Po 40. letu - kam vlagati in kam raje ne

Vlaganje ima največ smisla, če se začne zgodaj, v mladosti, je pogosto rdeča nit, ko govorimo o 'donosnem investiranju'. Mlajši vlagatelji imajo na svoji strani čas, učinek obrestno-obrestnega računa in večjo toleranco do tveganja, zato imajo tako v teoriji kot praksi dejansko prednost pred vlagatelji v poznejših letih. Vendar v resničnem življenju idealnim modelom ni vedno mogoče slediti, zato je razmerje med starostjo, donosi in donosnostjo bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled.

Čas kot najpomembnejši dejavnik vlaganja

Čas je ključni zaveznik vlagatelja, saj omogoča delovanje obrestno-obrestnega računa – mehanizma, pri katerem donosi ustvarjajo nove donose. Zato se razlika med vlaganjem, začetim v 20. letih, in tistim, ki se začne dve desetletji pozneje, ne meri le v izgubljenih letih, temveč tudi v izgubljenih ciklih rasti.

Na primer: vlagatelj, ki pri 25 letih vloži deset tisoč evrov in ta denar pusti rasti po povprečni letni stopnji petih odstotkov brez dodatnih vplačil, bo po dveh desetletjih imel skoraj 26.500 evrov. Če isti znesek vloži pri 45 letih, je končni rezultat odvisen od tega, ali ima dovolj časa, da ujame vsaj en poln tržni cikel rasti, saj zamujena leta ne pomenijo le nižjega donosa, temveč tudi izgubo priložnosti za ponovno investiranje dobička.

Stefan Majkić, posrednik pri Prudence Capitalu, je za Bloomberg Adria povedal, da je starost vlagatelja eden najpomembnejših dejavnikov pri določanju ustrezne naložbene strategije in sprejemljive tolerance do tveganja.

"V praksi lahko mlajši vlagatelji prevzamejo večji delež tveganih razredov premoženja, predvsem delnic, prav zato, ker imajo dovolj časa, da 'zgladijo' negativne tržne cikle in izkoristijo dolgoročno rast trgov. Pogosto uporabljeno načelo razporeditve temelji na formuli sto minus starost, s čimer okvirno dobimo priporočeni delež delnic v portfelju. V vprašalnikih za oceno tveganja pri strankah ima starost praviloma velik ponder (pogosto okoli 30 odstotkov), saj neposredno vpliva na opredelitev naložbenega horizonta in sposobnost vlagatelja prenesti nihajnost."

Ko gre za tržna nihanja, ki so realen in pogost pojav, smo Majkića vprašali, kako naj vlagatelji razumejo in sprejmejo možnost velikih padcev v vrednosti 50 odstotkov ali več.

"Takšni padci v bolj tveganih portfeljih, čeprav boleči, niso neobičajni. Tudi največja svetovna podjetja, kot so Microsoft, Google in Meta, so se v določenih obdobjih tržnih padcev (rečemo jim bear market) korigirala tudi za 50 odstotkov. Pomembno je poudariti, da padec 'na papirju' ne pomeni realizirane izgube, temveč zgolj trenutno tržno vrednost. Dolgoročni vlagatelji računajo na okrevanje, ki je bilo v dobro razpršenih portfeljih skozi zgodovino pravilo in ne izjema. Seveda pa se je treba zavedati, da obstajajo tudi primeri, ko se naložba nikoli ne pobere, predvsem pri podjetjih z oslabljenimi temeljnimi kazalniki."

 

 

Krajši horizont, drugačna strategija

Da bi bolj poglobljeno in konkretno razumeli, kaj starost vlagatelja pomeni v praksi, je treba abstraktne nasvete prevesti v številke in narediti primerjavo. Zato si predstavljajmo dva vlagatelja: prvi začne vlagati pri 30 letih, drugi pri 45 letih. Oba vlagata enak znesek – 200 evrov mesečno – in to v kombinacijo delnic, obveznic in zlata. Razlika je v naložbenem horizontu: prvi vlaga 35 let, drugi pa 'le' 20 let.

Če upoštevamo konservativne (previdne in realistične) dolgoročne predpostavke, da globalne delnice prinašajo povprečni realni donos okoli šest odstotkov letno, obveznice okoli dva odstotka, zlato pa okoli tri odstotke, in če je portfelj sestavljen tako, da ima mlajši vlagatelj večji delež delnic, medtem ko starejši kolega večji poudarek namenja stabilnosti, postane razlika v izidu očitna.

Majkić poudarja, da ta razlika večinoma izhaja iz časa. "Učinek obrestno-obrestnega računa ima eksponenten značaj, in prej ko vlagatelj začne, tem večji je skupni akumulirani kapital."

Na vprašanje, kako realno je danes pričakovati stabilne donose od pet do osem odstotkov pri bolj konservativnih portfeljih, Majkić odgovarja, da je za resnično konservativen portfelj petodstotni letni donos odličen rezultat v sodobnih razmerah. Donosi nad osem odstotkov že zahtevajo večji delež tveganih delnic, vključno s podjetji z izrazitejšo volatilnostjo in trgi v razvoju. Poleg tega so donosi med 20 in 30 odstotki teoretično mogoči, vendar jih je zelo težko ponavljati in se pojavljajo predvsem v obdobjih dolgotrajne rasti trga (bull market).

"Na primer, ETF SPY (S&P 500) je leta 2019 dosegel donos nad 30 odstotkov, medtem ko so nekateri bolj tvegani sektorji in tematski ETF-ji beležili še bistveno višje donose. A takšni rezultati ne predstavljajo norme, temveč izjemo."

Bloomberg

 

Kaj pokaže izračun

Vlagatelj, ki začne pri 30 letih in 35 let mesečno vlaga 200 evrov, bo skupno vložil približno 84 tisoč evrov. Ob povprečnem letnem donosu portfelja okoli pet odstotkov bi se vrednost tega kapitala ob koncu obdobja gibala v razponu približno 220 tisoč do 240 tisoč evrov, odvisno od tržnih ciklov. Večji del tega zneska ne izhaja iz vplačanega denarja, temveč iz časa – iz desetletij vlaganja, v katerih obresti ustvarjajo nove obresti.

Vlagatelj, ki začne pri 45 letih, bo ob enakih pogojih mesečnega vlaganja v 20 letih vložil približno 48 tisoč evrov. Če zaradi krajšega naložbenega horizonta in nižje tolerance do tveganja njegov portfelj dosega povprečni letni donos okoli štiri odstotke, bi se končna vrednost gibala med 70 tisoč in 80 tisoč evri. Ta projekcija predpostavlja stabilne dolgoročne donose in ne pomeni jamstva za izid (upoštevamo, da bodo kljub kriznim obdobjem delnice, obveznice in zlato v povprečju dosegali donose, podobne tistim v preteklosti, vendar takšen izid nikakor ni zagotovljen, saj trgi ne rastejo linearno).

Borza nagrajuje čas

"Največja prednost vlaganja v 20. letih je možnost oblikovanja bolj agresivnega portfelja z višjim deležem delnic, kar statistično vodi do višjih dolgoročnih donosov. Borza 'nagrajuje čas', in dlje ko je vlagatelj prisoten na trgu, večja je verjetnost, da bo dosegel nadpovprečen rezultat," pravi Majkić in dodaja, da je druga ključna prednost učinek obrestno-obrestnega računa.

Na primer: naložba tisoč evrov ob povprečnem letnem donosu sedem odstotkov v obdobju 30 let bo bistveno presegla rezultate poznejšega vstopa z bistveno krajšim obdobjem vlaganja.

Kljub temu ima zgodnje investiranje tudi slabost, ki se po Majkićevih besedah večinoma nanaša na omejen dostop do kapitala in pogosto nezadostno raven finančnega znanja, kar lahko oteži ustrezno diverzifikacijo.

Zakaj čas zmanjšuje tveganje

"Najdaljši gospodarski cikli trajajo od 10 do 12 let, kar pomeni, da vlagatelj z naložbenim horizontom treh desetletij preide več celotnih ciklov in ima dovolj časa, da absorbira tudi najgloblje krize. V tako dolgem obdobju se volatilnost statistično zmanjšuje, dolgoročni trend rasti trga pa pride bolj do izraza," pojasnjuje Stefan Majkić.

 

 

Najdražja napaka je neodločnost

Razlika v absolutnem znesku je sicer pomembna, vendar je ključno vprašanje, kakšno vlogo ima ta kapital. Za mlajšega vlagatelja sta cilj rast in akumulacija, medtem ko pri starejšem vlagatelju cilj pomeni ohranjanje vrednosti, dopolnitev prihodnje pokojnine ali ustvarjanje finančne blazine oziroma rezerve. Donosnost se v tem primeru ne meri s tem, ali je dosežen enak znesek, temveč ali je kapital izpolnil funkcijo, zaradi katere je bil vložen.

Na rezultat dodatno vpliva tudi struktura naložb. Delnice ponujajo najvišje dolgoročne donose, a hkrati tudi največja nihanja. Obveznice zagotavljajo stabilnejši, vendar nižji donos, medtem ko zlato ne ustvarja prihodka, temveč služi kot zaščita v obdobjih povečane negotovosti, kakršnim smo priča prav zdaj. Takšne razmere potiskajo ceno plemenite kovine na rekordne ravni.

 

 

Za vlagatelja, ki začne vlagati pozneje, ima kombinacija teh razredov premoženja več smisla kot zanašanje zgolj na enega. Cilj ni premagati trg, temveč zmanjšati tveganje, da bi slab čas vstopa ali dolgotrajen padec trga izničil leta varčevanja.

Prav tu se razbije najpogostejša zmota o 'prepoznih naložbah'.

Starost je sicer pomembna, saj določa, koliko manevrskega prostora obstaja za napake, vendar sama po sebi ne odloča o donosnosti vlaganja. Predvsem opredeljuje časovni okvir, v katerem se lahko kapital povečuje, tveganje, ki ga vlagatelj lahko prenese, ter cilje, ki jih želi doseči. Ko se ti dejavniki prevedejo v številke, postane jasno, da razlika med zgodnjim in poznim začetkom ne postavlja vprašanja, ali se vlaganje splača, temveč kako se spremeni njegov izid.

Po drugi strani Majkić poudarja, da praksa kaže, da je nagnjenost k tveganju predvsem psihološka kategorija, ne zgolj generacijska. Dodaja, da imata obe "skrajnosti" svoje posledice: pretirana previdnost je pogosto dražja, saj pomeni zamujene donose, ki se dolgoročno kopičijo, medtem ko je pretirano tveganje lahko problematično kratkoročno, vendar se ob dolgem časovnem horizontu pogosto "izravna".

"Pomembno je poudariti tudi vse večjo prisotnost malih vlagateljev na trgu, kar vpliva na dinamiko trgovanja in odzive na ekonomske novice. Delež malih vlagateljev v skupnem prometu nenehno narašča in je danes pomemben dejavnik tržne volatilnosti," opozarja sogovornik Bloomberg Adrie.

V bistvu se največja finančna izguba ne zgodi zato, ker nekdo ni vlagal v 20. letih, temveč zato, ker v 40. ali 50. odlaša z odločitvijo iz prepričanja, da je prepozno. Finančna matematika je res neusmiljena do izgubljenega časa, a še bolj neusmiljena je do neodločnosti.

"Pri oceni tveganja je starost pomemben dejavnik, prav tako pa tudi cilji, kot so zapuščina ali ohranjanje kapitala. Strategijo je vedno mogoče optimizirati glede na življenjsko fazo in finančne zmožnosti," sklene broker družbe Prudence Capital.

 

__

Navedene številke v izračunih kapitala služijo kot ponazoritev razmerja med časom in naložbeno strategijo ob razumnih predpostavkah, in ne kot napoved konkretnega izida.