Zlato in obveznice: Trumpova strategija norosti proti Xijevi hoji po vrvi

Ameriški predsednik Donald Trump je v petek prek družbenih omrežij ostro napadel Kitajsko. "Kitajska je, kar za nekatere morda ni presenetljivo, POPOLNOMA KRŠILA SPORAZUM Z ZDA. Toliko o tem, da je gospod PRIJATELJSKI!" je Trump zapisal na svojem profilu na omrežju Truth Social in pri tem ciljal na poteze kitajskega predsednika Xi Jinpinga, češ da je prekršil določbe nedavnega dogovora v Švici, kjer sta se državi kvečjemu dogovorili, da ne bosta prekinili stikov.

Ob Trumpovem izbruhu so se strokovnjaki začeli spraševati, o kakšnem trgovinskem sporazumu pravzaprav ameriški predsednik govori, saj o konkretnih zavezah in korakih pri sproščanju izvoza redkih zemljin iz Ženeve ni bilo slišati nič oprijemljivega. Zato niti ni jasno, kaj in kako naj bi Kitajska prekršila dogovorjeno. Bolj kot karkoli drugega je torej jasno, da je Trumpov bes nadaljevanje zunanjepolitične in ekonomske agende, katere edina stalnica je, da je vloga negativca rezervirana za Kitajsko. Vse drugo je stvar improvizacije, ki pa najbolj škodi prav ameriškemu gospodarstvu in obvladovanju dolga ZDA.

"Trump nima strategije," je na naše vprašanje o tem, kakšna je ameriška taktika oblikovanja prihodnjih odnosov s Kitajsko, odgovoril Tomaž Deželan.

Politolog in koordinator doktorskega študija Ameriške študije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani meni, da Trump izvaja strategijo norosti, katere značilnost je, da v ozadju ni strategije. To dokazujeta tudi skrajna neusklajenost in neinformiranost njegovega ožjega kroga, je pojasnil, ki samo spremlja njegovo delovanje in se temu prilagaja. "Pozneje pa sprejeto pogosto negira kar on sam," pravi. In prav to je Trump storil v zadnjem primeru.   

 

Hegseth: Jaz sem tu, kje je kitajski minister?

Kdo je glavni negativec v črno-belem svetu Trumpa, kaže tudi goreč govor njegovega obrambnega ministra na pravkar sklenjeni konferenci Shangri-La, največjem azijskem forumu na temo varnosti in obrambe.

"Kitajska gradi vojsko, ki jo potrebuje za invazijo na Tajvan," je na forumu, ki je za Azijo to, kar je za Evropo Münchenska konferenca, dejal Pete Hegseth. "Ni razloga, da bi to olepševali. Grožnja, ki jo pomeni Kitajska, je resnična in lahko tudi neposredna," je dodal prvi mož Pentagona v govoru, s katerim ZDA dajejo jasno vedeti, da Evropo varnostno in geopolitično prepuščajo sami sebi – in ruskim ambicijam –, medtem ko se usmerjajo na Daljni vzhod.

Toda obrat v smeri Azije, ki ga ZDA izvajajo od administracije Baracka Obame dalje, je Trump s svojim kaotičnim pristopom obrnil na glavo. Kajti medtem ko je Hegseth grozil, da se bodo ZDA v primeru agresije na Tajvan odzvale s katastrofalnimi posledicami za Kitajsko, ta na varnostno srečanje v Singapurju – v nasprotju s tradicijo zadnjih nekaj let – ni poslala svojega obrambnega ministra.

Čeprav je Hegseth s komentarjem, češ da je sam pripotoval, medtem ko nekdo drug ni, poskušal okrepiti zaupanje azijskih zaveznic, da jim ZDA ob ignoranci Kitajske stojijo ob strani, je Peking z neudeležbo na ministrski ravni poskušal ustvariti vtis, da si Indopacifika oziroma Tajvana s konfrontacijo z ZDA ne želi spremeniti v novo Ukrajino.

Se ZDA napoveduje finančni zlom?

A kaj na drugi strani državam v zameno ponuja Kitajska? Xi namreč izkorišča priložnost, ki mu jo je s carinsko vojno proti azijskim gospodarstvom ponudil Trump sam oziroma, kot je za Bloomberg Adria dejal ekonomist Marko Jaklič: "Kitajska je videti vse bolj pripravljena vzpostaviti alternativni finančni sistem, a je še daleč od tega, da bi nadomestila ZDA." 

Da bodo vlagatelji namesto ameriških delniških in obvezniških trgov poiskali priložnosti drugje, med drugim na kitajskem trgu, ki je v zadnjih letih malenkost podcenjen glede na potencial, kakor pravi Jaklič, je med vrsticami minuli vikend sporočil tudi prvi mož banke JP Morgan Chase.

Jamie Dimon je v zadnjem intervjuju dejal, da ZDA zaradi carinske vojne in neuglašene fiskalne politike grozi zlom obvezniškega trga in celo prevlade dolarja. "Ljudje mi pravijo, da smo izjemno odporni. S tem se strinjam. A mislim, da je tokrat drugače. Tokrat se moramo zbrati in to storiti zelo hitro," je še povedal in omenil Kitajsko kot primarno tekmico ZDA, ki jo s svojimi trgovinskimi ukrepi targetira Trump.

"Čeprav je Kitajska nestabilna avtokratska država, so tudi ZDA trenutno avtokratske, vendar brez razuma," je pred kratkim ocenil Jaklič. In točno tako se v zadnjem času glede na ZDA poskuša pozicionirati Kitajska, ki se pod Xijem militarizira in obrača v smeri nacionalizma, kar se kaže v njenih agresivnih ozemeljskih zahtevah. ZDA so namreč s carinami najbolj prizadele svoje partnerje in zaveznike v azijskopacifški regiji, saj so denimo Vietnamu naprtile 46-odstotne carine.

To na drugi strani Kitajski omogoča, da svoje geopolitične težnje maskira v prijazne besede o 'veliki azijski družini', ki živi v sožitju trgovine in ekonomskega sodelovanja, utemeljenega na pravilih Svetovne trgovinske organizacije, medtem ko si v nasprotju z mednarodnim pravom prisvaja otočja v Južnokitajskem morju.

Kot je dejal politolog Marko Hočevar, je Kitajska velesila, kmalu največje gospodarstvo na svetu, tehnološko najnaprednejša država, ki si želi trgovine in sodelovanja. "In takšno državo je vedno bolje imeti vsaj za nevtralno, ne za nasprotnico", meni, pri čemer lahko taktika ZDA geopolitične reorientacije v Aziji zgolj pospeši.

 

Izguba zaupanja

Resna težava in veliko tveganje za ZDA v prerivanju s Kitajsko pa je ravno to, pred čimer svari Dimon. V nasprotju s Trumpovimi napovedmi, da bo z vzajemnimi carinami napolnil državno blagajno in financiral servisiranje državnega dolga, je bil učinek doslej obraten. ZDA niso izgubile le najboljše bonitetne ocene, ampak tudi zaupanje igralcev na obvezniških trgih, ki v zameno za držanje ameriškega dolga zahtevajo vse višje premije.

Najpomembnejši izvozni artikel Amerike je namreč dolar, ki se nato prek nakupov obveznic spet vlaga v ameriški zvezni dolg. Tako so ZDA zgradile svoj dolžniški imperij, ki zdaj presega 36 bilijonov dolarjev, s katerim si nihče vse od zdaj ni pretirano belil glave. ZDA so ustvarile največjo mrežo dolga na svetu, njeni uporabniki – države in centralne banke – pa ji dodajajo vrednost s tem, ko zaupajo njenemu dolgu. Da bi ta sistem deloval nemoteno, mora lastnik mreže, to je vlada ZDA, za vsako ceno ohraniti njeno integriteto in zaupanje.

Valuto zaupanja Trump v tekmi z izvozno velesilo Kitajsko pospešeno troši, pri čemer pa azijska sila ne sodeluje, ampak se poskuša zavarovati. Ljudska republika je namreč po novem tretji največji imetnik ameriških obveznic, pri čemer jo je pred tednom dni z drugega mesta izrinilo Združeno kraljestvo. Vrednost obveznic, ki jih imajo v lasti kitajski vlagatelji, je konec marca upadla na 765 milijard dolarjev, kar je manj kot 784 milijard dolarjev v prejšnjem mesecu.

Kaj o ZDA vedo Kitajci?

Pojavljajo se ugibanja, da Peking v kontekstu zaostrovanja ekonomske vojne to počne z namenom dodatne destabilizacije finančnega položaja svoje tekmice. Tovrstnim teorijam oporekajo strokovnjaki, ki menijo, da gre za dolgotrajnejši proces, ki se je začel že pred leti. Razlago podpirajo številke, saj Peking vse od leta 2011 postopoma zmanjšuje svoje imetje ameriških obveznic, ki je takrat z 1,3 bilijona dolarjev doseglo vrhunec.

Matej Mazi, namestnik direktorja sektorja investicijskih skladov pri NLB Skladih, v zvezi s kitajsko strategijo meni, da si s prodajo dolga poskuša zagotoviti večjo neodvisnost od dolarja in ameriških obveznic ter okrepiti uporabo juana v mednarodni trgovini. Po drugi plati pa omenja negativno makroekonomsko sliko, ki azijsko silo v luči lastne gospodarske šibkosti (upad nepremičninskih cen, majhna potrošnja, visoka brezposelnost med mladimi) usmerja v krepitev notranje stabilnost in manjše izpostavljenosti zunanjim šokom.

Podobno razmišlja tudi Teo Ternovec, upravljavec premoženja pri Generali Investments, ko pravi, da je Kitajska svoje presežne rezerve začela vlagati v druge instrumente že v Trumpovem prvem mandatu. Ko je postalo jasno, da bo prišlo do napetosti med velesilama, je Kitajska začela vlagati v fizično zlato, pojasnjuje. Kitajska je delež zlata v svojih deviznih rezervah dvignila na šest odstotkov, medtem ko je bil ta pred leti še dvoodstoten.

Diverzifikacija rezerv je postala še očitnejša in hitrejša po začetku vojne v Ukrajini, ko so zahodne države zamrznile rusko premoženje. Za Kitajsko je bilo to jasno sporočilo, kaj se lahko zgodi z njenimi rezervami v primeru invazije na Tajvan. Financial Times je pred nedavnim poročal, da Kitajska prav zaradi tega – in ne Trumpove trgovinske vojne – izbira alternativne naložbe v hipotekarne vrednostne papirje, za katere jamčita podržavljeni hipotekarni družbi Fannie Mae in Freddie Mac. To pomeni, da za njihovimi vrednostnimi papirji implicitno še vedno stojijo ZDA, a vladne poteze nanje nimajo tako neposrednega (negativnega) vpliva kot v primeru državnih obveznic.

FT še navaja, da si Kitajska ne želi sprožiti finančne vojne, ampak išče načine postopnega prestrukturiranja – proces, ki ga opisujejo s pojmom tengnuo, kar pomeni spretno lovljenje ravnotežja ob hoji po ozki vrvi.