''Spreminjanje v Japonca'' (Turning Japanese) je bila uspešnica britanske rock skupine The Vapors, ki ji je davnega leta 1980 za kratek čas prinesla mednarodno slavo. Medtem ko so britanski glasbeniki takrat pojasnjevali, da so s pesmijo želeli prikazati tesnobo mladih in »pretvarjanje v nekaj, česar nisi pričakoval«, je fraza iz naslova pesmi na finančnih trgih postala metafora za dolgotrajno obdobje gospodarske stagnacije – po vzoru ''na dve izgubljeni desetletji Japonske'', ki sta sledili poku japonskega gospodarsko-finančnega balona leta 1990.
Fenomen japonizacije se je v zadnjih dveh desetletjih večkrat pojavil v ekonomskih analizah evropskih razmer – vedno, kadar je evropsko gospodarstvo obtičalo v stagnaciji ali zelo nizki rasti, z visokimi javnimi dolgovi, politično disfunkcionalnostjo in demografskimi težavami, ki jih povzroča vse starejše prebivalstvo. Naraščajoči val gospodarske in politične krize v Evropski uniji, ki je obenem ujeta v strateški spopad med ZDA in Kitajsko ter pod pritiski zaradi varnostnih groženj iz Rusije, je ponovno obudil strahove, da se stara celina sooča z japonizacijo.
Da bi bil paradoks še večji, se Japonska hkrati sooča s spremembami, ki bi jih lahko poimenovali evropeizacija. Propad japonskega političnega sistema, v katerem je desetletja prevladovala ena sama stranka, je namreč odprl prostor za desničarski populizem po evropskem vzoru ter sprožil širše družbene spremembe, zaradi katerih Japonska vse bolj spominja na Evropo. Nenadoma je Japonska postala država razdrobljenega večstrankarstva, z vse več ženskami v politiki, pa tudi z množico populističnih voditeljev.
Indeks ''tveganja za japonsko bolezen''
Po svetovni finančni krizi leta 2008 sta gospodarsko krajino večine razvitih držav zaznamovali nizka gospodarska rast in rekordno nizke obrestne mere, kar je vse do pandemije covida 19 leta 2020 spodbudilo številne analize, ki so se spraševale, ali bo Evropa postala nova Japonska.
Konec leta 2013 je tedanji predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi takšno možnost odločno zavrnil, pri čemer je poudaril, da evrsko območje ni v nevarnosti, da bi zapadlo v trdovratno deflacijo – pojav, ki je bil značilen za japonsko gospodarstvo v zadnjem desetletju 20. in prvem desetletju 21. stoletja.
Vendar pa, čeprav je razumljivo, da se ECB osredotoča na deflacijo kot ključni vidik japonskih gospodarskih težav, obstajajo tudi drugi načini, kako Evropa vse bolj spominja na Japonsko – najopaznejši med njimi je demografija. Projekcije Združenih narodov kažejo, da bo japonsko prebivalstvo do leta 2050 upadlo s 127 na 108 milijonov prebivalcev. Podobna pot čaka Nemčijo, ki bo po napovedih padla s 84 na 72,5 milijona. Za preostale članice EU pa projekcije niso tako črne: prebivalstvo Unije naj bi svoj vrhunec doseglo prihodnje leto pri 453,3 milijona, nato pa do leta 2050 postopoma upadlo na 447,9 milijona.
Japonizacija je še izrazitejša pri starostni strukturi prebivalstva – povprečna starost naj bi s sedanjih 44,5 leta do konca stoletja narasla na 50 let. Še več, zaradi daljše življenjske dobe bo število starejših od 80 let močno poraslo, tako da bo do leta 2050 delovno sposobno prebivalstvo le še nekaj manj kot dvakrat večje od vojske upokojencev.
Na podlagi raziskave profesorja Takatošija Ita z ameriške univerze Columbia je nizozemska banka ING razvila indeks, s katerim meri t. i. ''tveganje za japonsko bolezen''. Indeks združuje kazalnike, kot so rast BDP, inflacija, obrestne mere in demografske spremembe. Po tem indeksu je EU že pred pandemijo kazala podobnosti z Japonsko – zaradi izjemno nizkih obrestnih mer, kreditnih omejitev, nizke rasti produktivnosti, visoke zadolženosti držav in staranja prebivalstva.
Pandemija in vojna v Ukrajini sta povzročili dvig inflacije in obrestnih mer, vendar narašča zaskrbljenost, da je nizka evropska rast dejansko strukturne narave in da bo celina krenila po isti poti kot Japonska.
Pomanjkanje strukturnih sprememb
Obstaja še četrta razsežnost razmeroma stagnirajočega japonskega gospodarstva – pomanjkanje strukturnih sprememb – ki je očitno tudi v Evropski uniji, ki se prav tako duši v predpisih, omejitvah in zaščiti posameznih gospodarskih skupin. Če Evropo pogledamo skozi japonska očala, te elemente zlahka prepoznamo v Nemčiji in Franciji.
''Pravi razlog, zakaj je Japonska stagnirala, je v tem, da ni želela izvesti strukturnih reform. Uporabite to primerjavo z Evropo. Ta regija je kalejdoskop. Nekatere strukturne spremembe, potrebne za ustvarjanje bolj konkurenčnega gospodarstva, izvajajo države na obrobju, zlasti Irska,'' je že pred desetimi leti opozoril britanski ekonomski novinar Hamish McRae. Takrat je poudaril, da se to ne dogaja v državah, kot je Italija, reforme pa pešajo tudi v državah, ki so bile nekoč pionirke na posameznih področjih, kot je bila Nemčija. ''Togost enotne valute in enotne obrestne mere ne pomaga, vendar ne morete za vse kriviti evra ali ECB. Vprašanje je, kaj si Evropejci sploh želijo. Želijo udobje in stabilnost na račun rasti? Ali nekaj bolj vznemirljivega?''
Ta ocena je danes še bolj aktualna, saj se evropske politične elite soočajo z izzivom, kako in v katero smer izvesti strukturne reforme – ne le v okviru monetarne politike, ampak tudi v industriji in širšem gospodarstvu. Ekonomska logika narekuje, da bi se morala evrska območja preoblikovati v enotno državo s fiskalnimi transferji iz bogatejših v revnejše regije, vendar politična realnost to v doglednem času onemogoča.
Ekonomisti ocenjujejo, da bi lahko naslednja večja recesija sprožila verižno reakcijo japonizacije, rasti brezposelnosti ter porasta populističnega besa in uličnega nasilja. Še slabše za Evropo – Japonska nikoli ni doživela katastrofalne množične brezposelnosti, kar pa je povsem realna možnost v EU, predvsem na njenem jugu, ki je to občutil že pred približno desetletjem med krizo evroobmočja. To je očitno še en dejavnik, ki bi lahko pospešil ''spreminjanje Evrope v Japonsko''.
Ker se odpuščanja vrstijo v številnih sektorjih v Nemčiji – motorju evropskega gospodarstva – se krepi strah, da bo to še dodatno prispevalo k stagnaciji japonskega tipa. Ocena, da se bo na srednji rok delovna sila v Nemčiji zmanjšala za 0,7 odstotka, kot je opozoril ekonomist banke ING Carsten Brzeski, predstavlja začetek japonizacije Nemčije.
''Pred pandemijo je bila potencialna rast (delovne sile) Nemčije ocenjena na približno 1,5 odstotka. To jasno kaže, kako močan vpliv ima demografija,'' je dejal Brzeski ter opozoril, da bodo po navedbah Mednarodnega denarnega sklada javne finance trpele zaradi starajočega se prebivalstva – davčni prihodki bodo rasli počasneje, medtem ko bodo izdatki za zdravstvo in pokojnine naraščali. ''Razen Japonske preprosto nimamo drugega primera razvitega gospodarstva, da bi lahko videli, kakšne bodo posledice teh demografskih sprememb. Ko gledamo glavne številke, vidimo padec gospodarske rasti in stagnacijo, vendar nimamo pojma, kaj to pomeni za družbo,'' je dejal Brzeski.
Depositphotos
Ker se bo v naslednjih petih do desetih letih v Nemčiji upokojilo od pet do sedem milijonov delavcev, Brzeski to ocenjuje kot izjemno veliko breme za gospodarstvo, ki mora financirati pokojninski sistem. Po njegovih besedah politiki v Nemčiji in po vsej EU kopičijo težave za prihodnost, ker se ne prilagajajo staranju prebivalstva.
''Čez pet do deset let se bodo ljudje ozrli in rekli: Bog, leto 2024 bi res moralo biti čas, ko bi spremenili fiskalna pravila, da bi omogočili večjo porabo, prerazporeditev in več transferjev,'' opozarja. ''Toda v politični razpravi, tako v Združenem kraljestvu kot v drugih državah, noben politik ne misli, da bo izvoljen, če bo volivcem povedal, da bodo morali delati dlje ali da bodo njihove pokojnine manjše.''
Japonska ''okužena'' z evropskimi boleznimi
Po drugi strani pa Japonska vse bolj postaja podobna Evropi, kar je postalo očitno po lanskih volitvah v spodnji dom japonskega parlamenta in letošnjih v zgornji dom. Po sedmih desetletjih, v katerih je Liberalnodemokratska stranka (LDP) obvladovala politiko kar 65 let z zelo malo resne opozicije, je bila prvič prisiljena oblikovati manjšinsko vlado.
Tradicionalno konservativna japonska družba očitno ne najde političnih odgovorov v konservativizmu in nacionalizmu LDP, zato se deloma obrača k največji stranki leve sredine, deloma pa k populističnim ter skrajno levičarskim in skrajno desničarskim strankam evropskega tipa.
Največ medijske pozornosti je pritegnil nepričakovani uspeh nove desničarsko-populistične stranke Sanseito, katere vodja Sohei Kamiya je postal znan po protimigracijski politiki, nasprotovanju liberalni spolni politiki ter hvaljenju ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Z antisemitskimi izjavami, ki so pritegnile pozornost tudi mednarodnih medijev, je Kamiya politiko enakosti spolov okrivil za upad rodnosti na Japonskem in volivce posvaril pred ''tiho invazijo'' priseljencev.
Poleg tega je svojo kampanjo gradil na tezi, da se Japonska sooča z grožnjo ''globalistov iz ozadja'', tujimi kriminalci in skorumpirano politično elito, ki mlade duši z davki.
Čeprav mu nasprotniki očitajo ksenofobijo in usmerjanje javnega nezadovoljstva zaradi visokih cen in stagnirajočih plač proti tujcem, Kamiya trdi, da je politika njegove stranke zelo podobna politiki Alternative za Nemčijo, francoske Nacionalne fronte in britanske Reformne stranke.
Uspeh Sanseita ne temelji le na retoriki, ampak tudi na dejstvu, da se je dejansko spremenila celotna narava japonske politike, ki je bila še nedavno zaznamovana z izrazito konservativnimi idejami in odsotnostjo žensk v političnem življenju. Evropeizacija japonske politike se kaže tudi v tem, da je v parlament zdaj vstopilo kar 11 strank različnih ideologij.
''Večina teh strank je nastala v zadnjem desetletju, kar kaže na globoko spremembo v politični pokrajini Japonske,'' poudarja Robert Nordstroem, raziskovalec na Univerzi Waseda. Med pozitivnimi rezultati zadnjih dveh volitev navaja tudi rekordno število izvoljenih žensk – 30 odstotkov – in občutno višjo volilno udeležbo.
Liberalne ideje osvajajo Japonce
Da so spremembe v japonski politiki in družbi očitne, potrjujejo tudi ankete UTAS, ki že več kot 20 let spremljajo stališča kandidatov in volivcev o ključnih političnih vprašanjih.
''V zadnjem času so stališča izvoljenih politikov skoraj pri vseh političnih vprašanjih postala bolj liberalna,'' ugotavlja Nordstroem. Po njegovih besedah so volitve v letih 2024 in 2025 prinesle enega najbolj progresivnih zakonodajnih teles v zgodovini Japonske, zlasti glede družbenih vprašanj, kot sta pravica zakoncev do različnih priimkov in podpora istospolnim porokam. ''Edina izjema je priseljevanje. Na Japonskem je strah pred ''tujo invazijo'' še vedno zelo močan.''
Ko opozicijske stranke pridobivajo večji vpliv, so razlike vse bolj izrazite, eden od rezultatov tega pa je, da je ista vrsta desničarskega populizma, ki je postala značilna za Evropo, prodrla tudi v japonsko politiko – v stranke, kot je Sanseito.
Hkrati je raznolikost japonske politike vplivala tudi na LDP, nekakšno utrdbo japonskega konservativizma, ki je zdaj prisiljen v spremembe. Dejstvo, da je bila za vodjo vladajoče stranke izvoljena Sanae Takaichi in da obstaja velika verjetnost, da bo postala tudi prva premierka Japonske, pomeni zgodovinsko spremembo za deželo vzhajajočega sonca – čeprav ta 64-letna političarka ne velja za posebno progresivno osebnost. Nasprotno – ideološko ostaja zvesta zapuščini umorjenega Shinza Abeja, najdlje vladajočega premierja v zgodovini države.
Če bo Takaichi resnično prevzela vodenje države, bo to predvsem simbolna sprememba. Sama se zgleduje po britanski železni lady Margaret Thatcher, zato se pričakuje, da bo še naprej zagovarjala interese velikega kapitala in ohranila desničarski pogled na japonsko politiko in zgodovino. Od nje se ne pričakujejo večje politične spremembe, tudi zato, ker bo morala za podporo manjšinski vladi pridobiti nekatere opozicijske stranke in njihovo podporo za zakonodajne predloge.
Japonska politična scena je torej čez noč postala ''evropska'': opozicija je tako razdeljena in ideološko raznolika, da tradicionalno dominantna stranka težko sestavi vladajočo koalicijo. Nova voditeljica LDP, ocenjujejo številni azijski politologi, bo morala velik del časa in energije nameniti boju proti odlivu konservativnih volivcev, ki so se v zadnjih parlamentarnih volitvah obrnili k mladi stranki Sanseito.
Hkrati stari koalicijski partner zahteva razjasnitev korupcijskih škandalov v zvezi s financiranjem strank, nova japonska premierka pa bo morala najti način, kako zajeziti inflacijo, se soočiti s Trumpovimi ostrimi trgovinskimi in varnostnimi zahtevami ter nadoknaditi zaostanek v razvoju najsodobnejših tehnologij – predvsem pri proizvodnji naprednih čipov in umetne inteligence – za Tajvanom, Južno Korejo in Kitajsko.
Z drugimi besedami, Japonska je začela peti svojo različico pesmi Spreminjanje v Evropejce, kar ne nakazuje, da bo Tokio v prihodnje kraj stabilnosti – vsaj ne v političnih vodah.
.webp){kind=icon}
