Zakaj Hrvaška že desetletja ne spusti NLB na njen trg in ali bo končno popustila?

Zanimanje Nove Ljubljanske banke (NLB) za nakup Addiko Bank bi lahko pomenilo začetek vrnitve največje slovenske banke na hrvaški trg, kar je hrvaška centralna banka že večkrat onemogočila. V čem je težava in ali je prišel čas za njeno rešitev?

Da bi pojasnili, zakaj je Hrvaška narodna banka (HNB) zavzela tako ostro stališče do NLB, se moramo vrniti kar 30 let v preteklost, saj se pravne peripetije vlečejo še iz časa razpadle skupne države v zgodnjih devetdesetih. 

Slovenija je namreč po razglasitvi neodvisnosti sprejela več zakonov, ki so neposredno ali posredno onemogočili izplačilo deviznih prihrankov komitentom na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in Severni Makedoniji. Hrvaška je že leta 1991 prevzela jamstva za devizne knjižice, odprte v Sloveniji, leta 1993 pa je državni zbor sprejel zakon o ustanovitvi sklada za nasledstvo. Po njem se je vprašanje deviznih prihrankov zunaj Slovenije začelo pojasnjevati kot del postopka delitve premoženja, pravic in obveznosti nekdanje Jugoslavije.

Slovenija je nato s spremembo ustavnega zakona leta 1994 podržavila Ljubljansko banko in jo prestrukturirala tako, da je večino njenega premoženja prenesla na novoustanovljeno Novo Ljubljansko banko, stara Ljubljanska banka pa je obdržala vse obveznosti iz deviznih prihrankov, naloženih v njenih podružnicah zunaj Slovenije.

Povedano drugače: za slovenske varčevalce je bilo poskrbljeno s prenosom vlog na NLB, komitenti banke zunaj Slovenije pa so čez noč ostali brez prihrankov v stari banki. Po podatkih HNB je bilo ujetih deviznih prihrankov za 820 milijonov takratnih mark.

Čeprav je NLB zavračala poplačilo hrvaških varčevalcev, je od hrvaških podjetij, ki jih je kreditirala, zahtevala ustrezno vračilo dolgov. V nekem trenutku je celo ponudila, da bi dolg do varčevalcev pobotali z dolgom podjetja, a je hrvaška stran to zavrnila.

Hrvaški zakonodajalec je težavo poskušal rešiti tako, da je hrvaškim državljanom omogočil prenos starih deviznih vlog iz drugih bank, ki so poslovale na Hrvaškem in so imele sedež zunaj države, na domače banke, tako prenesene vloge pa so se pretvorile v javni dolg. Tako je država, torej davkoplačevalci, postala dolžnica, hrvaške banke, na katere so bile vloge prenesene, pa upnice.

Hkrati so hrvaške banke s cesijo prenesle terjatve do Ljubljanske banke na Republiko Hrvaško, niso pa prenesle dela dolga.

 

Bloomberg Mercury

Takoj po slovenskem manevru, s katerim sta se želeli rešiti obveznosti do hrvaških varčevalcev, sta Privredna banka Zagreb (PBZ) in Zagrebačka banka (Zaba) med letoma 1994 in 1996 sprožili kar 27 tožb (vmes združenih v 14 tožb pred hrvaška sodišča) zoper staro in novo Ljubljansko banko v svojem imenu in za račun Hrvaške. S temi postopki sta zahtevali vračilo več kot 460 milijonov evrov, ki so jih izplačali varčevalcem zagrebške podružnice Ljubljanske banke.

Celotne kronologije tožb, izpodbojnih tožb in vseh sodnih instanc, ki so o teh tožbah odločile, verjetno ne bi prebral niti najbolj vnet ljubitelj pravne trakulje, zato se bomo osredotočili le na ključne dogodke.

Manjši del omenjenih tožb, natančneje štiri, se je končal s sodbami v korist hrvaških bank, deset pa jih še poteka. Ni jih zmotil leta 2013 podpisani meddržavni memorandum o soglasju, s katerim sta se državi dogovorili, da bosta v procesu sukcesije poskušali rešiti vprašanje prenesenih deviznih vlog.

Petar Santini/Bloomberg

Del odškodnin varčevalcem je že izplačan, več kot 23 milijonov evrov pa mora Nova Ljubljanska banka še izplačati.

NLB je medtem na Evropsko sodišče za človekove pravice vložila zahtevo za ugotovitev kršitve pravice do poštenega sojenja in mirnega uživanja premoženja zaradi delovanja hrvaških sodišč, ki jo je to sodišče konec leta 2023 zavrglo kot neutemeljeno.

Evropsko sodišče za človekove pravice je med drugim ugotovilo, da so hrvaška sodišča v spornih postopkih podrobno obrazložila svoje odločitve in ugotovila, da so hrvaške banke imele aktivno legitimacijo za vložitev tožb, ker so z državo (dolžnikom) sklenile pogodbo o cesiji, ki je na te banke (upnice) prenesla terjatve, ki so jih imeli do stare Ljubljanske banke (dolžnik). Medtem pa memorandum o soglasju iz leta 2013 niso šteli za mednarodno pogodbo in kot takšen ni zavezoval hrvaških sodišč.

Številni poskusi vrnitve NLB na Hrvaško

Sodni spori niso preprečili NLB, da se večkrat ne bi skušala vrniti na hrvaški trg. Na žalost pa jim je v vsakem od teh poskusov HNB, ki je NLB poleti 2000 odvzela dovoljenje za poslovanje zaradi nerešenih primerov varčevanja hrvaških državljanov, to onemogočil.

Petar Santini/Bloomberg

Prvi takšen poskus se je zgodil leta 2000, preprečila pa sta ga takratna hrvaška vlada in HNB. Dve leti kasneje je 34 odstotkov delnic NLB kupil belgijski KBC, leta 2004 pa je želela NLB odpreti podružnico v Zagrebu. Temu koraku je znova nasprotovala HNB.

NLB ni obupala in je jeseni 2005 objavila, da želi kupiti hrvaško banko, HNB pa se je spet hitro odzval in nakup prepovedal. Zaradi tega se je predsednik uprave KBC Andre Bergen takratnemu premierju Ivu Sanaderju pisno pritožil, češ da odnos HNB ocenjuje kot diskriminatoren. A je bil pri tem neuspešen.

V začetku leta 2006 je KBC Sloveniji in Hrvaški ponudila po 80 milijonov evrov za poplačilo dolga varčevalcem, a sta obe strani ta predlog zavrnili kot neresen. Marca istega leta je NLB znova poskušala kupovati na Hrvaškem, tokrat  Splitsko banko, a je ponovno naletela na regulatorni zid.

 

Daniel Kasap/Hina

Takoj zatem so se okrepili pozivi KBC na Evropsko komisijo ter slovensko in hrvaško zunanje ministrstvo, naj jim dovolijo vstop na Hrvaško, in ko tudi to ni obrodilo sadov, so sporočili, da se umikajo iz NLB.

Nova uprava NLB je nadaljevala s starimi triki in tako leta 2008 želela znova neposredno vstopiti na hrvaški trg z nakupom zagrebške Optime leasinga, vendar ji je HNB, tokrat s pomočjo Agencije za  nadzor nad finančnimi trgi (Hanfe), ponovno prepovedal nakup. Hanfa se je v obrazložitvi zavrnitve sklicevala na tveganje, ki bi ga lahko NLB povzročila na hrvaškem trgu, in dejstvo, da je na Hrvaškem resno omajano zaupanje potencialnih uporabnikov finančnih storitev v ponudnike, ki so bili kakor koli pomembno povezani z NLB.

Slovenija je že večkrat pritiskala na Hrvaško, naj NLB podeli dovoljenje za delovanje na hrvaškem trgu, skozi proces pogajanj za vstop v Evropsko unijo. A tedanji guverner HNB Željko Rohatinski je ostal neomajen, češ da NLB ne bo vstopila na Hrvaško, dokler ne bo razrešen problem dolga varčevalcev.

Lana Slivar Dominić/Hina

Svoja stališča so trdno zagovarjali tudi Slovenci. Že od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja trdijo, da je treba spor o varčevanju rešiti z nasledstvom, zato ne priznavajo pristojnosti in odločitev hrvaških sodišč. To stališče so še okrepili po omenjenem memorandumu, ki sta ga leta 2013 podpisala takratna premiera obeh držav, Zoran Milanović in Janez Janša.

Zaščita države

Državni zbor je leta 2018 sprejel zakon o izpodbijanju terjatev v zvezi s prenesenimi prihranki hrvaških državljanov, da bi dodatno zaščitil NLB, ki jo je bilo treba po državnem reševanju in dokapitalizaciji leta 2013 privatizirati, da ne bi kršila pravila Evropske komisije o nezakonitih subvencijah.

 STA

Zato je morala slovenska država do konca leta 2018 prodati 50 odstotkov plus eno delnico NLB, leta 2019 pa še del lastništva. S tem ji je na koncu ostalo 25 odstotkov plus ena zlata delnica, da bi ohranila položaj strateške in največje lastnice v banki sistemskega pomena. Privatizacija je bil do sredine leta 2019 uspešno zaključena, danes pa tako kot vse druge banke ima tudi NLB dobre rezultate.

Denarja jim ne manjka

Konec lanskega leta je predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak v intervjuju za Bloomberg dejal, da je slovenska banka v položaju, da prevzame srednje veliko banko na Hrvaškem ali eno vodilnih bank v Srbiji.

Pred nekaj dnevi je NLB za Bloomberg Adria razkrila ambiciozne poslovne načrte banke do leta 2030. Ciljajo na dve milijardi evrov prihodkov in milijardo evrov dobička ter rast na vseh regionalnih trgih.

Na vprašanje, ali je te cilje mogoče doseči brez dovoljenja za vstop na Hrvaško, je odgovoril, da jih je mogoče doseči tudi brez Hrvaške.

STA

"Podpisali smo pogodbo za nakup lizinške hiše na Hrvaškem in v naslednjih tednih pričakujemo soglasje, ki nam bo omogočilo vstop na hrvaški trg prek lizinga. Vendar bo to v manjšem obsegu. Ne računamo na tako velike bilančne vsote, če pa bo to mogoče z lizingom, verjamemo, da bo to mogoče tudi prek banke. Verjamemo, da bosta Slovenija in Hrvaška imeli moč in voljo premagati ovire iz preteklosti. Če se ponudi priložnost za neposredno investiranje v banko na Hrvaškem, nas bo to zelo zanimalo," je dejal Brodnjak.

Po zadnjih napovedih se zdi, da se je ta možnost neposrednega nakupa res odprla, saj je NLB v sredo prek Ljubljanske borze objavila namero za prevzem vseh delnic Addiko Bank AG, krovne avstrijske banke, pod katero delujejo banke Addiko v regiji.

Lastnikom za vsako delnico Addiko banke ponujajo 20 evrov, kar je 20-odstotni pribitek glede na povprečni tečaj delnice v zadnjih šestih mesecih in 5-odstotni pribitek glede na zaključni tečaj delnice iz srede.

Prevzemne ambicije NLB na hrvaškem trgu še vedno obstajajo, a po dosedanji praksi je vprašanje, ali bo naletela na odobritev HNB.

HNB smo prosili za komentar, a so nam odgovorili, da statusa posameznih postopkov ne komentirajo.

"V okviru vašega vprašanja poudarjamo, da je za postopek pridobitve kvalificiranega deleža v kreditni instituciji, ki je že ustanovljena v Republiki Hrvaški, potrebna predhodna odobritev Evropske centralne banke, pri čemer v postopku izdaje tega soglasja sodeluje tudi hrvaška nacionalna banka, skladno z določili zakona o kreditnih institucijah in regulativnega okvira, ki opredeljuje postopke v okviru enotnega mehanizma nadzora," so odgovorili iz HNB.

Glavno besedo bo torej imela ECB, kako se bo odločila HNB, bomo videli. Ali bo dokončno popustila in se skrila pod avtoriteto krovne evropske bančne institucije ali pa se bo še naprej držala toge prepovedi, ki že desetletja jasno kaže, da je problem NLB predvsem politične narave. 

S tem vprašanjem smo se obrnili na nekdanjega hrvaškega ministra za finance in enega od vidnih političnih akterjev v več desetletjih trajajočem sporu okoli NLB Slavka Linića.

Nekdanji hrvaški minister za finance Slavko Linić | HINA/Denis CERIĆ

 

Pravi, da vstopa NLB v Addiko ne bi smeli preprečiti, saj blokada na podlagi političnih odločitev izpred 30 let očitno ne daje rezultatov, zanjo pa ni razumevanja ne v slovenski vladi ne v sedanjem vodstvu NLB. 

Poudarja, da je za težave, ki se vlečejo desetletja, kriva slovenska vlada iz začetka devetdesetih let, ker je sprejela odločitev, ki je hrvaške varčevalce postavila v neugoden položaj. Meni, da bi morala Evropska unija presekati pravni gordijski vozel in se odločiti, saj se hrvaška in slovenska stran očitno ne moreta dogovoriti.

"Zdaj smo znotraj skupnosti in naše nesoglasje v tem delu bi morala rešiti ena od institucij EU. Hrvaškim varčevalcem morajo zagotoviti enak status kot slovenskim. Pri tem moramo vztrajati in zelo jasno povedati, da gre za neenakost znotraj evropske skupnosti in dajanje prednosti nekaterim državljanom na škodo drugih," sklene Linić.

Članek je bil objavljen na sestrskem hrvaškem portalu Bloomberg Adria. Preberete ga lahko TU.