Bogati se spet odločajo za več otrok

Zdi se, da je povezava med višjim statusom in potomstvom dosegla vrhunec pri despotskih vladarjih, kot je bil Džingiskan, domnevni oče tisočerih – genetska študija iz leta 2003 je pokazala, da ima lahko eden od 200 moških na svetu njegov kromosom Y.

Za ženske je takšna stopnja plodnosti nemogoča, povezava med njihovim statusom in številom potomcev pa je pri njih šibkejša. Kljub temu je v preteklosti na splošno veljalo, da so imeli ljudje z več sredstvi običajno več otrok.

V 18. stoletju so se razmere začele spreminjati. V državah, ki so bile v ospredju industrijske revolucije, in v tistih, ki so jih spremljale spremembe življenjskega standarda in pričakovane življenjske dobe, se je rodnost zmanjšala. V bogatejših državah so bili premožni in izobraženi ljudje – izobrazba je postala ključni znak statusa – tisti, ki so imeli manj otrok.

V 20. stoletju je ta nova obratna povezava med bogastvom in statusom na eni strani ter rodnostjo na drugi postala uveljavljeno dejstvo. Strašljive ideologije, kot sta evgenika in teorija velike zamenjave, so se razvile na podlagi strahu, da se razmnožujejo predvsem napačne vrste ljudi. Ekonomisti so se trudili pojasniti, zakaj se je ohranila takšna izjema od pravila, da si bogatejši lahko privoščijo več stvari. Drugi znanstveniki so trdili, da evolucijske teorije ne veljajo več za ljudi, ker ne sledijo več osnovnemu pravilu evolucije.

Pravzaprav se zdaj vse znova vrača na začetek. Raziskovalci odkrivajo vse več dokazov, da se v državah, ki so že prešle tako imenovani demografski prehod, stara pozitivna povezava med statusom in bogastvom na eni strani ter številom otrok na drugi začenja ponovno vzpostavljati.

Če primerjamo stopnje rodnosti, izražene kot število rojstev na žensko v življenju, z bruto domačim proizvodom na prebivalca v vseh 191 državah in ozemljih, za katere ima Svetovna banka najnovejše podatke o obojih, ugotovimo, da je korelacija med blaginjo in rojstvi še vedno precej močna (negativnih 0,6 od največ 1).

Slika se spremeni, če pogled omejimo na Evropo, kjer je demografski prehod bolj ali manj končan. Korelacija pade na nič, če odstranimo Luksemburg (640 tisoč prebivalcev), pa postane šibko pozitivna (korelacijski koeficient 0,2).

V razvitih državah zdaj na splošno obstaja pozitivna povezava med dohodkom ter stopnjo izobrazbe moških in očetovstvom. V raziskavi ameriškega urada za popis prebivalstva iz leta 2014 je imelo otroke 70,1 odstotka moških z visokošolsko ali poklicno izobrazbo, medtem ko je imelo otroke le 48,8 odstotka moških brez srednješolske izobrazbe. V ZDA ostaja splošna povezava med dohodkom in izobrazbo na eni strani ter rojstvi na drugi negativna za ženske, vendar med belimi ženskami krivulja pridobi obliko črke U, pri čemer imajo tiste z dodiplomsko ali višjo izobrazbo več otrok kot tiste z nekaj višjo stopnjo.

Raziskava demografa Martina Kolka z univerze v Stockholmu iz leta 2022 je pokazala, da je pri švedskih ženskah, rojenih leta 1960 ali pozneje, razlika med pridobljenim življenjskim dohodkom in številom otrok zmerno pozitivna. Jasna ugotovitev je, da je bilo obratno razmerje med bogastvom in otroki stranski produkt bogatih držav in ljudi, ki so prvi doživeli demografski prehod. Zato ne bi smelo biti presenetljivo, če bi se vedenje po prehodu vrnilo k prejšnjim vzorcem.

Ekonomisti so najbolj osredotočeni na ugotavljanje pravil rodnosti v obdobju po demografskem prehodu, pri čemer je v članku avtorjev Doepke, Hannusch, Kindermann in Tertilt veliko pozornosti namenjene dinamiki spolov. Medtem ko je rast poklicnih in izobraževalnih možnosti za ženske v preteklosti vplivala na zmanjšanje rodnosti, obstajajo znaki, predvsem v nordijskih državah, da bi lahko bilo prilagajanje poklicnim ambicijam žensk ključno za preprečitev nadaljnjega zmanjševanja rodnosti. V vzorcu razvitih gospodarstev je stopnja rodnosti višja tam, kjer moški prevzemajo več gospodinjskega dela in skrbi za otroke.

Ugotovili pa so tudi podobne, čeprav šibkejše povezave med rodnostjo in delovno aktivnostjo žensk ter javno porabo za predšolsko vzgojo (varstvo otrok). Ker so bogate države vse bolj zaskrbljene zaradi upadanja števila rojstev, je to privlačen načrt – čeprav morda težko izvedljiv tam, kjer je v nasprotju z družbenimi normami. Prihodnost demografskega uspeha je morda manj podobna Džingiskanu in bolj očetom, ki perejo perilo.

Prevedel Mihael Šmirmaul - Bloomberg Adria

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar