Ivan Simič: Z višjim DDV do razbremenitve plač

V Davčno-svetovalni zbornici Slovenije se po besedah predsednika Ivana Simiča zavzemajo za enostavnejšo davčno zakonodajo, smo slišali na Gospodarskem krogu na Gospodarski zbornici Slovenije sredi aprila. Davčne obremenitve so del vzroka, zakaj Slovenija izgublja konkurenčno prednost v primerjavi s Hrvaško, kar je bila osrednja tema omenjene debate.

Kakšne so slovenske davčne obremenitve, če se primerjamo s sosedami, kako razbremeniti plače in kje pobrati več davkov, je rešitev v dvigu DDV? Tudi o tem in predlogu reforme je Simič, davčni strokovnjak, nekdanji prvi davčnik v Sloveniji in Srbiji, danes pa direktor v družbi Simič & partnerji, govoril v oddaji Zoom in na Bloombergu Adria TV.

Če primerjamo Slovenijo s sosednjimi državami, kako davčno ugodnejše so sosednje države glede obdavčitve dela, davčnih obremenitev za podjetja?

Če gledamo sosedske države, torej proti jugu, smo v slabšem položaju, torej imamo višje davke, precej višje, kot jih imajo Hrvati, Srbi ter Bosna in Hercegovina pa tudi Severna Makedonija in Črna gora. Tam so vsi presenečeni, ko jim povemo, da je pri nas dohodnina maksimalno 50 odstotkov, ker pri njih je v glavnem 10 odstotkov, razen na Hrvaškem, kjer je višja.

Če gremo proti severu, je Avstrija primerljiva z nami. Imajo višjo splošno olajšavo, kot jo imamo v Sloveniji. Obdavčitev podjetij je malo višja, dohodninsko lestvico imajo prav tako podobo naši, s tem da se na koncu konča z višjo stopnjo, a je odvisno, s kom se primerjaš in kaj želiš s tem doseči. Zaradi tega menim, da imamo pri nas še rezerve za znižanje obdavčitev.

Predlagate davčno reformo, saj Slovenija postaja davčno nestimulativna - kako narediti okolje bolj stimulativno za podjetja; če bi bila obdavčitev 15-odstotna, kje bi bili v primerjavi s sosedami?

V Srbiji sem bil direktor oziroma svetovalec ministra v času, ko smo stopnjo obdavčitev pravnih oseb dvignili z 10 na 15 odstotkov, to je bilo leta 2012. Tudi v Sloveniji smo že leta 2006, ko smo izvajali zadnjo, največjo davčno reformo, zastavili, da gremo s 25 na 15 odstotkov. Dosegli smo 17 odstotkov, pa je prišlo do dviga na 19 in zdaj na 22. To pomeni 22 odstotkov davka od dohodka pravnih oseb plus izplačilo dividend 25 odstotkov pa dosežemo nekje 41,5 odstotka, kar je precej visoko v primerjavi z drugimi državami, ki imajo te stopnje precej nižje.

Zaradi tega moramo nekaj narediti. Če želimo privabiti podjetja v Slovenijo, moramo znižati obdavčitev. Tudi obdavčitev plač s prispevki in z dohodnino jih odganja od nas. Vsi vemo, da se že nekaj časa izvaja selitev Lidlove uprave in uprave A1 na Hrvaško. Zdaj o tem pišejo tudi v medijih, o vseh teh podjetjih, ki so preselila svoje uprave v druge države. Če to ni rdeči alarm luč, potem ne vem, kaj lahko še pričakujemo.

Preverili smo pri podjetjih. V Lidlu pravijo, da imajo eno vodstvo za dve državi, na A1 pravijo, da imajo v vsaki državi svoje vodstvo.

V redu, se strinjam, ampak zakaj to vodstvo ne sedi v Ljubljani?

Za prebivalstvo predlagate drugačno davčno lestvico, koliko manj bi se s takšno lestvico nateklo v proračun?

Zagotovo bi se v proračun nateklo manj, ampak jaz na to ne gledam tako; na to gledm tako, da država nekaj podari svojim državljanom, jim nekaj da. Vsa leta smo bili priča dvigovanjem obdavčitev in nikoli se ni nihče vprašal, kaj je na drugi strani, ali je poraba primerna, ustrezna, se mogoče ne porabi preveč. Vidimo, da se tudi na družbenih omrežjih pojavljajo vprašanja, zakaj je poraba tako visoka.

Vem, da jo je težko znižati, ampak po drugi strani moramo potem pričakovati, da se nekateri zavezanci preselijo iz države. Res jih ni veliko in to ne vpliva na naš proračun, a vendarle gre za to, da odhajajo. In potem sledi vprašanje, kdaj se bodo vrnili. In tudi podjetja odhajajo od nas, tudi to se sliši. Novih multinacionalk, ki bi prihajale, ni prav veliko, in ko si enkrat na seznamu, ko se nihče več ne ukvarja s tabo, se težko spet uveljaviš kot zanimivo okolje.

Kje bi pobrali razliko, le z višjim DDV?

Predvidel sem z višjim DDV. Potem začnejo ljudje raje kupovati v Italiji, Trstu, Avstriji in tako naprej. A če bi se nekdo poglobil in izračunal, bi ugotovil, da je znižanje dohodnine tolikšno, da pokrije izgubo z višjim DDV. Poleg tega vemo, da imamo v trgovinah nenehno popuste. V glavnem gre za to, da zvišanje DDV ne vpliva toliko ob znižanju obdavčitve fizičnih oseb.

Dejansko se ljudje že zdaj vozijo v Celovec in Trst. Toda kritiki predloga pravijo, da bi višja stopnja najbolj udarila po manj premožnih?

Zadnjič sem se prerekal z nekom, ki ima gostinski lokal, češ da se bo kava podražila za ne vem koliko. In potem sem mu rekel, naj mi pove, koliko stane kava - kajti če stane danes 2 evra, bo z višjim, 25-odstotnim DDV stala 2,05 evra, torej govorimo o podražitvi za pet centov.

Pri nižji stopnji sem predlagal alternativo - prva možnost je, da ostane nižja stopnja 9,5-odstotna, druga pa, da se dvigne za pol odstotne točke na 10 odstotkov. Manj premožnih, ki porabijo največ za hrano, dvig ne bi toliko prizadel. Za tiste nad 70 in do 29 let predlagam višjo olajšavo, splošna olajšava bi se dvignila s 5.000 na 8.000 evrov in tukaj zajamemo vse. Tistim, ki danes ne plačajo nič dohodnine, ker imajo že tako nizke prihodke, pa bo to prav gotovo prineslo nekaj minusa.

Kako obdavčiti premoženje; slišimo, da nimamo dobrih evidenc, da je zaradi tega vlada v tem mandatu želela obdavčiti nepremičnine, kjer so kolikor toliko dobre evidence? Kot smo slišali v pogovoru z Bojanom Ivancem (glavnim ekonomistom Gospodarske zbornice Slovenije, op. p.), se države odrekajo obdavčevanju premoženja?

Davek na premoženje je davek, ki ima tudi velike stroške pobiranja. Če pogledamo, koliko v Sloveniji poberemo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in davka na premoženje na tiste nepremičnine, kjer ga pobiramo, ter na vodna plovila, je bilo tega v letu 2023 okrog 280, lani pa od 290 do 300 milijonov. To je majhna številka, a rej odločitvi sledimo in ne verjamem, da bomo te davke kadarkoli ukinili.

V predlogu, ki ga je pripravila vlada ali pa nam je vrgla le neko kost, je bilo govora o tem, da bi obdavčili samo stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča z 1,45 odstotka, kar je absolutno previsoko. Ne bi rekel, da so evidence slabe, kajti za nepremičnine imamo kolikor toliko dobre evidence, ki so se vsa ta leta usklajevale predvsem zaradi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Kar zadeva vse drugo, pa pravim, da ni pošteno, da je obdavčeno premoženje, ki je v opekah, ni pa obdavčeno premoženje, ki je na bančnem računu, saj te podatke imamo; da ni obdavčeno premoženje, ki ga ima nekdo v osnovnem kapitalu podjetja, te podatke imamo v sodnem registru. Potem ostane še, kar sem predlagal, obdavčitev naložb v plemenite kovine. Tu bi morali, tako kot za dohodke iz tujine, državljani sami prijaviti, ali imajo plemenite kovine, kajti slej ko prej se zgodi, da plemenite kovine prodajajo, in takrat morajo dokazovati izvor denarja.

Zaradi tega pravim, da če želimo biti pošteni do vseh državljanov, moramo obdavčiti celotno premoženje, ne samo nepremičnin. Za razliko od države, ki predlaga 1,45 odstotka, sam predlagam obdavčitev v vrednosti 0,2 odstotka, priliv pri obdavčitvi celotnega premoženja bi bil približno identičen kot pri 1,45 odstotka za stanovanjske nepremičnine. Ampak to je bolj pošteno, saj drugače siliš ljudi, da prodajo nepremičnine in vložijo denar v vrednostne papirje, banke in tako naprej.

Glede na izjave ministra Boštjančiča se tudi vlada zaveda visokih obremenitev, a pravijo, da za vse reforme potrebuje dva mandata, na neki način so vsaj v tem mandatu že pokopali obsežnejše davčne spremembe. Kako širok družbeni konsenz zahtevajo takšne reforme, zakaj jih sprejemamo toliko časa?

Izvesti reforme je zahtevna naloga, saj moraš vedeti, kako, in moraš imeti ekipo, ki to izvede. Sam sem sodeloval pri več reformah, pri treh v Sloveniji in pri eni v Srbiji. Reforma, ki smo jo izvajali leta 2005, je bila precej velika, a smo izvajali samo spremembe zakona. Leta 2006 pa smo naredili celovito davčno reformo, sedem zakonov smo napisali na novo, zakoni so bili objavljeni konec leta 2006 v Uradnem listu. Šlo je za 158 strani.

To pomeni, da ne drži trditev ministra za finance, da zadnjih 20 let ni bilo nobene velike reforma, kot so jo naredili oni, kajti to, kar je naredila ta vlada, ni bila reforma. In za takšno reformo smo takrat potrebovali eno leto. Delati smo začeli v začetku januarja, septembra so bili zakoni v državnem zboru in potem so bili novembra sprejeti. Res pa je, da se nas je takrat s to reformo ukvarjalo, tako čez palec, 40 do 50 ljudi.

Je to več, kot jih dela danes?

Ne vem, koliko jih danes dela, minister ima svoj strateški svet, ki pripravlja zakonodajo, tudi njegove kolegice na Ministrstvu za finance jo pripravljajo. A pri takšni večini, kot jo ima ta vlada v državnem zboru, ni težko sprejeti zakonodaje, treba se je samo usesti in začeti delati in nekaj narediti.

Če se še vrneva na Hrvaško. Kako pogosto se podjetja selijo drugam, koliko takšnih podjetij se obrača na vas? Kam odhajajo? Koliko jih odhaja na Hrvaško?

V Evropski uniji je možna preselitev sedeža, a običajno ustvarijo nova podjetja na Hrvaškem ali pa v Bosni, Srbiji in v Makedoniji. Tega je nekaj, ni pa tega toliko, da bi to vplivalo na slovenski proračun. Gre samo za občutek, ki ga imamo, ko se ljudje o tem pogovarjajo, zdaj so začeli tudi mediji o tem veliko pisati, jaz pa na to opozarjam že nekaj let.

Če se to dogaja, težko čez nekaj let spremeniš miselnost ljudi, če boš to želel. Imamo odličen geostrateški položaj, dve letališči, na katerih bi lahko bilo veliko zasebnih letal tujih državljanov, ki bi imeli naše davčno rezidentstvo in bi tu plačevali davke, a tega očitno ne znamo ali ne želimo izkoristiti in pobiramo denar od naših davčnih rezidentov.

Kaj pa prebivalstvo, koliko menjajo rezidentstvo? Kam odhajajo, predvsem na Hrvaško? So to upokojenci, ki imajo tam vikende?

Mogoče se o tem ne govori veliko, kar nekaj je tujcev, ki so živeli v Švici, Nemčiji, tudi ZDA, in prihajajo živet v Slovenijo, ko se upokojijo. Ker je Slovenija varna in lepa država, tega ne moremo zanikati. Po drugi strani obstaja razlika v davkih, predvsem pri kapitalskih dobičkih med Slovenijo in Hrvaško, pri nas je rok, da nisi obdavčen, 15 let, Hrvati imajo dvoletni rok, nižja je obdavčitev dividend na Hrvaškem kot v Sloveniji, tudi kapitalskih dobičkov. Nekateri, ki imajo to možnost, imajo svoje hiše, vikende in tako naprej, dejansko tudi živijo na Hrvaškem ali pa živijo na Hrvaškem in se vozijo v Slovenijo - za to se odločijo zaradi davkov. Ampak tega prav tako ni toliko, da bi to vplivalo na slovenski proračun. 

Celoten pogovor si lahko ogledate v priloženem video posnetku.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar