Naslovni stavek, pripisan nobelovcu Simonu Kuznetsu in citiran v znameniti knjigi "Zakaj narodi propadajo", že več kot pol stoletja lebdi kot popolna definicija ekonomskih anomalij. Duhovit, a globoko resničen, zajema bistvo dveh največjih paradoksov moderne ekonomije – Argentine, države, ki je s svetovnega vrha zdrsnila v kronične krize, in Japonske, naroda, ki je iz ruševin ustvaril industrijski čudež, nato pa obtičal v desetletjih deflacije in stagnacije.
Obe državi, vsaka na svoj način, predstavljata laboratorij makroekonomije – primera, ki dokazujeta, da rast ni le stvar kapitala, dela in tehnologije, temveč tudi institucij, zaupanja in politične doslednosti. Kuznetsova misel danes zveni bolj aktualno kot kdaj koli prej, saj Japonska in Argentina ponovno stojita na prelomnici, ki bi lahko določila globalni red ekonomskih idej.
Argentina: Ko bogastvo postane past
Ob koncu 19. stoletja je bila Argentina sinonim za blaginjo. Zahvaljujoč bogatim pampam, izvozu mesa in žita ter dotoku kapitala in priseljencev je bila država leta 1913 med desetimi najbogatejšimi na svetu po BDP na prebivalca. Buenos Aires je takrat veljal za Pariz juga.
A kmalu je sledil preobrat – v 1930-ih se je začel cikel politične nestabilnosti, državnega intervencionizma in populizma, ki bo trajal desetletja.
Model, znan kot ISI (nadomeščanjem uvoza z industrializacijo – Import Substitution Industrialization), naj bi Argentino naredil samozadostno. Namesto tega je ustvaril zaprto, neučinkovito industrijo, odvisno od državnih subvencij in politične zaščite. Namesto da bi zgradila institucije, ki bi spodbujale inovacije in produktivnost, je Argentina ustvarila ekonomski sistem, ki nagrajuje rentništvo in politično lojalnost.
Rezultat je znan – cikel inflacije, devalvacij in dolgov, ki se ponavlja vsakih nekaj let.
Danes, pod predsednikom Javierjem Mileijem, država poskuša z novim eksperimentom – šok terapijo liberalizacije. Paket zakonov Ley Bases in dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (MDS oziroma angleško IMF) sta prinesla prvo stabilizacijo po letih hiperinflacije. Inflacija je padla pod dva odstotka mesečno, fiskalni primanjkljaj pa se je spremenil v presežek. A vse je odvisno od politične vzdržljivosti – ali lahko družba, ki je desetletja živela z inflacijo, subvencijami in nadzorom cen, vzdrži dolgoročni institucionalni preobrat?
Japonska: Kako stabilnost postane ovira
Nasprotno od Argentine je Japonska 20. stoletje začela kot "pozni modernizator", končala pa ga kot industrijski velikan. Po Meijevi restavraciji (1868) je država v nekaj desetletjih prehodila pot, za katero je Zahod potreboval stoletja: odprava fevdalizma, uvedba izobraževanja, industrializacija in tehnološki prenos.
Po drugi svetovni vojni sta država in zasebni sektor, združena prek ministrstva MITI (Ministry of International Trade and Industry), sprožila povojni "ekonomski čudež", osredotočen na izvoz, produktivnost in dolgoročno načrtovanje. Rezultat je bil izjemen – med letoma 1950 in 1990 je Japonska postala drugo največje gospodarstvo na svetu, simbol tehnološke natančnosti, discipline in stabilnosti.
A potem – konec. Nepremičninski balon iz devetdesetih let poči, sledijo tri desetletja deflacije, nizkih plač in demografskega staranja.
Japonska je postala preveč stabilna – preveč varčevanja, premalo tveganja, preveč birokratiziranih institucij, ki varujejo status quo. Šele marca 2024, po 17 letih, je Bank of Japan ukinila negativne obrestne mere in opustila YCC - nadziranje donosnostne krivulje.
Hkrati je val kolektivnih pogajanj prinesel največje zvišanje plač v treh desetletjih, tokijska borza pa prisiljuje podjetja z nizkim donosom kapitala, da "prebudijo" učinkovitost.
Japonska se vrača k rasti – a še vedno ni jasno, ali lahko premaga lastno demografijo.
Lekcije o gospodarstvu, politiki in zaupanju
Argentina kaže, da bogastvo zemlje in naravnih virov ne zagotavlja razvoja, če institucije postanejo plen politike.
Japonska potrjuje nasprotni ekstrem – tudi najbolj urejene institucije lahko zadušijo dinamiko, če predolgo varujejo staro in odlašajo z reformami.
Argentina ima enega najbolj karizmatičnih in slikovitih državnikov sploh. Foto: Bloomberg
V Argentini sta fiskalna disciplina in nadzor nad porabo edino zdravilo proti inflaciji, vendar je brez zaupanja v institucije stabilnost le začasna. Na Japonskem sta dvig obrestnih mer in rast plač sicer spodbudna, toda brez večje produktivnosti in priseljevanja rast ostaja predvsem nominalna.
Danes trgi "berejo" parlamente, ne le obrestne mere. V Argentini vsak politični protest spremeni devizni tečaj, na Japonskem pa vsaka napoved korporativnih reform dvigne indeks Nikkei. V obeh primerih so makroekonomske številke le odsev institucionalne verodostojnosti.
Kuznets je imel prav
Ko je Simon Kuznets dejal, da obstajajo štiri vrste držav - razvite, nerazvite, Japonska in Argentina - verjetno ni mislil na teoretično klasifikacijo, temveč na lekcijo o mejah ekonomskih modelov. Japonska in Argentina še vedno dokazujeta, da ekonomija ni zgolj stvar bilanc, temveč vprašanje zaupanja, kulture in politike.
Ena država skuša iz kaosa ustvariti red s pretvarjanjem stabilnosti v vrlino. Druga skuša iz stagnacije izstopiti s ponovnim prebujanjem tveganja in dinamike. In obe, vsaka na svoj način opominjata, da gospodarski razvoj ni linearen proces, temveč cikel med institucionalnim redom in političnim neredom.
V svetu, ki išče nove modele rasti, ostajata Argentina in Japonska dve najdragocenejši in najtrdovratnejši uganki svetovnega gospodarstva.
.webp){kind=icon}
