.webp){kind=icon}
Za kinematografi po vsem svetu je burno desetletje. Še preden so se uspeli prilagoditi na pojav pretočnih vsebin, ki potencialne obiskovalce kinodvoran vse bolj vežejo na domače kavče, je leta 2020 izbruhnila še pandemija covida-19, ki je gledalce hočeš nočeš prikovala za zaslone televizorjev in prenosnikov.
Z novo realnostjo se spopadajo tudi slovenski kinematografi, čeprav v letu 2022, ko se ukrepi za zajezitev virusa odpravljajo, upajo na povratek obiskovalcev. Toda kakšne filme in filmsko izkušnjo iščejo slovenski gledalci v dobi vseprisotne vsebine? Primerjali smo poslovanje oziroma obiskanost treh večjih slovenskih kinematografov – Cineplexxa, Koloseja in ljubljanskega Kinodvora.
Slovenski kinematografi na 30 odstotkih predpandemskega prometa
Razlike v obiskanosti so precejšnje: V letu 2019 je Cineplexx obiskalo dobrih 950 tisoč ljudi, Kolosej slabih 700 tisoč, Kinodvor pa 134 tisoč. A izbrane kinematografe je težko primerjati. Cineplexx in Kolosej kot upravljalca multipleksov (tj. kinematografov z več dvoranami) razpolagata z večjimi kapacitetami od Kinodvora, ki je kot javni zavod usmerjen predvsem v umetniški in neodvisni film. Na svoji edini lokaciji lahko v dveh dvoranah sprejme le dobrih 200 obiskovalcev, občutno manj od Cineplexxa, ki razpolaga z 41 dvoranami in 8.231 sedeži. Povedano drugače: Čeprav ima Kinodvor le dobra dva odstotka Cineplexxovih kapacitet, z njimi ustvarijo za dobrih 14 odstotkov Cineplexxovega obiska.
Po drugi strani Kinodvor zaradi svojega poslanstva poleg prihodkov od prodaje prejema tudi javna sredstva, medtem ko sta preostala dva kinematografa v celoti odvisna od prodaje vstopnic in pokovke. Zavoljo teh sredstev so v Kinodvoru kljub prepolovitvi občinstva v času pandemije poslovali v zelenem, medtem ko je Cineplexx leta 2020 podvojil izgubo iz leta prej. V koronskih letih 2020 in 2021 je izguba avstrijskega podjetja v Sloveniji znašala okrog 2,5 milijona evrov, a so v tem času vseeno obdržali vodilni tržni delež. Ta je lani znašal 38,5 odstotka. Pri Koloseju, ki je trenutno v stečaju, so nas za podatke o obiskanosti napotili drugam, na naša ostala vprašanja niso odgovorili. Po podatkih Fivie je imel Kolosej v letu 2021 24-odstotni tržni delež.
STA
Kinematografi v Sloveniji so približno na 30 odstotkih predpandemskega prometa, za Bloomberg Adria pravi Branka Čretnik iz filmskega distributerja Fivia. Pred pandemijo je kinematografe v Sloveniji obiskalo od 2,3 do 2,5 milijona ljudi, v letu 2020 je ta številka padla na 577 tisoč. Leta 2021 se je obisk le malce izboljšal; v kinodvorane se je po podatkih Fivie podalo le 725 tisoč ljudi.
Pandemija je oklestila promet vseh kinematografov, a ne v enaki meri. Kolosej je v letu 2020 izgubil dobre tri četrtine obiska glede na leto prej, Cineplexx pa 80 odstotkov. Kinodvor je v istem letu izgubil "le" okrog 60 odstotkov obiskovalcev, v letu 2022 pa so ob postopnem povečanju obiska na 73 odstotkih glede na rekordno leto 2019, pravijo.
Kinodvor ima tudi cenejše vstopnice kot njegova komercialna konkurenta. Redna vstopnica v njihovi dvorani s 188 sedeži stane 5,3 evra. Medtem v Koloseju za ogled filma, ki je krajši od dveh ur, odštejemo od 6,2 do 6,6 evra, odvisno od dneva obiska. Cineplexx je najdražji, redna cena za vstopnico se giblje od 6,5 do 7,6 evra.
Vse več zanimanja za neodvisne filme
Neodvisni filmi še vedno niso tako priljubljeni kot t. i. blockbusterji, tj. visokoproračunske produkcije iz Hollywooda. Če je letošnje nadaljevanje kultnega filma Top Gun v dvorane privabilo več kot sto tisoč gledalcev, jih neodvisni oziroma umetniški filmi pritegnejo kvečjemu nekaj tisoč, nam pojasnijo pri Fivii. Najbolj obiskan film v Kinodvoru je bil Grand Budapest Hotel ameriškega režiserja Wesa Andersona, ki so si ga ogledali 9.203 posamezniki.
Toda Kinodvor z obširnim programom nadomešča relativno nišno naravo posameznih filmov: V letu 2019 so tako v svojih dveh dvoranah predvajali 360 filmov na več kot 2.200 projekcijah. Lani je bilo kljub pandemiji na nekaj več kot tisoč projekcijah na sporedu 222 filmov.
"Dobičkonosnost pri nas ni kriterij za oblikovanje programa, pa vendar tudi za nehollywoodske filme v Sloveniji obstaja vedno številčnejša publika," je povedala vodja odnosov z javnostjo pri Kinodvoru Aliki Kalagasidu.
Glavni razlog za obstojnost umetniškega filma pri nas so evropska in druga sredstva, ki so na voljo distributerjem ob odkupu tovrstnih filmov, pravi Čretnik. "Brez sredstev tega programa ne bi bilo."
Distribucija neodvisnih in hollywoodskih filmov poteka različno. Pri filmih večjih studiev opravlja distributer zgolj storitev zanje, kar pomeni, da filmov ni mogoče odkupiti. Promocija teh filmov se krije iz proračuna filma. Pri neodvisnih filmih gre za odkup filma za področje Slovenije ali regije Adria; pri njih mora distributer sam poskrbeti za promocijo.
Od komercialnega multipleksa do umetniškega minipleksa
Četudi vse več filmov pogledamo v udobju svojih domov, kjer nam prijazni algoritmi predlagajo najnovejše hite z Ryanom Reynoldsom v glavni vlogi, se kino industrija v Ljubljani razvija. Pred meseci je Cineplexx na Rudniku odprl nov multipleks s sedmimi dvoranami. Z dosedanjim obiskom so zadovoljni in ga jemljejo kot dokaz, da je prestolnica potrebovala nov, sodoben kino.
STA
"Srečevali smo se številnimi izzivi, od povsem zaprtih kinodvoran do poslovanja s strogimi omejitvami. Veseli smo, da nam je uspelo premagati to krizo in hkrati še dokončati nov, moderen objekt v Ljubljani," je za Bloomberg Adria povedal izvršni direktor Cineplexxa Christian Langhammer.
Pri oblikovanju programa se Cineplexx prilagaja ponudbi in povpraševanju, pravijo. Poleg hollywoodskih uspešnic sta na trenutnem sporedu ljubljanskega multipleksa tudi slovenska komedija Orkester v režiji Matevža Luzarja in ameriški sci-fi vestern Nak (Nope, angl.). "Zagotovo se trudimo, da je naš program raznolik in vsebinsko bogat," dodajajo.
"V multipleksih očitno danes vidijo dobiček samo še v filmih o superjunakih in drugih res velikih hollywoodskih filmih," medtem pravi Alen Golež, filmski urednik pri spletnem mediju Koridor, križišča umetnosti. "Pri njih vsak teden sproti objavljajo sporede za prihajajoče tedne. Po tem, kateri film ostane na sporedu, se da sklepati, kako priljubljen je. Mnogi filmi, ki ne vsebujejo superjunakov, eksplozij ali česa podobnega, ne ostanejo na sporedu več kot teden, včasih dva," meni Golež.
Razširitve načrtujejo tudi pri Kinodvoru, kjer trenutno skušajo pridobiti gradbeno dovoljenje za nov minipleks v podhodu Ajdovščina v središču Ljubljane. Ta naj bi imel po sedanjih načrtih pet kinodvoran in vhodni paviljon s kavarno.
"Kinodvor se praktično od ustanovitve sooča s pomanjkanjem prostora: Povpraševanje po prikazovanju filmov, gostovanjih posebnih dogodkov in podobno daleč presega kapacitete, zato že zadnjih deset let z občino sodelujemo pri načrtih za izvedbo mestnega minipleksa v podhodu Ajdovščina," pravijo pri Kinodvoru.
Slovenska filmska kultura cveti – predvsem v Ljubljani
Čeprav zanimanje za neodvisni film v Sloveniji narašča, je v veliki meri dostopen le v Ljubljani. Pri nas sicer mestne in umetniške kinematografe povezuje Art kino mreža, ki je v letu 2019 zabeležila več kot 500 tisoč obiskovalcev. Toda 134 tisoč jih je prispeval Kinodvor. Izven Ljubljane je neodvisni film še vedno slabše dostopen. "Trend v Ljubljani raste, a drugod je slika drugačna," pove Čretnik. "Neodvisni filmi so dostopni v vseh kinematografih po Sloveniji v okviru Art kino mreže, a žal se zaradi slabše obiskanosti določeni filmi nimajo niti možnosti predvajati."
"Zanimanje za tuje umetniške oziroma neodvisne filme je težko določiti. Rad bi rekel, da narašča, ampak sem skeptičen. Kinodvor je sicer precej obiskan, toda velika večina slovenskih mest sploh nima mestnega kina, kjer bi si občani lahko ogledali neodvisne filme. Med temi mesti je tudi naše drugo največje mesto Maribor, ki je že več kot šest let brez mestnega kina. To pomeni, da se moramo prebivalci Maribora za ogled kakršnega koli neodvisnega, art ali neangleškega filma peljati na Ptuj ali v Celje. Je pa res, da je nov mariborski mestni kino zdaj že v načrtu, tako da je to morda znak naraščajočega zanimanja," pravi Golež.
Kinematografi okrevajo po pandemiji, četudi je ta spremenila preference občinstva. Raziskava Statiste kaže, da se je novembra 2018 28 odstotkov ljudi na prvi ogled filma raje odpravilo v kino, 15 odstotkov pa si je film raje ogledalo z domačega kavča. Junija 2020 so se te številke obrnile: Le 14 odstotkov je želelo ob prvem ogledu filma obiskati kino, medtem ko si je 36 odstotkov vprašanih premiero raje ogledalo na svojih pretočnih storitvah. Ostali vprašani so bili neodločeni ali sta jim bili podobno blizu obe možnosti. Čas bo pokazal, v kakšni meri se bo zgodila vrnitev v kinematografe, za takšne in drugačne filme.
"Mislim, da ima neodvisni oziroma art film življenje predvsem zunaj multipleksov, v mestnih kinih. In mislim, da ljudje te filme precej radi obiščejo, če jih le nekdo opozori nanje in če so dostopni. Mislim, da sta tu ključna vzpodbujanje javne filmske kulture in financiranje, ki ga omogoča. Mislim, da je slovenska filmska kultura definitivno v razcvetu, ima pa pred sabo še dolgo pot, da se bo lahko primerno razcvetela tudi zunaj Ljubljane," zaključuje Golež.
