Evropske banke prepuščajo trge Američanom

Včasih že majhne spremembe povedo veliko. Novi finančni direktor Deutsche Bank Raja Akram je v svoji prvi predstavitvi poslovnih rezultatov prejšnji teden pred korporativno in investicijsko bančništvo postavil poslovanje s prebivalstvom in upravljanje premoženja. Akram, ki je lani prišel iz Morgan Stanleyja, želi zmanjšati odvisnost Deutsche Bank od dobičkov iz trgovanja in sklepanja poslov.

Ta premik ima pomembno sporočilo ne le za Nemčijo, temveč za vso Evropo: največje evropske banke omejujejo svoje ambicije v investicijskem bančništvu. Po letih krepitve bilanc in obnavljanja dobičkonosnosti je bilo nekaj upanja, da bi lahko evropske banke začele ameriškim tekmicam znova jemati tržni delež. A banke z Wall Streeta postajajo vse konkurenčnejše, pri čemer jim pomaga tudi Bela hiša, naklonjena deregulaciji. Njihova prevlada v panogi se bo zato po svetu najverjetneje še okrepila.

Evropskim bankam je treba priznati, da so se v nemirnem prvem četrtletju na finančnih trgih odrezale dobro. Na večini področij so poročale o solidnih rezultatih pri trgovanju in investicijskem bančništvu. A v povprečju so še vedno zaostale za ameriškimi tekmicami. Največji razkorak je bil pri sklepanju poslov in zbiranju kapitala za podjetja. Pet največjih bank z Wall Streeta je v prvem četrtletju prihodke iz provizij v povprečju povečalo za 30 odstotkov glede na isto obdobje lani, pet največjih evropskih bank pa, preračunano v dolarje, le za 12 odstotkov.

Povprečja seveda zakrijejo veliko podrobnosti, razlike pa so tudi v tem, s čim se ukvarjajo ameriške in evropske banke. Večina evropskih bank denimo ni zelo dejavna pri trgovanju s surovinami, kjer je vojna v Iranu sprožila precejšnje premike. Prav tako nimajo posebej velike prisotnosti na ameriških trgih. A omejitve evropskih ambicij so resnične.

Barclays poskuša delež kapitala, ki ga porablja njegova investicijska banka, znižati pod 50 odstotkov celotnega kapitala skupine. Trenutno znaša 55 odstotkov. Banka skuša ravnotežje izboljšati tako, da širi druge dele poslovanja, ne pa da bi v absolutnem smislu krčila tržno poslovanje in svetovalne dejavnosti. A njeni bankirji morajo danes veliko bolj kot v preteklosti upravičiti vsak del bilance, ki ga želijo uporabiti.

Tudi UBS je delež tveganju prilagojene aktive, namenjen tem dejavnostim, omejil na 25 odstotkov in strogo nadzira, kaj lahko počnejo trgovci in investicijski bankirji. Če bo švicarska vlada uresničila napovedano občutno zvišanje kapitalskih zahtev, bo moral nadzor morda še zaostriti. Francoski BNP Paribas ima v korporativnem in investicijskem bančništvu vezano le približno tretjino kapitala. Čeprav formalne omejitve nima, ne pričakuje, da bi se ta delež povečal. Tudi Société Générale, ki je že dlje časa sredi obsežne strateške prenove, rast išče predvsem zunaj investicijskega bančništva.

Finančni direktor Deutsche Bank Raja Akram želi zmanjšati odvisnost banke od trgovanja. Foto: Alex Kraus/Bloomberg

 

Sprememba tona pri Deutsche Bank je morda subtilna, a pomembna. Upravljanje skladov in premoženja sta področji, v kateri želi banka vlagati in ju širiti. To ni presenetljivo pri finančnem direktorju, ki je prišel iz Morgan Stanleyja, banke, ki je v letih po finančni krizi leta 2008 najuspešneje izpeljala tak strateški zasuk. V prvem četrtletju sta trgovanje in sklepanje poslov k dobičku Deutsche Bank pred davki prispevala manj kot polovico, medtem ko je bil njun delež v istem obdobju lani skoraj 55-odstoten. Prav ta premik želi Akram še okrepiti.

To ne bo revolucija in Deutsche Bank se v prihodnjih letih ne bo preobrazila v povsem drugačno banko. Velike korporativne stranke bodo zanjo še naprej pomembne, zlasti v Nemčiji. Vseeno pa je to nova potrditev, da so velike evropske investicijske banke zožile svoj fokus in da bodo izvajale le določene vrste poslov z izbranimi strankami.

Glavni izvršni direktor Deutsche Bank Christian Sewing je dejal, da ga vse močnejša ameriška konkurenca ne skrbi, čeprav Bela hiša spodbuja nadaljnjo deregulacijo, ki bo ameriškim bankam omogočila agresivnejši nastop. "Seveda vidim, da imajo ameriške banke lahko prednost z vidika kapitala in širjenja bilance," je dejal na sredini predstavitvi poslovnih rezultatov. "A v sedanjih geopolitičnih razmerah si naše stranke po svetu želijo, da bi bila za mizo tudi evropska banka, in prav tu vidimo svojo priložnost."

To je pogost refren med evropskimi bankami: vsaka zase vidi prostor ob peščici ameriških bank, ki sodelujejo pri posameznem poslu, saj si številne stranke želijo imeti za mizo tudi vsaj enega svetovalca zunaj ZDA.

Tudi glavni izvršni direktor UBS Sergio Ermotti je opozoril na vse večjo konkurenčno moč ameriških bank, ki jim regulatorji rahljajo pravila. "Lahko rečemo, da imajo ameriške banke pri razporejanju kapitala še precej manevrskega prostora," je dejal prejšnji teden. "V segmentih investicijskega bančništva, v katerih smo se odločili nastopati, smo zelo konkurenčni. Zavedamo se ostre konkurence, a verjamemo v svoje možnosti."

Osredotočenost je vsekakor prednost. Evropske banke so se v preteklosti, ko so se na ameriških trgih spopadle z ameriškimi tekmicami, že pripeljale na rob propada, včasih pa tudi čezenj. Manjše, okretnejše banke, bolj osredotočene na stabilne obrestne prihodke in provizije iz upravljanja premoženja, so tudi tisto, kar od njih pričakujejo vlagatelji. Tudi domači regulatorji ostajajo previdni glede prevelikih dolarskih tveganj v evropskih bankah.

Posamezne strateške odločitve so smiselne, a bodo evropska podjetja dolgoročno zaradi njih še bolj odvisna od ameriških bank pri dostopu do kapitalskih trgov. To Evropi in Združenemu kraljestvu ne bo pomagalo razviti globljih in likvidnejših lastnih kapitalskih trgov. To ni zdrava smer razvoja.