Je revščina v Sloveniji in na Hrvaškem res najmanjša v EU?

Slovenija in Hrvaška sta prehodili dolgo pot od razpada Jugoslavije do vstopa v Evropsko unijo (EU) in približevanja standardu EU glede realne individualne potrošnje na prebivalca (AIC PPP) – Slovenija na 85 odstotkov, Hrvaška na 80 odstotkov. Posamezne faze tega procesa so potekale z različno intenzivnostjo, nekateri problemi so bili podobni, nekateri različni, a napredek obeh držav je neizpodbiten.

Hrvaška je po desetletni stagnaciji (AIC glede na povprečje EU je bil enak leta 2008 in 2018, 65 odstotkov) ujela ritem in po pandemijskem letu 2020 velja za eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Slovenija je pri 85 odstotkov povprečja EU prav tako na relativnem zgodovinskem vrhu.

Zanimiv podatek pa je, da sta obe državi med najboljšimi v EU glede stopnje hude materialne prikrajšanosti, kar pomeni, da imata najmanjši delež prebivalstva, ki ima težave s pokrivanjem osnovnih materialnih potreb.

Ne gre za abstraktno merilo, okoli katerega bi se lahko špekuliralo. Kriteriji so precej jasni in "materialni". Gre za zmožnost pokritja ali priskrbe naslednjega: nepričakovani stroški, zapadli računi, enotedenski dopust na leto, obrok z mesom/ribo/vegetarijansko alternativo vsak drugi dan, ogrevanje doma, menjava dotrajanega pohištva, menjava dotrajane obleke, dva para obutve v dobrem stanju, internetna povezava, sodelovanje v prostem času, srečanje s prijatelji/družino enkrat mesečno, dostop do osebnega avtomobila, tedenska poraba za osebne potrebe.

Oseba se šteje za hudo materialno prikrajšano, če si ne more privoščiti sedmih ali več od teh kategorij. V Sloveniji to velja za 1,8 odstotka prebivalstva, na Hrvaškem za dva odstotka, kar pomeni približno 38 tisoč ljudi v Sloveniji in 75 tisoč na Hrvaškem – najboljši rezultat v EU.

V skandinavskih državah, ki so tradicionalno znane po socialni občutljivosti do vseh svojih prebivalcev, v hudi socialni in materialni prikrajšanosti živi od 2,8 odstotka prebivalstva na Norveškem do štiri odstotke na Danskem. Skandinavske države so bile leta 2019 po tem kazalniku med najboljšimi v Evropi, a se je stanje do 2024 poslabšalo, medtem ko se je v Sloveniji in na Hrvaškem izboljšalo.

Glede držav z največjim deležem prebivalstva v hudi socialni in materialni prikrajšanosti ni sprememb med letoma 2019 in 2024. To so Romunija (17,2 odstotka), Bolgarija (16,6 odstotka) in Grčija (14 odstotkov).

Upokojenci najbolj izpostavljeni tveganju revščine

Slovenija in Hrvaška sicer nista med najrevnejšimi članicami EU, a podatek, da je življenje pri njima najboljše v EU, vsaj kar zadeva izogibanje revščini, zveni nekoliko nenavadno. To nakazuje podatek o stopnji hude materialne in socialne prikrajšanosti.

Če pa se podatki podrobneje analizirajo, se dobi nekoliko drugačen vtis. Da, Slovenija in Hrvaška sta res med najboljšimi državami EU glede izogibanja "hudi" socialni in materialni prikrajšanosti, vendar nista niti približno najboljši glede izogibanja "zmerni" socialni in materialni prikrajšanosti ter tveganju revščine.

Zmerna (ang. "non-severe") prikrajšanost se definira kot nezmožnost kritja vsaj petih prej navedenih izdatkov. Tveganje revščine pa se definira kot dohodek, nižji od 60 odstotka nacionalne mediane. To pomembno spreminja razvrstitev držav, saj Hrvaška pri tem niti približno ni druga najboljša v EU, Slovenija pa tudi ne najboljša.

Še podrobnejša analiza podatkov razkriva, da je stanje glede zmerne materialne in socialne prikrajšanosti najslabše pri prebivalcih, starih 65 let in več, torej predvsem pri upokojencih.

Hrvaška je glede prebivalstva med 18. in 64. letom, ki ne živijo v gospodinjstvih z nizko intenzivnostjo dela (kar pomeni, da slabo materialno stanje ni posledica brezposelnosti), relativno slabo pozicionirana. Med državami EU je peta najslabša, delež materialno in socialno prikrajšanih ter tistih, ki so v tveganju revščine (v nadaljevanju: revni), od leta 2019 narašča in je leta 2024 dosegel 11 odstotka.

Slovenija stoji precej bolje, celo nad povprečjem EU, vendar še vedno daleč od države z najnižjo stopnjo revščine. Devet držav ima nižjo stopnjo revščine med 18. in 64. letom od nje (Slovenija – 7,9 odstotka). Tudi tukaj je delež od leta 2019 narasel.

Depositphotos

 

Najslabša je situacija pri starejših državljanih, tj. upokojencih. Na Hrvaškem je 33,8 odstotka prebivalcev, starih 65 let in več, zmerno materialno in socialno prikrajšanih ali v tveganju revščine, kar je tretja najslabša stopnja v EU. Če k temu dodamo še 3,2 odstotka tistih, ki so hudo materialno in socialno prikrajšani, pridemo do 37 odstotkov starejših od 65 let, ki jih lahko na Hrvaškem opredelimo kot "revne". Delež se je drastično povečal do leta 2019, kar je posledica zaostajanja rasti pokojnin za rastjo plač.

V Sloveniji je vsaka peta oseba (20,6 odstotka) starejša od 65 let revna, pri čemer je 1,9 odstotka hudo prikrajšanih. Kot na Hrvaškem, delež od leta 2019 narašča, čeprav za manjše odstotne točke.

Treba je upoštevati, da sta tveganje revščine (60 odstotkov in manj od nacionalne mediane dohodka) in zmerna materialna ter socialna prikrajšanost veliko širši definiciji revščine kot huda materialna in socialna prikrajšanost.

Vse slabše relativno stanje upokojencev

Ko se podatki razdelijo po starostnih skupinah, je jasno, da so tako na Hrvaškem kot v Sloveniji osebe, stare 65 let in več, v najbolj težkem položaju. Čeprav stopnja revščine narašča v vseh starostnih skupinah, je pri starejših (65+) ta rast izjemno velika – kar 14,3 odstotne točke med letoma 2019 in 2024.

V Sloveniji je situacija pri prebivalcih, starih 65 let in več, nekoliko boljša, a se vseeno slabša. Pri drugih starostnih kategorijah je stanje veliko boljše, v nekaterih skupinah se celo izboljšuje (mlajši od 18 let in od 18 do 24 let).

Kako je lahko krivec za vse večjo stopnjo revščine rast plač v javnem sektorju?

Pri interpretaciji podatkov o revščini je treba biti zelo previden, saj gre za večdimenzionalni problem, ki ga je mogoče meriti na različne načine. Na primer, zbiranje podatkov o tem, ali si posamezniki lahko privoščijo določene izdatke po kategorijah za določitev stopnje materialne in socialne deprivacije, ni odvisno od relativnih sprememb, medtem ko merjenje tveganja revščine (ki se definira kot dohodek, manjši od 60 odstotkov nacionalne mediane) temelji na relativnih odnosih.

Hudo revščino, ki jo določamo s kriteriji, kot so opisani za določitev hude socialne in materialne deprivacije, je v resnici manj kot na Hrvaškem in v Sloveniji kot v preostali EU. Tudi pri najbolj ranljivi skupini, prebivalcih, starih 65 let in več, znaša delež na Hrvaškem 3,8 odstotka, v Sloveniji pa še manj, 2,7 odstotka. To niso najboljši rezultati v EU, a so boljši od povprečja. Od leta 2019 se ta deleža zmanjšujeta, kar sovpada z gospodarsko rastjo.

 

Če pogledamo širši okvir, je jasno, da revščina v relativnem smislu (dohodek manjši od 60 odstotkov nacionalne mediane) in zmerna materialna in socialna deprivacija razkrivata, da se stanje za najrevnejše lahko izboljša, a ne vedno enakomerno.

Revnejši so imeli manj koristi od gospodarskega okrevanja po pandemiji, še posebej na Hrvaškem. Glavni razlog je, da so pokojnine rasle počasneje kot plače. Drugi razlog je, da so se plače v javnem sektorju leta 2023 in 2024 zvišale hitreje, medtem ko revni predvsem delajo v zasebnem sektorju, kar je poslabšalo njihov relativni dohodek – hitreje so padali pod prag 60 odstotkov mediane nacionalnega dohodka.

Mediana plače (od katere ima polovica zaposlenih več in polovica manj) je rasla počasneje kot povprečna plača v obdobju 2019–2024, zato je matematično gledano več ljudi padlo pod prag 60 odstotkov mediane plače. Dokaz za to je, da se je za starostno skupino od 18 do 49 let delež oseb, izpostavljenih tveganju revščine in zmerne materialne deprivacije, do leta 2023 zmanjšal, v letih 2023 in 2024 pa spet povečal.

Slovenija ni imela tako visoke rasti plač v javnem sektorju kot Hrvaška, vendar je tudi tam očitno rast pokojnin zaostajala za rastjo plač, kar je poslabšalo relativni položaj upokojencev.