Združene države Amerike znova opozarjajo Evropsko unijo glede trgovinske politike. Tokrat je v ospredju napoved uvedbe pravil "Narejeno v Evropi" (Made in Europe), s katerimi želi EU okrepiti svojo industrijsko osnovo po letih pritiska kitajske konkurence in carin iz obdobja administracije Donalda Trumpa. Očitek Washingtona, da Evropska unija ravna nepošteno v trgovini in spodkopava čezatlantsko obrambno sodelovanje, je problematičen. Bolj zaskrbljujoči so odzivi drugih trgovinskih partnerjev in dolgoročni gospodarski stroški takšnih ukrepov, ki jasno kažejo, da Evropa potrebuje globlji in bolj usmerjen odgovor na izzive konkurenčnosti.
Predlagana pravila "Made in Europe", ki naj bi v električnih vozilih in drugih strateških zelenih tehnologijah okrepila evropsko proizvodnjo in dobavne verige, razkrivajo, kako resen je postal problem deindustrializacije. Nemški industrijski sektor, ki je pogosto tarča kritik Donalda Trumpa, je lani izgubil okoli 120.000 delovnih mest, približno enako število pa jih je v zadnjih dveh letih izginilo tudi med evropskimi avtomobilskimi dobavitelji. Ti opozarjajo, da imajo kitajski tekmeci približno 30-odstotno stroškovno prednost. Evropa se mora odmakniti ne le od fosilnih goriv, temveč tudi od prevelike odvisnosti od Kitajske, kjer kombinacija obsežnih subvencij, presežnih proizvodnih zmogljivosti in dejanskih inovacij podjetjem, kot je BYD Co., omogoča globalno prevlado. Evropska unija se je na razmere odzvala s sklepanjem novih prostotrgovinskih sporazumov in z zmanjševanjem administrativnih ovir, a vse bolj je jasno, da bodo za resen preobrat potrebni odločnejši in bolj ambiciozni ukrepi.
Zahteva, da bi približno 70 odstotkov vrednosti posameznega vozila nastalo v Evropi, ima tudi svoje prednosti. Za tak prag se zavzemajo avtomobilski dobavitelji, med njimi tudi Valeo SE. V praksi bi bil tak ukrep razmeroma zmeren in ne bi bistveno spreminjal obstoječih razmer, zlasti če baterij ne bi vključili v izračun. Ključni učinek bi bil drugje: ukrep bi postavil spodnjo mejo, ki bi zajezila izgubo delovnih mest in industriji dala čas za nadoknaditev zaostanka v znanju in tehnologiji, na kar že dlje opozarja nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi. Takšen pristop bi okrepil položaj domačih podjetij in njihovih političnih zaveznikov, še posebej ob številnih volitvah, ki Evropo čakajo prihodnje leto. Podobna pravila v jeklarski industriji in zeleni tehnologiji bi lahko spodbudila tudi krajše in bolj avtonomne dobavne verige.
Slabša plat takšnih ukrepov so stroški, ki se sčasoma kopičijo. Več regulacije pomeni več birokracije in manj izbire. Izkušnje iz Severne Amerike kažejo, da so strožja pravila o deležu domače proizvodnje po letu 2020 dejansko delovala kot skrit davek, ocenjen na približno 2,5 odstotka. Poskusi odpravljanja neenakih pogojev v svetovni trgovini lahko hitro presežejo mejo, saj oslabijo prednosti specializacije, podpirajo nekonkurenčne panoge in izzovejo povračilne ukrepe. Ob tem podatki možganskega trusta (think-tank) Bruegel kažejo, da južnokorejska podjetja predstavljajo kar štiri petine proizvodnih zmogljivosti za baterijske celice v Evropski uniji. Pretirano vmešavanje bi zato lahko energetski prehod prej upočasnilo kot pospešilo.
Del teh težav je mogoče omiliti s premišljenimi in natančnimi prilagoditvami. Ena od poti je vključevanje sorodnih zaveznikov v evropske dobavne verige, kar bi Uniji omogočilo bolj odprt in prožen pristop k industrijski politiki, kot je to nedavno slikovito opisal ekonomist Sander Tordoir. Namesto zapiranja vase bi Evropa lahko okrepila usklajevanje trgovinskih ukrepov, zlasti pri odzivu na presežne zmogljivosti Kitajske, ali spodbujala skupna vlaganja.
Obenem bi morala biti pravila o lokalni vsebini uporabljena zelo selektivno. Smiselno jih je omejiti na posamezne sektorje ali izdelke, ne pa jih razširjati na celotno industrijo brez razlikovanja. Poskusi zaščite vsake industrije posebej so neučinkoviti, kar se denimo kaže pri sončnih panelih, kjer ima Kitajska že dolgo izrazito prednost tako v obsegu kot v stroških.
Kar ni mogoče rešiti z manjšimi popravki, je temeljni izziv konkurenčnosti. To pomeni priznati, da ni nujno, da je vse "narejeno v Evropi" in da tudi ni treba reševati vsake panoge. Namesto zapletanja v kvote in zapletene pravilnike bi se morali oblikovalci politik resno vprašati, na katerih področjih ima Evropska unija v prihodnjem desetletju dejanske možnosti za uspeh. Gre za logiko, ki jo je ekonomist Dani Rodrik povzel kot opustitev poražencev, ne pa umetno izbiro zmagovalcev. Konkurenčni položaj Unije je denimo precej močnejši pri vetrnih turbinah, omrežnih tehnologijah in toplotnih črpalkah kot pri sončnih panelih ali baterijah za električna vozila, zato bi bilo smiselno usmeriti pozornost tja. Nemški finančni minister Lars Klingbeil je lani opozoril, da Evropa potrebuje strateško industrijsko politiko. Če je kaj res nujno "evropsko", potem je to jasna, realistična in dolgoročno usmerjena strategija konkurenčnosti.
.webp){kind=icon}
