Kitajska v iskanju domačega potrošnika

Današnji podatek o rasti cen na Kitajskem kaže na to, da grožnja deflacijske spirale v azijski velikanki še zdaleč ni minila. Indeks cen življenjskih potrebščin CPI, ki ne vključuje stroškov hrane in energije, se je avgusta v primerjavi z letom prej povečal le za 0,3 odstotka, kar je najmanj od marca 2021, navaja državni statistični urad. Širši indeks cen življenjskih potrebščin se je sicer povečal za 0,6 odstotka, a je rast vseeno nižja od pričakovanj, čeprav je slabo vreme dvignilo cene hrane.

"Deflacijski pritisk na Kitajskem je vse bolj trdovraten," je za Bloomberg ocenila Michelle Lam, ekonomistka pri Societe Generale. "To lahko spodbudi spiralo zniževanja cen in plač, ki bo zahtevala radikalnejši odziv politike," je še ocenila glede daljnosežnejših posledic neugodne makroekonomske slike drugega gospodarstva sveta.

Skrivalnice domačega potrošnika

Kitajska se v letošnjem letu, ki bi moralo biti po napovedih partijskih veljakov gospodarsko uspešno, ubada predvsem z vprašanjem, kam se je skril kitajski potrošnik. Oziroma in upoštevaje več let zakrknjenega nepremičninskega trga, ali ta sploh obstaja? Vprašanje je daleč od akademskega, saj trgovinska navskrižja z Zahodom, ki zoper kitajske družbe uvaja vse strožje omejitve (carine), azijski velesili odrekajo dostop do življenjsko pomembnih izvoznih (razvitih in bogatih) trgov.

Generalni sekretar komunistične partije Kitajske (KPK) Xi Jinping je namreč v zagotavljanju nacionalne varnosti in izpolnjevanju zunanjepolitičnih ciljev države vse ali nič stavil na geopolitične interese, za kar je kot kmeta na šahovnici žrtvoval gospodarstvo. Realizacija tveganja nadvse negotove poteze se tako kaže v šibkem notranjem trgu, ki še zdaleč ni dovolj zrel oziroma bogat, da bi prevzel breme nosilca ekonomskega razvoja Kitajske, na katerem počiva zveličani "veliki nacionalni preporod".

Tegobe države v razvoju

Kitajske uradne statistike kažejo, da med 1,4 milijarde Kitajcev ni več objektivne revščine, kar je sicer prvi izmed stoletnih razvojnih ciljev KPK. A če pustimo ob strani veliko mero skepse, s katero je treba tolmačiti državno statistiko o izkoreninjenju revščine, slabotno domače povpraševanje opozarja na to, da je Kitajska točno takšna, za kakršno jo Peking želi predstaviti nerazvitemu delu sveta.

Gre za državo v razvoju, ki se skuša pozicionirati kot neuradna voditeljica kluba držav globalnega juga, s čimer pa posredno tudi sama priznava, da nima zadostnega in dovolj premožnega srednjega sloja, ki bi prevzel breme kupovanja izdelkov domače industrije s čezmernimi kapacitetami. To med drugim dokazuje podatek, da država poganja globalni deflacijski trend, saj se je indeks CPI na letni ravni znižal za 1,8 odstotka, medtem ko so analitiki pričakovali kvečjemu 1,4-odstotni padec.

Kriza potrošniškega zaupanja, ki v mnogočem odraža tudi zaupanje v ekonomsko upravljanje KPK, je vse globlja. Današnji podatki še kažejo, da se gospodarstvo spopada z najdaljšim nizom padanja cen po letu 1999. Šibka potrošnja in padec investicij sta skupaj z zapiranjem izvoznih trgov Zahoda privedli do intenzivnih cenovnih vojn v mnogih sektorjih ekonomije, vključno z električnimi vozili, belo tehniko in energetiko.

S tem se vrata priložnosti za uresničevanje približno 5-odstotne letne rasti vse bolj zapirajo, saj potrošniki odlašajo z nakupi, podjetja pa znižujejo plače. Bloomberg navaja, da naj bi se cene cene vozil znižale za 5,5 odstotka, cene telefonov in druge komunikacijske opreme pa za 2,1 odstotka.

Kitajski indeks CSI 300 je tako danes v jutranjem trgovanju zabredel v 1,1-odstotni padec vrednosti. Referenčni indeks je s tem na robu zdrsa na petletno najnižjo raven. Medvedje razpoloženje vlagateljev zmanjšuje možnosti gospodarskega okrevanja, pa čeprav je centralna vlada v zadnjih mesecih posegla po nekaterih spodbudah za nakupe vozil, bele tehnike in nepremičnin.