Februarja lani je Orel Malik stopil v pisarno ravnatelja svoje srednje šole vzhodno od Tel Aviva. Njegov problem niso bile slabe ocene, izostanki od pouka ali droge, marveč tefilin – zvitki z bibličnim besedilom, pritrjeni na usnjene trakove, ki si jih verni moški med jutranjo molitvijo ovijejo okoli glave in ene roke. Malik je na hodniku postavil mizo s tefilinom in sošolce spodbujal, naj med odmori molijo. Ko je ravnatelj Israel Vilozny zasegel njegov tefilin in mizo odstranil s hodnika, se mu je Malik postavil po robu.
"Kdo pa ste, Bog?" je protestiral Malik – pri tem pa je srečanje na skrivaj snemal s telefonom.
"Jaz sem ravnatelj te šole," je izza svoje mize s povzdignjenim glasom odgovoril Vilozny, "ti pa si tik pred tem, da te suspendirajo."
Malik je besno zapustil pisarno in posnetek nemudoma delil z mediji. Kmalu je pred šolo protestiralo na stotine učencev od blizu in daleč. Članki o njih so se množili v nacionalnih medijih. Malika so povabili, naj priča v Knessetu, izraelskem parlamentu, kjer so razpravljali o zakonu, ki bi upravnikom prepovedal preprečevanje uporabe tefilina v šoli.
Malika je pretežno vzgajala sekularna mati, zato se sprva ne zdi ravno očiten kandidat za širjenje vere. Njegovo poglobljeno zanimanje za judovstvo je vzklilo pred nekaj leti, verska gorečnost v pravem pomenu besede pa ga je obšla 7. oktobra 2023, ko so vojaki pod vodstvom Hamasa prebili obrambo države in ubili ali ugrabili več kot 1.400 Izraelcev. "Ko sta nas vojska in država tako neizrekljivo pustili na cedilu, sem to videl kot sporočilo od Boga," nam Malik pove pred večernim tečajem Tore v sinagogi v Ramat Ganu, industrijskem mestu s 177 tisoč prebivalci, kjer domuje nacionalna borza diamantov. "Odločil sem se, da življenje posvetim širjenju tega sporočila."
Odkar se je februarja začela vojna proti Iranu in je izraelska vojska okrepila napade na milico Hezbolaha v sosednjem Libanonu, se je njegova vnema le še okrepila. Malik temu konfliktu pravi "nadaljevanje bitke", saj Hezbolah ogroža severni Izrael, Hamas pa ukaze Teherana že desetletja izpolnjuje iz svojih tunelov pod peščeno prstjo Gaze. "Hamas je iranska lovka," pravi. "In čas je že, da se lotimo glave hobotnice."
Napad Hamasa v letu 2023 je sprožil brutalno vojno, v kateri je Izrael ubil več kot 70 tisoč Palestincev in opustošil več delov Gaze, s tem pa se je zameril velikemu delu mednarodne skupnosti in sprožil globalni val sočutja do palestinskega ljudstva. A 7. oktober je številne Izraelce hkrati spodbudil, da so se judovskega rituala le še bolj oklenili; ena od anket je pokazala, da je tretjina oseb, mlajših od 25 let, v zadnjih dveh letih začela bolj zavzeto prakticirati svojo vero in da vse izraziteje zagovarjajo desno usmerjena politična stališča. "Številni v Izraelu – zlasti mladi – menijo, da jih je vojna globlje povezala s tradicijo in judovsko identiteto," pravi Shuki Friedman, vodja Inštituta za politiko judovskega ljudstva, ki je izvedel anketo.
Ta premik je čutiti po vsej državi, celo v sekularnih središčih, kot je Tel Aviv. V nekaterih pogledih spominja na pomik v desno, ki se med številnimi mladimi – zlasti fanti in moškimi – dogaja tudi v ZDA in Evropi, a je v Izraelu še bolj izrazit. Starši in učitelji po vsej državi so nad novo ravnjo pobožnosti mladih osupli. Odrasli se v skupinah na WhatsAppu med seboj opozarjajo, da so nogometne tekme, za katere njihovi otroci trdijo, da jih hodijo gledat, v resnici skupinske molitve ali lekcije iz Tore, ki morda ne ustrezajo svetovnemu nazoru staršev. "Delam z najstniki," pravi Dorit Gatt, klinična psihologinja iz severnega Tel Aviva. "Iz njihovih ust slišim: Rakete se lahko vsak trenutek vrnejo. Samo Bog mi lahko zagotovi pravo zaščito."
Amit Elkayam za Bloomberg Businessweek
Pospešeno širjenje ritualov med izraelsko mladino le še krepi trende, ki že zdaj pretresajo politiko in gospodarstvo države. Njihova desničarska politična usmerjenost je okrepila podporo verskim ustanovam in judovskim naseljem na Zahodnem bregu, zagonska podjetja z inovativnimi tehnologijami, ki so gospodarski motor Izraela, pa medtem tvegajo izgubo zaposlenih, ki se vse pogosteje odločajo za emigracijo, namesto da bi ostali v državi, ki gre po njihovem mnenju v napačno smer.
Pri komaj 18 letih je Malik postal nekakšen junak ljudstva. Medtem ko čaka na ure lekcij iz Tore, po večerni molitvi k njemu pristopi ženska srednjih let, ki ravno zapušča svetišče. "Ali nisi ti tisti fant s tefilinom?" vpraša.
"Da," reče ponosno.
"Neverjetno!" zakliče ženska čez ramo, ko stopa v mirno stanovanjsko ulico. "Me veseli zate!"
Fantje najstniških let, večinoma iz delavskih družin, kot je Malikova, se pridružijo študijski skupini. Skupina približno 30 mladih je sprva živahna in nemirna, a ko v majhni predsobi med polnimi policami liturgičnih knjig za mizo zagledajo Malika, se ustavijo in ga pozdravljajo s toplimi stiski rok, celo objemi. Večinoma so nekaj let mlajši od Malika in izkazujejo mu spoštovanje kot vodji gibanja.
Ti mladi lekcije Tore vidijo kot osebno povezavo s tisočletji judovske zgodovine in preživetja. A lekcije so hkrati tudi neformalne, skupnostne, skorajda zabavne, s postreženim čipsom, sladkarijami in gaziranimi pijačami. Štirje rabini z bradami in črno-belimi oblačili razdelijo fante – ki so zdaj že tišji, bolj umirjeni – v skupine za različne vrste lekcij: molitve, etiko, poglavje iz Tore o Jožefu v Egiptu. Malik izbere lekcijo Tore. "Fantje spoznavajo vidike judovstva," pravi rabin Josef Gedalovic, eden od učiteljev, ki predava tisti večer. "Dogodke 7. oktobra si razlagajo kot božji ukrep, s katerim združuje svoje ljudi in jih vrača k sebi. Ti otroci imajo lačne duše."
Tudi nekateri starši teh na novo pobožnih najstnikov so bili nekoč mladi uporniki z lačnimi dušami, a na nasprotnem koncu političnega spektra. Leta 1995 je desničarski radikalec umoril premierja Yitzhaka Rabina in s tem poskušal zatreti prizadevanja za kompromis s Palestinci na Zahodnem bregu in v Gazi. Osrednji trg v Tel Avivu, kjer je bil premier ustreljen, je bil kmalu poln dolgolasih mladeničev, ki so v njegov spomin prižigali sveče.
Nekateri izmed teh užaloščenih mirovnikov so svoje liberalne korenine ohranili do danes in zdaj le s težavo razumejo, kaj se dogaja mlajši generaciji. Konservativni Izraelci odgovarjajo, da je družba postala preveč sekularna in preveč liberalna za nevarno sosesko, v kateri se država nahaja. Ti ljudje vztrajajo, da je študij Tore boljši od glasbenih festivalov, močnejša verska identiteta pa mlajšo generacijo pripravlja na neizogibne spopade z nasprotniki države – Iranom, Hamasom, Hezbolahom in jemenskimi hutijevci. "Sprevidel sem, da nas ljudje želijo ubiti samo zato, ker smo Judje, zato sem postal še bolj judovski," pravi 20-letni Michael Cohen. Ko je staršem povedal, da želi obiskovati ješivo (judovsko fantovsko šolo, op. prev.), mu je mati rekla: "Samo preko mojega trupla." Zbala se je namreč, da bi ga ta vnema odtrgala od družine. Njegovi starši o zadevi niso želeli razpravljati, a Cohen pravi, da so se napetosti doma umirile.
Medtem ko se Izrael pripravlja na volitve jeseni, ta trend premika politično težišče v desno. Vlada premierja Benjamina Netanjahuja, izvoljena konec leta 2022, je najbolj desno in versko usmerjena v zgodovini države. Številni so domnevali, da bo jeza javnosti zaradi neustreznega odziva na napad 7. oktobra in zaradi dolgotrajne vojne, ki je sledila, stvari potisnila nazaj v središče. A Netanjahu se kljub temu dobro drži in ankete kažejo, da je glavni kandidat za premierja, čeprav podpora njegovi koaliciji upada.
Amit Elkayam za Bloomberg Businessweek
Čeprav je vojna v Iranu v večini sveta zelo nepriljubljena, ima v Izraelu izjemno podporo in je Netanjahuju dala še nekaj dodatnega zagona. Izraelci trdijo, da iranski režim že dolgo stremi k izdelavi jedrskega orožja in izbrisu judovske države. Digitalna ura na Palestinskem trgu v Teheranu odšteva dneve do propada Izraela – ta je očitno načrtovan za leto 2040.
Zdaj, ko ima prvič v življenju pravico do glasovanja, Malik zavrača že misel na to, da bi podprl kogarkoli iz levice ali centra. "Edina politična možnost je desnica," pravi. "Levica nasprotuje veri." Odziv vlade na njegovo kampanjo pojasnjuje njegovo prepričanje. "Nošenje tefilina je temeljna pravica in temeljna vrednota," je minister za izobraževanje Yoav Kisch dejal v odzivu na razpravo.
Čeprav Malik postaja vse bolj pobožen, je še vedno daleč od ultraortodoksih posameznikov: skupine, ki zajema 14 odstotkov izraelskega prebivalstva in v imenu študija in molitve v ješivi zavrača vojaško službo. Maliku podobne gorečneže zaznamuje bolj omiljena različica religije, vključevanje nacionalizma in ritualov v življenje, in ne zaobljuba asketizmu. Kljub temu pa novovznikli konservativizem grozi, da bo še razširil razpoke v že tako krhkem družbenem redu. Smadar Goldstein, ravnateljica srednje šole v dragem in že od nekdaj liberalnem telavivskem predmestju Kfar Saba, je lani staršem napisala, da učenci, ki vrstnike prepričujejo, naj si nadenejo tefilin in molijo, poskušajo "zanetiti versko vojno«, in obljubila, da bo branila "vrednote človeškega dostojanstva, strpnosti in verske svobode".
Dobro financirane organizacije, kot sta Chabad in Kesher Yehudi, ki želijo sekularnim novincem predstaviti liturgijo, odpirajo vedno nove enote in na svojih večernih tečajih beležijo vedno višjo udeležbo. Fantje zdaj majice s ciciti – značilnimi cofi, ki jih običajno nosijo le globoko verni – nosijo kot nekakšen modni izraz plemenske identitete. Najbolj priljubljena pesem na radiu, v plesnih klubih in na porokah lani ni bila kakšna hvalnica zabavam; napisal jo je rabin in opeva dejstvo, kako Bog bdi nad judovskim narodom. "Zame bo šlo vse le še bolj navzgor," razglaša pesem. "In vedno bom imel samo dobro."
Javno mnenje o Izraelu se je v tujini zaradi vojne ohladilo in številni Izraelci si želijo trajne prekinitve spopadov. A izraelski vojaki in borci Hamasa se kljub premirju še naprej obstreljujejo, mladi Izraelci pa zaradi napada leta 2023 še vedno občutijo posledice ogromne travme. Ko so izraelski vojaki januarja na pokopališču v Gazi našli truplo zadnjega talca, se je na desetine vojakov zbralo in z roko v roki zapelo Ani Ma'amin (v prevodu verjamem), molitev iz 13. stoletja, ki je postala priljubljena in kljubovalna zaobljuba vere v prihod Mesije.
Prizori bojevnikov, ki izražajo svojo ognjevito pobožnost, se preko mobilnih telefonov bliskovito širijo na družbenih omrežjih; pred desetletjem ali dvema, ko so pehoto še vedno pretežno sestavljali sekularni, in ne verni naborniki, bi si tovrstne prizore kar težko predstavljali. "Pravi rezultat 7. oktobra je, da Judje postajajo bolj judovski; ljudje si ponovno prisvajajo identiteto," pravi Sivan Rahav-Meir, priljubljena televizijska osebnost. "Ko sem pri petnajstih postala verna, sem se počutila precej osamljeno. Danes pa je to kul."
To sprejetje judovske tradicije označuje dramatičen odmik od prvotne predstave sionizma kot izrazito – celo agresivno – sekularnega gibanja. Ustanovitelji Izraela so si prizadevali ustvariti nekakšno hebrejsko različico Švedske, kjer bi se Judje, osvobojeni verskih okovov, vrnili k zemlji in fizičnemu delu ter skupaj živeli v sožitju. Toda podobno kot je vse izrazitejši islamistični ton odločno izničil posvetni, nacionalistični preporod sosednje Turčije pod vodstvom Mustafe Kemala Atatürka pred stoletjem, se tudi sionizem zdaj preobraža v bolj ortodoksno gibanje.
Vzrok so deloma demografski dejavniki; goreči verniki imajo več otrok in danes se več kot polovica vseh Izraelcev opredeljuje kot vernih, tradicionalnih ali ultravernih. Letos se je prvič v 78-letni zgodovini države primerilo, da več prvošolcev obiskuje verske šole kot pa sekularne.
Trenutni premik vlade v desno pomeni tudi več finančne podpore verskim ustanovam, manj pa sekularnemu izobraževanju ter kulturnim programom. To je privedlo do nadaljnje širitve naselbin na Zahodnem bregu, kjer pod izraelsko vojaško okupacijo živi približno tri milijone Palestincev, nasilje med naseljenci pa je močno naraslo. Na ozemlju je že približno 600 tisoč judovskih naseljencev; in ker nameravajo konservativci to število še znatno povečati, obstaja le malo možnosti za oblikovanje kakršnekoli neodvisne palestinske države.
Vse to pa zaostruje napetosti med Izraelom in ameriško diasporo. Na svetu je približno 15 milijonov Judov, od tega po sedem milijonov v Izraelu in ZDA. Velika večina ameriškega kontingenta ni posebej pobožna, je pretežno liberalna in nasprotuje okupaciji Zahodnega brega. Globlje sprejetje tradicionalnih vrednot v Izraelu ogroža politično podporo, ki jo ZDA izražajo judovski državi.
Še ena težava: v zadnjih desetletjih so motor izraelskega gospodarstva tehnološka podjetja, ki zajemajo 60 odstotkov državnega izvoza. Ustanovitelji in ustvarjalci, ki sestavljajo osebje te panoge, so običajno liberalni in sekularni ter zavračajo oblikovanje naselbin na Zahodnem bregu. Na desettisoče izraelskih strokovnjakov je s tesnobo navdal vse dlje trajajoči konflikt, populistična vlada pa se jim je odrekla, zato so si kruh našli v tujini – preselili so se v New York, Berlin ali Toronto in se tako izognili življenju pod vlado, ki jo zavračajo, ter svoje otroke obvarovali pred vojsko, ki bije bitke, ki jim nasprotujejo. "Če se na desettisoče ljudi, ki vzdržujejo gospodarstvo, odloči oditi, se bo Izrael posledično oddaljil od razvitega sveta, pot nazaj pa bo težka," pravi Dan Ben-David, ustanovitelj Inštituta Shoresh za družbenoekonomske raziskave.
V središču kulturnih sprememb so tisti, ki so bili 7. oktobra najbolj prizadeti – preživeli posamezniki in še zlasti 251 talcev, ki so jih odvedli iz njihovih domov, vojaških baz in s celonočnega plesnega dogodka, ter jih v Gazo pripeljali kot pogajalska sredstva. Nekateri so bili izpuščeni v nekaj mesecih; drugi so zaprti v vlažnih predorih prebili več kot dve leti. Nekateri so umrli: številne so usmrtili njihovi ugrabitelji ali pa so jih po nesreči ubile izraelske sile.
Fotografije talcev so med vojno preplavljale javne prostore v Izraelu, njihove zgodbe pa še vedno pripovedujejo lokalni mediji. Nekateri pravijo, da jim je ujetništvo uspelo preživeti tako, da so se oprli na svojo judovsko dediščino – podobno kot nekateri preživeli iz nacističnih taborišč smrti. 21-letna vojakinja Agam Berger je bila blizu meje z Gazo ravno na straži, ko so jo ugrabile Hamasove enote. Pravi, da njena družina ni nikoli izvrševala sobotnih ritualov ali upoštevala pravil košer prehrane, a ko so jo ugrabili in zlorabili, je sama začela slediti tem tradicijam.
482 dni je ob redkih priložnostih, ko so bile ugrabljenim na voljo konzervirane klobase, te zavračala, ker niso bile košer, in na jom kipur se je postila kljub hudi lakoti. Njena družina o tem ni vedela ničesar, a med njeno ugrabitvijo so svoje verske dolžnosti začeli opravljati bolj dosledno in si z molitvijo prizadevali za njeno varnost. Odkar so Bergerjevo izpustili, njeni sorodniki pogosto pripovedujejo to zgodbo, s tem pa so številne navdihnili, da gredo po njihovih stopinjah. "Prejeli smo veliko sporočil, ki izražajo hvaležnost," pravi Berger.
29-letna Noa Atias je preživela glasbeni festival Nova, kjer se je na tisoče mladih manj kot pet kilometrov od meje z Gazo predajalo plesu, pitju in psihedelikom. Na prizorišče festivala so prispeli s strojnicami oboroženi operativci Hamasa in ubili 378 obiskovalcev festivala – tistim, ki so se rešili, pa so pustili občutek krivde preživelih. »Ko sem se skrivala v grmovju in so okoli mene streljali teroristi, sem se zazrla v nebo in rekla: Bog, ko bo to mimo, bom spoštovala šabat,« pravi Atias.
Z možem prihajata iz posvetnih družin, a danes sta pobožna – on nosi značilno pokrivalo, ona se običajno ne rokuje z moškimi, s katerimi ni v sorodu – in v izvajanju obredov iščeta tolažbo. "Med ubitimi so bili tudi najini prijatelji," tiho reče Atias, medtem ko čaka na začetek verskega tečaja v skupnostnem centru v Tel Avivu, ki je namenjen preživelim. "Zdaj na šabat ne kadiva, umiriva se, najdeva svetlobo in moč. Po 7. oktobru sva se odločila: dovolj je bilo zabave."
.webp){kind=icon}
