Produktivnost je eden najpomembnejših kazalnikov dolgoročnega gospodarskega razvoja, prav na tem področju pa regija Adria še vedno precej zaostaja za preostalo Evropo. Čeprav se pogosto govori o veliki zavzetosti zaposlenih, podatki kažejo, da težava ni v količini dela, temveč v njegovi učinkovitosti. Z drugimi besedami: morda delate veliko, vendar je ustvarjena dodana vrednost precej nižja od povprečja EU.
Vsak zaposleni v regiji Adria v povprečju ustvari 31,5 tisoč evrov dodane vrednosti na leto, medtem ko povprečje Evropske unije znaša 76,6 tisoč evrov. To pomeni, da zaposleni v regiji Adria prispeva približno 2,4-krat manj dodane vrednosti kot povprečni zaposleni v EU. To ne pomeni nujno, da delamo manj, temveč da delamo bistveno manj produktivno.
Glavni razlogi za takšen zaostanek so dobro znani: počasno uvajanje novih tehnologij, nezadostna prilagoditev zaposlenih tehnološkim spremembam, preobsežen državni in lokalni aparat ter razmeroma nizek delež dejavnosti z visoko dodano vrednostjo. Dodatno breme predstavljajo tudi ostanki gospodarskega modela iz prejšnjega sistema, v katerem produktivnost in ustvarjanje višje dodane vrednosti nista bila med ključnimi prioritetami. To je še danes opazno v delu podjetij in javnih institucij.
Pogosto se primerjamo s Češko in Poljsko kot primeroma uspešnih tranzicijskih gospodarstev, vendar za njima še vedno precej zaostajamo. Države CEE4, torej Češka, Poljska, Madžarska in Romunija, dosegajo nominalno produktivnost v višini okoli 46 tisoč evrov na zaposlenega, kar je skoraj 50 odstotkov več od povprečja regije Adria. Kljub temu trendi zadnjih let kažejo določen napredek. Leta 2021 je produktivnost regije Adria znašala le 61 odstotkov povprečja CEE4, danes pa je narasla na 68 odstotkov. To pomeni, da se razkorak postopoma zmanjšuje in da kljub velikemu zaostanku konvergenca vendarle obstaja.
Velike razlike obstajajo tudi znotraj same regije Adria. Slovenija in Hrvaška dosegata več kot 80 odstotkov povprečne nominalne produktivnosti Evropske unije, medtem ko je preostanek regije približno na polovici evropskega povprečja. Takšne razlike odražajo različno raven tehnološke razvitosti, strukture gospodarstva in učinkovitosti javnega sektorja.
Spodbudno je, da se rast produktivnosti v zadnjih letih kaže tudi skozi realne kazalnike. Realna produktivnost dela, ki prikazuje bruto dodano vrednost na opravljeno uro, prilagojeno spremembam cen, raste na Hrvaškem, v Sloveniji in Srbiji, kjer so podatki na voljo. To kaže, da gospodarska rast v zadnjih letih ni bila zgolj posledica večjega angažiranja dela in kapitala, temveč tudi večje učinkovitosti dela.
Največji potencial za nadaljnje povečanje produktivnosti je v naložbah, ki sledijo globalnemu tehnološkemu napredku. To predvsem pomeni razvoj panog z visoko dodano vrednostjo, kot sta proizvodnja električne opreme in napredna industrija, ob postopnem opuščanju sektorjev z nizko dodano vrednostjo, kot sta tekstilna in usnjarska industrija.
Kako pomembna je produktivnost za življenjski standard, kaže tudi primerjava dolgoročne rasti produktivnosti in BDP na prebivalca. Države, ki dosegajo močnejšo rast produktivnosti, praviloma beležijo tudi hitrejšo rast življenjskega standarda. Srbija in Poljska sta najboljša primera takšnega razmerja. V zadnjih desetih letih sta obe državi dosegali povprečno letno stopnjo rasti realne produktivnosti v višini okoli treh odstotkov, kar je spremljala skoraj enako močna rast BDP na prebivalca.
Po drugi strani Madžarska kaže, da gospodarska rast ni vedno vzdržna, če je ne spremlja rast produktivnosti. Visoka inflacija, politika subvencij in depreciacija domače valute so omejile rast realne produktivnosti.
Velika pričakovanja se danes polagajo v umetno inteligenco kot orodje, ki bi lahko pospešilo rast produktivnosti. Vendar ključni izziv ne bo sama dostopnost tehnologije, temveč hitrost njenega sprejemanja v poslovanju.
Trenutno približno 20 odstotkov podjetij v EU z več kot desetimi zaposlenimi uporablja katero od oblik umetne inteligence. V regiji Adria je stanje slabše. V Srbiji in BiH umetno inteligenco uporablja približno 10 odstotkov podjetij, na Hrvaškem 15 odstotkov, medtem ko je Slovenija edina nad evropskim povprečjem, z 21-odstotnim deležem. Prav pospešeno uvajanje umetne inteligence in drugih tehnologij bo eden ključnih predpogojev za povečanje produktivnosti v prihodnjih letih. Čeprav se je konvergenca proti razvitejšim evropskim gospodarstvom začela, sedanje stopnje rasti kažejo, da bodo za doseganje evropskega povprečja potrebna desetletja.
Poleg vlaganj v človeški kapital regija potrebuje tudi obsežna vlaganja v fizični kapital, tehnologijo in inovacije, da bi se gospodarstvo usmerilo v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo. Prav to je največji izziv, saj je organski prehod v takšne panoge otežen zaradi dolgoletnega odhajanja kvalificirane delovne sile, ki je močno oslabilo razvojni potencial regije. Brez hitrejšega tehnološkega napredka, kakovostnejšega izobraževanja in močnejših investicij v sektorje z visoko dodano vrednostjo se bo razlika v produktivnosti med regijo Adria in preostankom EU težko občutneje zmanjšala.
.webp){kind=icon}
