Svet se obrača k jedrski energiji, kaj pa regija Adria?

Ko se je pred 13 leti zaradi cunamija zgodila jedrska nesreča v Fukušimi, je ta tragična izkušnja na Japonskem na videz prepričala velik del sveta, da je sanj o poceni in varni jedrski energiji konec. Še več, ko je krščanskodemokratska kanclerka Nemčije Angela Merkel zaznala utrip javnosti, je nemudoma sprejela odločitev o postopnem zapiranju nemških jedrskih elektrarn. To je povečalo njeno priljubljenost, prislužila si je celo naziv zelene kanclerke. Vplivni tednik Spiegel je takratne razmere v Nemčiji, pa tudi po vsej Evropi, zajel z naslovom: Fukušima je zaznamovala konec jedrske dobe.

A takrat ni nihče slutil, da bo dobro desetletje zatem jedrska energija v Evropi postala zelena in zelo zaželena. Prav to se je predlani zgodilo. Evropska komisija je zaradi energetske krize še pred začetkom ruske invazije na Ukrajino predlagala, da se energetski prehod Evropske unije na obnovljive vire energije izvede z uvrstitvijo zemeljskega plina in jedrske energije med "prehodne" zelene energije. Kot takšna naj bi bila evropski most pri razogljičenju, torej opuščanju fosilnih goriv, katerih izgorevanje povzroča izpuste ogljikovega dioksida in drugih plinov, ti pa nadalje vplivajo na podnebne spremembe.

"Prehodna" rešitev je očiten kompromis med francoskim pritiskom na jedrske elektrarne in nemškim lobiranjem za zemeljski plin. Francozi so obljubljali posodobitev obstoječih in gradnjo novih reaktorjev, za uradni Berlin pa je bilo to nesprejemljivo, saj je menil, da je jedrska tehnologija nevarna in da ostaja nerešeno vprašanje radioaktivnih odpadkov. Ker je Nemčija v prvih mesecih ruske invazije še menila, da se ji ne bo treba popolnoma odpovedati plinu iz ruskih virov, je bil nemški adut za energetski prehod zemeljski plin.

S sklepom evropskega parlamenta je bila sprejeta kompromisna rešitev, ki je bila dejansko pogubna za Nemce v trenutku, ko sta bila uničena plinovoda Severni tok 1 in 2. Nemčija je zato prisiljena kupovati elektriko iz francoskih jedrskih elektrarn in precej dražji utekočinjeni zemeljski plin (LNG). Danes največ plina ne uvozi iz Rusije, ampak iz ZDA.

Vzpon Antifukušime

Medtem ko energetska kriza v Nemčiji v zadnjih dveh letih ni spodbudila evropske Fukušime k zaprtju zadnjih treh jedrskih elektrarn, ki so sicer ene najsodobnejših, je preostali svet v istem obdobju ubral drugačno pot – antifukušimo.

Jedrske elektrarne proizvajajo zanemarljive količine toplogrednih plinov, zato se ta energija obravnava kot ključna komponenta pri razogljičenju energetske panoge. Ta trenutno izpušča približno tri četrtine plinov, ki povzročajo globalno segrevanje.

Kako je napredovala antifukušima, se je najbolje pokazalo konec lanskega leta, ko je na svetovnem podnebnem vrhu COP 28 v Dubaju 20 pretežno industrijsko razvitih držav obljubilo, da bodo do leta 2050 potrojile svoje zmogljivosti za proizvodnjo električne energije v jedrskih elektrarnah. Kot piše v njihovi izjavi, ima jedrska energija do sredine tega stoletja ključno vlogo pri doseganju podnebne nevtralnosti in omejitve dviga globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija, s čimer želijo preprečiti najhujše posledice globalnega segrevanja.

Nemčija pričakovano ni podpisnica te izjave, so pa zato ZDA, Kanada, Velika Britanija, Japonska in Južna Koreja in drugih deset držav članic Evropske unije. Kitajska in Indija nista podprli te izjave, čeprav se zavedata teh trendov. Konec preteklega meseca je Indija na primer pozvala zasebna podjetja, da vložijo približno 26 milijard dolarjev v jedrsko energijo, da bi povečali proizvodnjo električne energije iz virov, ki izpuščajo manj ogljikovega dioksida.

Indija ne odpravlja nacionalne prepovedi zasebnim podjetjem, ki gradijo jedrske elektrarne, temveč poskuša zbrati denar zasebnih korporacij za povečanje deleža jedrskih elektrarn v indijski proizvodnji električne energije. Cilj je, da do leta 2030 dosežejo 50 odstotkov instalirane zmogljivosti za proizvodnjo električne energije iz nefosilnih goriv.

Indijski recept je, da zasebna podjetja vlagajo v jedrske elektrarne z nakupom zemljišč in v vodno infrastrukturo ter gradnjo elektrarn na območjih zunaj reaktorskih kompleksov elektrarn. Finančno naj podprejo tudi pooblaščeno državno podjetje za gradnjo in upravljanje jedrskih elektrarn. V zameno pa bi ti zasebniki ustvarili prihodke od prodaje električne energije.

"Takšen hibridni model razvoja projektov jedrske elektrarne je inovativna rešitev, ki naj bi pospešila povečanje jedrske zmogljivosti," je nedavno dejal indijski neodvisni energetski svetovalec Charudatta Palekar.

Bezosova atomska revolucija

O pomenu jedrskih elektrarn v aktualnem geopolitičnem in geoekonomskem trenutku se praviloma največ govori na mednarodnih konferencah. Od posameznih vlad in geostrategov, ki tam razpravljajo, pa je val jedrske energije tiho in brez velikega pompa zajahal tudi eden najbogatejših zemljanov – Jeff Bezos.

Njegovo podjetje Amazon je namreč za 650 milijonov dolarjev kupilo velik informacijski center, katerega sisteme napaja elektrika iz bližnje jedrske elektrarne, ki ima 2.500 megavatov (MW) moči in je med največjimi v ZDA. Tam bo Amazonov oddelek, ki vzdržuje oblak, torej možgane z vsemi podatki tega svetovnega tehnološkega velikana. Amazon je tako prvič sklenil desetletno pogodbo z jedrsko elektrarno za pridobivanje električne energije. Elektrarna leži približno 200 kilometrov zahodno od New Yorka.

Ta atomski preobrat prvega moža Amazona je nekdanja direktorica avstrijskega inštituta za evropsko in varnostno politiko Velina Tschakarova pospremila z besedami: "Jeff Bezos je dovolj pameten, da sledi najpomembnejšim geoekonomskim trendom."

"Jedrska energija bo ključni del energetske kombinacije na poti k energetskemu prehodu," poudarja Tschakarova.

Toda Bezosa in drugih voditeljev velikih tehnoloških podjetij za jedrsko energijo ni motiviral energetski prehod, temveč razumevanje, da bodo velike tehnološke korporacije v prihodnosti potrebovale izjemno veliko energije. Predvsem umetna inteligenca za bitje svojega srca potrebuje nepopisne količine električne energije, nič manjši porabniki pa niso tako rudarji, ki pridobivajo kriptovalute, kot podatkovni centri, kot je Amazonov.

Po projekciji Mednarodne agencije za energijo bi se lahko poraba električne energije podatkovnih centrov, umetne inteligence in kriptovalut med letoma 2022 in 2026 podvojila in obsegala celotno porabo električne energije Japonske, eno od štirih največjih gospodarstev na svetu.

Tako ni presenetljivo, da je soustanovitelj Microsofta Bill Gates že nekaj časa velik ljubitelj jedrske tehnologije. Zato je tudi ustanovil podjetje za jedrski inženiring Terra Power. Prav tako o možnostih naložb v jedrsko energijo razmišljajo drugi vodilni ljudje iz panoge umetne inteligence. Opaziti pa je, da se pri vseh javnih nastopih izogibajo besedi jedrska in govorijo izključno o čistih virih energije brez ogljika. Zato ne preseneča, da se mednarodni mediji že sprašujejo, ali bodo ta velika tehnološka podjetja vodila v še večji jedrski preporod.

Depositphotos

 

Razogljičenje regije Adria

Svetovna jedrska renesansa neizogibno odmeva v regiji Adria in okoliških državah, čeprav razogljičenje v večini držav te regije še vedno ni visoko na seznamu prednostnih nalog.

Edina doslej zgrajena jedrska elektrarna je v Krškem v Sloveniji, ki pa je bila zaradi ogromnih pritiskov Avstrije, ki jo ocenjuje kot varnostno tveganje, pred 13 leti tik pred zaprtjem. Uradni Dunaj je celo zagrozil z blokado vstopa Hrvaške v EU, ki je s Slovenijo solastnica te jedrske elektrarne. Nove geoekonomske okoliščine so Zagreb in Ljubljano kljub avstrijskim kritikam prisilile, da sta načrtovano življenjsko dobo Nuklearne elektrarne Krško (NEK) podaljšala za 20 let, o gradnji drugega reaktorja, za katerega so slovenske oblasti že izdale dovoljenje, pa razmišljata že več let.

"Vsi smo se strinjali, da pot v razogljičeno družbo vodi prek obnovljivih virov energije na eni strani in jedrske energije na drugi strani," je nedavno dejal slovenski premier Robert Golob in dodal, da bodo državljane za mnenje vprašali na referendumu. "Za tako pomemben projekt, ki vpliva na prihodnost države, moramo doseči soglasje."

Premier Andrej Plenković poudarja, da je Hrvaška načeloma pripravljena biti slovenska partnerica v tem poslu, a uradna pogajanja že nekaj časa odlagajo. Slovenija iz NEK pokriva 20 odstotkov svojih potreb po elektriki, Hrvaška pa 15 odstotkov, pri čemer je uradni Zagreb že večkrat poudaril možnost sklenitve desetletne pogodbe z Madžarsko o odkupu električne energije iz njene nuklearke Pakš, ki ima štiri reaktorje.

Bolgarija in Romunija imata po eno jedrsko elektrarno z dvema reaktorjema, načrtujeta pa razširitev z gradnjo še dveh reaktorjev. Poleg tega Romunija načrtuje gradnjo 12 malih modularnih jedrskih elektrarn, ki so predstavljene kot najnovejša, najvarnejša in najčistejša jedrska tehnologija.

Takšni projekti na tem območju, pa tudi zagon malih modularnih jedrskih elektrarn, vse bolj privabljajo države regije Adria in celo Srbijo, kjer je po jedrski katastrofi v Černobilu uveden moratorij za gradnjo jedrskih elektrarn. Srbski predsednik Aleksandar Vučić je že večkrat namignil, da bi lahko ta moratorij umaknil, na nedavni Münchenski varnostni konferenci pa je sporočil, da se je srbska vlada z britanskimi podjetji že pogovarjala o gradnji malih modularnih reaktorjev v Srbiji. Poleg tega se je Vučić z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom pogovarjal tudi o možnostih sodelovanja Srbije pri gradnji novega reaktorja v madžarski jedrski elektrarni Pakš.

"Ne vem, kaj bomo počeli čez štiri ali pet let. Zato zdaj načenjamo vse teme, saj bomo porabili dvakrat do trikrat več električne energije," je dejal Vučić v Münchnu. Pri obravnavi več možnosti je bilo omenjeno tudi morebitno sodelovanje Srbije pri gradnji novega reaktorja v bolgarski jedrski elektrarni Kozloduj.

"Obstaja interes Grčije, Severne Makedonije in verjetno Srbije. Morajo pa se odločiti, kaj je zanje bolj primerno, pa tudi mi se moramo odločiti, kaj se nam bolj splača – ali bodo v projekt vstopili kot investitorji ali s fiksnimi pogodbami o odkupu električne energije. Kolikor slišim, se zdi, da jim je bolj všeč druga možnost, vendar je razprava odprta," je konec lanskega leta dejal bolgarski premier Nikolaj Denkov, čigar država je tudi Sloveniji ponudila sodelovanje pri projektu širitve Kozloduja.

Energetsko spogledovanje

Čeprav ministri za energetiko v regiji vse pogosteje govorijo o razogljičenju in jedrski energiji, univerzitetni profesor in strokovnjak za energetiko Davor Končalović pravi, da nima občutka, da se je Srbija odločila, ali se z energetskim prehodom sploh želi ukvarjati ali ne, in da, vsaj ko gre zanjo, še vedno ni jasne smeri, kam gre.

"Spogledujemo se s premogom, z odlašanjem energetske tranzicije, z nekaterimi nejasnimi sporočili državljanom, tako stroka kot vlada. Imam občutek, da smo vsi zmedeni in nimamo pojma, zakaj bi se sploh morali usmeriti k energetskemu prehodu. Nimamo občutka, da smo pomembni in da bi naše sodelovanje pri energetski tranziciji kaj spremenilo," je za Bloomberg Businessweek Adria povedal Končalović, ki je izredni profesor na Fakulteti za inženiring Univerze v Kragujevcu. "Za nas so podnebne spremembe še vedno zelo skrivnosten koncept in ne vemo, kaj bi počeli z njim. Tudi ko se pogovarjam z ljudmi, ki podnebnih sprememb ne zanikajo, je še vedno veliko nejasnosti o tem, kakšnega podviga se lotevamo."

Vtis strokovnjaka za energetiko je, da se države v regiji počutijo nekoliko izolirane in da vsak posameznik problematiko dojema s položaja države, ki je prisiljena nekaj spremeniti, a nima resnične potrebe po spremembi. "Šele ko bomo rešili dileme o energetskem prehodu, bomo kot družba, ki se zaveda svoje vloge, lahko govorili o jedrski energiji."

Srbska ministrica za energetiko Dubravka Đedović Handanović je na nedavnem Balkanskem forumu v Budimpešti poudarila, da Madžarska veliko vlaga v jedrsko energijo in da bi o tem morala razmišljati tudi Srbija. "Razmisliti moramo, kako do leta 2040 zagotoviti vire osnovne energije, kot je jedrska. Danes je mogoče manjše reaktorje zgraditi hitreje in stanejo manj, še vedno pa se zanašamo predvsem na premog," je dejala ministrica, ki je dodala, da Srbija nima kadra za upravljanje jedrskih elektrarn.

Končalović se glede kadra strinja z ministrico, a poudarja, da to ne pomeni, da ne moremo izobraziti teh kadrov v desetih letih, kolikor traja gradnja nuklearke. "Ni nemogoče, vprašanje pa je, ali je pametno. Ker imamo te ‚kapitalne‘ objekte, v katere se zataknemo in nikoli ne izstopimo," pravi. Dodaja, da imajo Srbija in druge države v regiji dovolj možnosti za povečanje uporabe obnovljivih virov energije, zato bi morali poskusiti preživeti brez jedrske energije, ker ima tudi ta svoje pasti.

Kot pasti ne navaja le vprašanja odlaganja jedrskih odpadkov, ampak tudi dejstvo, da tehnologija ni naša, jedrsko gorivo ni naše, tehnologija pa je draga. Zato se, vsaj ko gre za Srbijo, zdi to velik zalogaj.