.webp){kind=icon}
V industriji pridobivanja aluminija je zaprtje talilnice mučna odločitev. Ko se proizvodni talilni lonci ohladijo na sobno temperaturo, lahko namreč traja več mesecev in na desetine milijonov evrov, da se ponovno zaženejo.
Vendar se slovaški Norsk Hydro ta mesec pripravlja, da bo naredil točno to. In niso edini – evropska proizvodnja aluminija je upadla na najnižjo raven od 70. let prejšnjega stoletja. Poznavalci industrije pravijo, da je naraščajoča energetska kriza velika grožnja za velike proizvajalce aluminija v regiji.
Za proizvodnjo te kovine je potrebne veliko električne energije. Ena tona aluminija zahteva približno 15 megavatnih ur električne energije, kar je dovolj za oskrbo petih domov v Nemčiji za eno leto. Nekatere talilnice so zaščitene z državnimi subvencijami, dolgoročnimi pogodbami o električni energiji ali dostopom do lastne obnovljive energije, druge pa čaka negotova prihodnost.
"Zgodovina je dokazala, da se talilnice aluminija, ko enkrat ugasnejo, ne vrnejo več," je dejal Mark Hansen, izvršni direktor družbe za trgovanje s kovinami Concord Resources.
V Nemčiji je električna energija, potrebna za proizvodnjo tone aluminija, v petek na promptnem trgu stala približno 4.200 dolarjev, potem ko je prejšnji mesec po izračunih Bloomberga presegla deset tisoč dolarjev. Terminska cena na londonski borzi kovin je bila v petek okoli 2.300 dolarjev za tono.
Ker evropska proizvodnja upada, je na stotine evropskih proizvajalcev, ki kovino predelujejo v dele za nemške avtomobile ali francoska letala, vedno bolj odvisnih od uvoza. Tam pa se kovine dražijo. Nekateri kupci se skušajo izogniti tudi uvozu kovin iz Rusije, ki je običajno velik dobavitelj aluminija za Evropo.
Industrija tako pravi, da za preživetje nujno potrebuje vladno podporo. Vendar je kakršne koli ukrepe, kot so fiksne omejitve cen, da bi ohranili obratovanje elektrarn, ki potrebujejo energijo, težko upravičiti, medtem ko se potrošniki soočajo z naraščajočimi računi za elektriko.
Težave aluminijskega sektorja so samo en primer tega, kar se dogaja v energetsko intenzivnih panogah v Evropi: Po vsej celini se namreč proizvajalci gnojil, cementarne, jeklarne in cinkarne prav tako zapirajo zaradi visokih cen elektrike in plina. Cene električne energije niso visoke le za to zimo, ampak tudi za leti 2024 in 2025, kar ogroža dolgoročno sposobnost preživetja številnih industrij. Tudi proizvajalci drugih kovin, kot sta cink in baker, so močno prizadeti.
