembnost prostora. Pozimi želimo izkoristiti sončno energijo za pasivno ogrevanje, poleti pa je treba neposredno sončno sevanje zaustaviti, še preden prodre skozi steklo. To dosežemo s kombinacijo ustrezne sončne prepustnosti stekla, nadstreškov, globokih lož, tend in drugih oblik zunanjega senčenja. Notranje zavese ali rolete ukrepajo prepozno, saj je toplota takrat že vstopila v prostor," pojasnjuje Dabrović.

Prav tako poudarja, da je zelo pomemben tudi prostor okoli stavbe, ki je pri projektiranju pogosto podcenjen.

Prav zato si vse več mest prizadeva vrniti zelenje v gosto pozidane dele mest. Evropska unija v okviru programov prilagajanja podnebnim spremembam financira tudi projekte ozelenjevanja urbanih območij.

Kako projektirati stavbo za toplejša poletja

Ali je mogoče v našem podnebju projektirati stavbo, ki bo tudi med vročinskim valom ostala prijetno hladna brez uporabe klimatskih naprav? Dabrović meni, da je to mogoče, vendar le, če se o tem razmišlja že od samega začetka načrtovanja.

Tak pristop se že vrsto let uporablja v državah z razvitimi standardi pasivne gradnje, vendar zaradi vse pogostejših vročinskih valov postaja vse pomembnejši tudi v regiji. Cilj ni več zgolj zmanjšati porabo energije, temveč projektirati stavbe, ki bodo na naraven način čim dlje ohranjale prijetno temperaturo.

Pri tem imajo pomembno vlogo tudi gradbeni materiali, čeprav se njihov pomen pogosto preveč poenostavlja. V zadnjih letih se vse več govori o vračanju lesa, kamna, zemlje in drugih naravnih materialov, vendar Dabrović opozarja, da sama izbira materiala ne more rešiti težave.

Drevesa in zelene površine lahko bistveno ublažijo učinek urbanih toplotnih otokov. Foto: Jure Živković za 3LHD

"Materiali so pomembni, vendar sami po sebi niso dovolj. Ključno je, kako so vgrajeni in kako delujejo skupaj z drugimi elementi stavbe. Les je obnovljiv in ima nizek ogljični odtis, zemlja in kamen imata veliko toplotno maso, naravni izolacijski materiali pa lahko izboljšajo kakovost notranjega prostora. Vendar noben material ne bo nadomestil slabe orientacije ali pomanjkanja zaščite pred soncem."

Z drugimi besedami: trajnost se ne začne pri izbiri materialov, temveč pri kakovostnem projektu.

Kako obstoječe stavbe prilagoditi podnebnim spremembam

Podobna logika velja za energetsko prenovo obstoječih stavb. V javnosti se ta pogosto omejuje na novo fasado in debelejši sloj izolacije, vendar bi morala vključevati tudi zaščito pred poletnim pregrevanjem, izboljšanje naravnega prezračevanja, ozelenjevanje okolice in streh ter povečanje odpornosti stavb proti podnebnim ekstremom.

Tak pristop je še zlasti pomemben, ker bo večina stavb, ki jih bomo uporabljali sredi stoletja, že zgrajenih. To pomeni, da prilagajanje podnebnim spremembam ne bo odvisno le od novih projektov, temveč tudi od tega, kako uspešno bomo prenovili obstoječi stavbni fond.

Eden od primerov takega pristopa je Grand Park Hotel Rovinj, projekt studia 3LHD, pri katerem je bila, kot pravi Dabrović, posebna pozornost namenjena prav pasivnim rešitvam za zaščito pred poletno vročino.

"Najpomembnejši elementi so globoke lože in konzole, ki ščitijo steklene površine pred poletnim soncem, naravno prezračevanje skupnih prostorov, ozelenjene strehe in bogata mediteranska zasaditev, ki ustvarja senco in ugodnejšo mikroklimo. Hkrati je pozimi omogočeno izkoriščanje sončne energije za pasivno ogrevanje."

Projekt Hotela Park poudarja pomen zelenja in pasivnih rešitev pri oblikovanju prijetnejše mikroklime. Foto: Jure Živković za 3LHD

Tak pristop kaže, da arhitekturi ni treba izbirati med energetsko učinkovitostjo in udobnim bivanjem. Dobro načrtovana stavba lahko hkrati zmanjša porabo energije, poveča toplotno ugodje in omeji potrebo po klimatizaciji, tudi v obdobjih ekstremne vročine.

Vendar posamezni projekti ne bodo dovolj, če se ne bo spremenil način načrtovanja mest. V zadnjih desetletjih je bil razvoj pogosto usmerjen v čim večji izkoristek stavbnih zemljišč, medtem ko so zelene površine, naravno prezračevanje in mikroklima ostajali v ozadju. Podnebne spremembe zdaj pa kažejo, da prav ti elementi postajajo pomemben del odpornosti mest.

Dabrović meni, da imajo arhitekti danes večjo odgovornost kot nekoč, saj projektirajo stavbe, ki bodo služile generacijam v bistveno drugačnih podnebnih razmerah.

"Arhitektura ne more biti več zgolj odgovor na funkcionalne in estetske zahteve. Odgovoriti mora tudi na podnebne izzive. To pomeni dolgoročno razmišljanje in načrtovanje stavb, ki bodo ostale prijetne za bivanje in energetsko učinkovite tudi čez več desetletij."

Morda največja sprememba zato ni, da bomo gradili drugačne stavbe, temveč da jih bomo začeli načrtovati za podnebje, ki šele prihaja, in ne za tisto, ki smo ga nekoč poznali. Fasado je namreč mogoče obnoviti, napake pri temeljnih odločitvah glede lege, orientacije in naravnega prezračevanja pa je zelo težko naknadno odpraviti.