E-pismo: Ena bitka za drugo

Na težko pričakovano toplo spomladansko sobotno dopoldne z vami kavo pijem Aleš Kovačič, novinar. Oskarjevec Leonardo DiCaprio v nagrajenem filmu, pri katerem sem si sposodil naslov današnje kolumne, igra disfunkcionalnega uporniškega samohranilca, ki se v imenu očetovske ljubezni bojuje z donkihotovskimi vetrnicami državnega represivnega aparata. Sijajna epopeja starševske ljubezni ga vodi skozi minsko polje spopada z avtoritarnim sistemom, ki se vsiljuje svetovnemu svetilniku demokracije - ZDA. Film bi lahko bil le distopičen napovednik Združenim državam, če mu Trumpovo rovarjenje ne bi priskrbelo faktografskega alibija.

Čeprav gre za zimzeleno zgodbo o malem človeku, ki se bori in upira mogočnemu sistemu z vse bolj hromečimi avtoritarnimi tendencami, kakršne izkazuje Trumpova vladavina, je ironično prav ameriški predsednik tisti, ki bi se lahko te dni poistovetil z glavnim protagonistom. Morda niti ne gre toliko za ironijo, vsaj če verjamemo Trumpovemu zgodbičenju, da je kot izbranec gibanja Maga protisistemski akter, gverilec in mesija brezpravne in ameriškega sna oropane margine, ki se v imenu delavcev, kmetov in jeznih belih moških spopada z globoko državo močnih, vplivnih in dekadentnih (demokratskih) političnih elit ter njihovimi zakoreninjenimi parcialnimi interesi. Saj le kdo izsušuje "washingtonsko politično močvirje", če ne prav ON?

Težava tega narativa je, da Trump v letu 2026 ni več Don Kihot, temveč je v z zlatom okičeni Ovalni pisarni postal mlin sam. Zato je treba za ohranjanje iluzije avtsajderja napeti vse sile, medtem ko so za biblični spopad med dobrim in zlim dovoljena vsa sredstva.

Nedavno odstopljena pravosodna ministrica Pam Bondi je jasen signal, da Trump v kontekstu iranske vojne, ki ne poteka po načrtih (šteje samo zmaga, t. j. zamenjava režima), stavi na preverjeno strategijo: najboljša obramba je napad. Trump v luči iztirjenja iranske avanture tik pred vmesnimi volitvami v športnem žargonu stopnjuje obrambni presing. In tega je, kot kažejo njegova formativna leta prijateljevanja z makiavelističnim newyorškim odvetnikom Royjem Cohnom, tudi najbolj vešč.

Trump je zaradi iranske krize ter številnih drugih političnih front, ki jih je načel, in katerih izid nikakor ni jasen, v eksistencialno najbolj ranljivem položaju mandata. To ne nazadnje razkriva njegova presenetljivo iskrena reakcija, potem ko so v ameriških mestih znova potekali protitrumpovski shodi pod sloganom "Brez kraljev". "Zdaj mi pravijo kralj, si lahko predstavljate?," je Trump v sredo dejal v Beli hiši. "Sem takšen kralj, da ne morem dobiti odobritve prenove plesne dvorane ... Če bi bil kralj, bi lahko naredil veliko več," se je obregnil ob sodno zavrnitev neronskega predloga za prenovo Bele hiše, ki za slabe pol milijarde dolarjev vključuje razkošno plesno dvorano, pod njo pa razsežen in sodoben poveljniški bunker.

 

Da se človek, ki želi voditi armagedonsko vojno v Iranu, ne more pogajati za lastno dnevno sobo, je za nekoga, kot je Trump, neskončno frustrirajoče. Še več; razgalja njegovo inherentno nesposobnost za vodenje kompleksnih birokratskih sistemov, kar ga sili v to, da jih enostavno poruši ali pa si jih povsem podredi. Da je to njegov modus operandi po Fedu zdaj kažejo še čistke v vrhu pravosodja, ki ga že vseskozi poskuša spremeniti v hladno orožje politične retribucije.

"Trumpova odpustitev Bondi je široka, postopna in inkrementalno negativna poteza za finančne trge, saj destabilizira enega od temeljnih stebrov trgov, kar je kompetentno in nepristransko vodstvo ameriškega pravosodnega sistema," je v oceni posledic za Wall Street zapisal Terry Haines, ustanovitelj agencije Pangaea Policy, ki pripravlja geopolitične in makroekonomske napovedi za institucionalne vlagatelje in odločevalce.

Trumpova poteza, da odslovi Bondi, še prej pa ministrico za domovinsko varnost Kristi Noem, ki sta bili bržčas najzvestejši članici administracije, se zdi na prvi pogled kontradiktorna. Nekdanja generalna tožilka Floride ni bila samo Trumpova zaveznica in zaupnica, ampak ga je kot članica njegove obrambne ekipe med prvim postopkom ustavne obtožbe (impeachment) leta 2020 branila v ameriškem senatu, poleg tega pa je na mestu ministrice preganjala nezakonite priseljence in nasilne kriminalce, sprožila preiskave Trumpovih političnih sovražnikov ter omejila preiskave korupcije in korporativnega ter okoljskega kriminala. Obravnavala pa je tudi spise v povezavi z afero pokojnega finančnika Jeffreyja Epsteina in ustrezno kurirala njihove objave, čeprav očitno ne dovolj, da bi zaščitila svoj položaj.  

 

Noem iz Južne Dakote je bila med pandemijo covida-19 ena redkih guvernerk, ki v svoji zvezni državi ni uvedla obveznih mask ali zapiranja javnega življenja. S tem si je pridobila neomajno zaupanje Maga baze, saj je njena politika poosebljala odpor proti mandatom zvezne vlade. Njena pripadnost gibanju je bila tako močna, da se je prebila celo na ožji seznam Trumpovih podpredsedniških kandidatov.

Nekoč je bil neuradni moto drugega Trumpovega mandata celo "brez skalpov", saj je Trump zamenjave svojih najvišjih funkcionarjev videl kot popuščanje kritikam demokratov in nastrojenim medijem. Predsednik je v zadnjih nekaj mesecih celo zabičal, da noben član administracije ne bo odstavljen pred vmesnimi volitvami. 

Toda dejstvo, da sta v kratkem zaporedju kovčke spakirali obe ministrici, konec tedna pa še načelnik generalštaba kopenske vojske, general Randy George, ki naj bi mu v kratkem sledila še šef FBI in ministrica za delo, vseeno niso znaki panike ali celo odstopanja od agende. Prej nasprotno, saj je Trump prepričan, da odpuščeni niso pokazali ustrezne mere zavzetosti ali sposobnosti boja zoper globoko državo. Žrtve med politiki pa ne nazadnje zahteva tudi padajoča javnomnenjska podpora na račun iranske vojne.   

Za razumevanje navideznega paradoksa odslavljanja lojalistov se je zato treba ozreti onkraj Pacifika. K Trumpovemu avtokratskemu vzorniku, predsedniku Xi Jinpingu. Ta je januarja najtesnejšega zaveznika in družinskega prijatelja v poveljstvu centralne vojaške komisije CMC, generala Zhang Youxija, politično likvidiral ne kljub njegovi bližini ali lojalnosti, ampak prav zaradi tega. Kitajski voditelj je namreč z odstranitvijo glavnega tigra v svoji nikoli zaključeni protikorupcijski kampanji "tigrov in muh", eksemplarično pokazal, da kategorija nedotakljivih ne obstaja. Ter da je boj proti podkupljivim v resnici dolgi pohod iz avtokracije v diktaturo. Mu bo učenec Trump s svojimi čistkami na tej poti sledil?