Umetna oploditev: Kako cveti posel, ki kljubuje naravi

Starejši državljani iz držav regije Adria se zagotovo spominjajo, da je bilo v nekdanji Jugoslaviji povsem običajno, da so družine imele več kot dva ali tri otroke. Mladi v regiji so se v sedemdesetih in osemdesetih pogosto poročali v zgodnjih dvajsetih letih, ustvarjanje družine pa je bilo za marsikoga pomembnejše od kariere. Do danes so se razmere drastično spremenile. 

Povprečna starost ob poroki se iz leta v leto zvišuje, prav tako pa tudi povprečna starost žensk ob prvem porodu. To je eden glavnih razlogov za upad rodnosti v regiji, pa tudi za porast neplodnosti med moškim in ženskim prebivalstvom, ki dobiva že epidemiološke razsežnosti. 

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se s težavo neplodnosti in nezmožnosti naravne zanositve sooča eden od šestih poročenih parov. Poleg čustvene travme zaradi nezmožnosti ustvarjanja družine ta pojav glede na kronično pomanjkanje delovne sile prinaša tudi resne demografske in gospodarske izzive. 

Napredek v medicini k sreči omogoča več metod oploditve, ki bistveno vplivajo na starostne omejitve za ustvarjanje družine. To sicer ni brezplačno, vendar omogoča razvoj celotne industrije, ki po svetu obrača na milijarde dolarjev. Svetovni trg storitev za zdravljenje neplodnosti naj bi se s 35 milijard dolarjev v letu 2023 povečal na več kot 70 milijard dolarjev do leta 2033. 

Pričakujemo lahko, da bodo naraščajoča ozaveščenost o uporabi oploditve in vitro (IVF), vse bolje sprejete tehnologije asistirane reprodukcije (ART) in naraščajoče stopnje neplodnosti po vsem svetu rast tega trga spodbujale tudi v prihodnjih letih, glavni razlog za to pa bo v prihodnjem obdobju najverjetneje dosegljivost različnih vrst zdravljenja. 

Naraščajoča stopnja neplodnosti po vsem svetu je pomembno gonilo širitve tega trga. Med ključnimi dejavniki za zvišanje stopnje neplodnosti so spremembe življenjskega sloga, te pa vodijo do debelosti, stresa in uživanja alkohola ter tudi različnih bolezni. Raziskali smo trenutno stanje v regiji Adria na področju tovrstnih storitev in preverili, kakšne so možnosti za nadaljnji razvoj. Med drugim smo odkrili, da so v tej regiji možni pravi medicinski čudeži in da je na voljo veliko prostora za razvoj medicinskega turizma. 

Neplodnost ne izbira spola in narodnosti 

Predstavniki strokovne skupnosti iz vseh držav regije, s katerimi smo se pogovarjali, ugotavljajo, da stopnja neplodnosti raste. Docent dr. Mitko Ivanovski, ginekolog porodničar in vodja oddelka za asistirano oploditev v klinični bolnišnici Acibadem Sistina v Severni Makedoniji, pravi, da se neplodnost na splošno povečuje po vsem svetu in je zelo pomembna težava sodobnega razmnoževanja človeka. Po njegovem mnenju se pojavnost neplodnosti v svetu giblje med 10 in 16 odstotki prebivalstva. V približno 40 odstotkih je vzrok pri moških, približno enak odstotek velja za ženske, v približno 20 odstotkih primerov pa so reproduktivne težave skupne in so motnje prisotne pri obeh partnerjih. 

"V različnih regijah obstajajo pomembne razlike v pogostosti. Optimalna plodnost pri ženskah je med 20. in 25. letom starosti. Znatno zmanjšanje plodnosti, to je povečanje neplodnosti, se pri ženskah pojavi po 35. ali 38. letu starosti. Pri obeh spolih se zmožnost reprodukcije zmanjša po 40. letu starosti," pojasnjuje Ivanovski. 

KLINIČNA BOLNIŠNICA ACIBADEM SISTINA 

 

"Predpostavljamo, da je pojavnost neplodnosti v Makedoniji večja od 16 odstotkov, kar pomeni, da ima težave s plodnostjo vsak šesti par," pravi Ivanovski. Na Hrvaškem se ocenjuje, da ima težave z neplodnostjo vsak peti par, to število pa narašča. Glavni razlog za to je zavestno prelaganje starševstva na poznejšo starost, ko se rodnost po naravni poti zmanjšuje. 

"Ko pari k nam pristopijo s težavami, je vzrok v tretjini primerov pri moškem, v tretjini pri ženski, v preostalih primerih pa vzrok ni znan. Pri moških obstaja veliko dejavnikov, ki lahko vplivajo na kakovost sperme in privedejo do neplodnosti para. Pri ženskah je najpogostejša težava v ovulaciji, ki jo pogosto ovira sindrom policističnih jajčnikov," pojasnjuje dr. Petar Poljak iz zasebne poliklinike Cito. 

Za ponazoritev težave neplodnosti v Sloveniji zadostuje, da si ogledamo poročilo Evropskega združenja za reproduktivno medicino in embriologijo, po katerem je bilo v letu 2018 6,3 odstotka vseh novorojenčkov v Sloveniji spočetih z biomedicinsko asistirano reprodukcijo, večji delež pa sta imeli le Španija in Avstrija. 

Marijana Arizanović, koordinatorka centra za oploditev in vitro, združenja Priložnost za starševstvo v Srbiji, pravi, da se je starostni prag za rojstvo prvega otroka že zdavnaj premaknil na poznejšo starost, saj ženske zaradi hitrega življenjskega sloga in življenjskih razmer pogosto želijo prvič zanositi šele po 40. letu starosti. 

"Natančno število ljudi, ki se zdravijo, nam ni znano. Po evropskih statističnih podatkih se z neplodnostjo sooča vsak šesti par. Pomembno je, da je v zaključni fazi oblikovanje državnega registra za oploditev in vitro, ta pa bo dejansko pokazal pravo sliko o oploditvah in vitro v Srbiji," pravi Arizanović. 

V Bosni in Hercegovini (BiH) ima po ocenah stroke delne ali popolne težave z naravno zanositvijo približno 20 odstotkov parov. Eldar Mehmedbašić, specialist za ginekologijo in porodništvo z Oddelka za ginekologijo, perinatologijo in neplodnost, potrjuje, da pomoč v zdravstvenih centrih, ki se ukvarjajo z diagnozo in zdravljenjem neplodnosti išče vedno več parov. Poleg tega, da potreba po oploditvi z biomedicinsko pomočjo (OBMP) narašča, je pomembno razumeti, da znanost in praksa bolnikom ponujata vse ugodnejše rešitve, zato je logično sklepati, da bo ta trg storitev v Bosni in Hercegovini rasel. 

Depositphotos

 

"Podatki kažejo, da zaradi težav z neplodnostjo v centre za umetno oploditev prihaja vedno več parov. Bosna in Hercegovina na tem področju sledi svetovnim trendom. Posebnost regije je v tem, da se to področje znanosti razvija počasneje kot v Evropi, zato bolnikom ustrezna strokovna pomoč ni na voljo ali pa se razmeroma pozno zglasijo v centrih, kar reševanje težave še dodatno otežuje," pravi Mehmedbašić. 

V bolnišnici za ginekologijo in porodništvo Dr. Organjiski v Makedoniji dodajajo, da za neplodnost obstaja veliko vzrokov, pomemben vpliv pa imajo sedeči način življenja in slabe navade, kot so kajenje ter uživanje alkohola in drog. Navajajo tudi nekatere poklice, pri katerih je tveganje za pojav neplodnosti večje, in sicer tiste, ki vključujejo delo s plini in različnimi hlapi iz barv, lakov, bencina in podobno, pa tudi poklicne voznike. 

"Debelost je pomemben povzročitelj neplodnosti, med zdravljenjem pa prispeva k slabšim rezultatom in večjim tveganjem," navajajo v bolnišnici. 

Državna podpora 

V vseh državah regije Adria je na voljo določena oblika državne pomoči za biomedicinsko asistirano oploditev, ki jo urejajo posebni zakoni in predpisi. Oblika pomoči se med državami razlikuje, vendar na splošno vključuje več poskusov zanositve. Skladi zdravstvenega zavarovanja v večini držav sklepajo pogodbe z državnimi in/ali zasebnimi zdravstvenimi ustanovami, ki ponujajo tovrstne storitve, pomoč pa se deli po strogo predpisanih postopkih. Pomoč je več kot upravičena, če upoštevamo ne le ekonomske posledice upada rodnosti, temveč tudi finančno in čustveno breme, ki ga na plečih nosijo pari, ki otrok ne morejo spočeti na naraven način. 

"V populaciji z negativno rodnostjo in starajočim se prebivalstvom je organizacija zdravljenja neplodnih parov v velikem družbenem interesu. Neplodnost je zagotovo tudi intimna težava parov, saj brez dvoma vpliva na njihovo skupno življenje," pravi dr. Ivanovski. 

Trenutno ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Severne Makedonije (FZORSM) sklenjene pogodbe z osmimi zdravstvenimi zavodi (enim državnim in sedmimi zasebnimi), ki opravljajo storitve na tem področju, krijejo pa stroške do treh poskusov za prvega otroka, treh poskusov za drugega otroka in treh poskusov za tretjega otroka. 

"Sprememba tega pravila je v teku in po mojem mnenju bi bilo bolj ustrezno, da se biomedicinsko asistirana oploditev na račun sklada zdravstvenega zavarovanja odobri do šestkrat," pravi Ivanovski. 

Hrvaško ministrstvo za zdravje navaja, da vlada v okviru zakona o medicinsko asistirani oploditvi ženskam do 42. leta omogoča pravico do medicinsko asistirane oploditve na stroške hrvaškega zavoda za zdravstveno zavarovanje (HZZO). Čeprav zakon opredeljuje starostno mejo, lahko zdravnik, ki izvaja postopek, iz upravičenih zdravstvenih razlogov pravico do medicinsko asistirane oploditve prizna tudi ženski, starejši od 42 let.  

Zdravljenje neplodnosti s postopkom medicinsko asistirane oploditve na stroške hrvaškega zavoda za zdravstveno zavarovanje vključuje štiri poskuse intrauterine oploditve (IUI) in šest poskusov oploditve in vitro (IVF), pri čemer se morata dva poskusa izvesti v naravnem ciklu. Cena postopkov je določena z odločbo o podlagi za sklenitev pogodb o opravljanju zdravstvene oskrbe iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Hrvaški zavod za zdravstveno zavarovanje krije tudi stroške vseh prenosov predhodno zamrznjenih zarodkov, in sicer ne glede na število ciklov, ženskam pa so na voljo vsa potrebna zdravila za oploditev z medicinsko pomočjo v zahtevanih odmerkih. 

V Srbiji v primeru oploditve in vitro z lastnimi reproduktivnimi celicami Republiški zavod za zdravstveno zavarovanje (RFZO) za prvega otroka krije neomejeno število stimuliranih poskusov oploditve in vitro in neomejeno število postopkov z zamrznjenimi zarodki. 

Depositphotos

 

Pari z enim otrokom so upravičeni do dveh stimuliranih poskusov in treh prenosov zarodka v maternico. Ko gre za oploditev in vitro z darovanimi reproduktivnimi celicami, nacionalni zavod za zdravstveno zavarovanje krije tri stimulirane poskuse in tri prenose zarodka v maternico, s pravico do zamrznitve zarodka. V skladu s predpisi ministrstva za zdravje lahko ženske za oploditev in vitro z darovanim materialom zaprosijo do 45. leta starosti, za moške pa starostne omejitve ni. 

V Sloveniji se velika večina parov obravnava v okviru javne mreže, saj država v celoti krije stroške šestih poskusov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), vključno z vsemi postopki zamrzovanja in prenosa zarodkov. Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) predpisuje, da se postopki izvajajo v okviru mreže javnega zdravstva, in sicer v treh državnih centrih: Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana in Bolnišnici Postojna. V Sloveniji deluje tudi zasebni center Zdravstveni dom Dravlje, ki trenutno storitve opravlja le proti plačilu. 

V zadnjih dveh letih Bosna in Hercegovina uvaja centralizirano politiko kritja stroškov za zavarovane pare, od leta 2018 pa tudi zakon o OBMP. V Republiki Srbski je vzpostavljen ločen sistem financiranja bolnikov, zavarovanih v njej, postopki pa so urejeni s pravnimi akti, medtem ko ima Brčko distrikt na voljo poseben proračun za financiranje zdravljenja neplodnosti. 

Vlada BiH od začetka leta 2023 enak dostop do tovrstnih storitev zagotavlja vsem parom na ozemlju BiH. Zvezno ministrstvo za zdravje poudarja, da se zakonodaja osredotoča na homologno oploditev z uporabo lastnih spolnih celic zakonskih ali zunajzakonskih partnerjev. Heterologna oploditev ali oploditev z darovanim materialom ni zakonsko dovoljena. V proračunu BiH za leto 2023 je za financiranje postopkov OBMP namenjenih približno pet milijonov evrov, po navedbah ministrstva pa ta sredstva niso bila v celoti porabljena. Letos je bil dodeljen enak znesek, ki se glede na število podanih vlog šteje za zadostnega. 

Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Srbske parom, ki ne morejo imeti otrok, financira tri poskuse oploditve in vitro. Trije postopki so za ženske do 40. leta starosti financirani v celoti, za ženske od 40. do 42. leta starosti pa do 50 odstotkov. Ženskam, starejšim od 42 let, ki otroka rodijo po postopku in vitro, sklad v celoti povrne stroške v skladu s cenikom. Oploditev in vitro se na podlagi sklenjene pogodbe izvaja v zdravstveni ustanovi Mediko S v Republiki Srbski; če posega v tej ustanovi ni mogoče izvesti, lahko pari opravijo postopek v tujini, sklad pa stroške povrne po domačem ceniku. 

Koliko stane oploditev? 

Natančen znesek stroškov, potrebnih za oploditev z biomedicinsko pomočjo, je nemogoče navesti, saj se primeri obravnavajo posamično, in sicer z različnimi medicinskimi postopki, cene pa se močno razlikujejo glede na zdravila, ki se uporabljajo med zdravljenjem. V večini držav v regiji imajo zdravstveni skladi opredeljene cenike za različne postopke; ko gre za zasebno zdravljenje, pa se cene razlikujejo glede na ustanovo in vrsto storitve. 

Osnovna cena te vrste storitve je približno dva tisoč evrov z dodatnim stroškom porabljenih ampul, katerih zneska vnaprej ni mogoče predvideti. 

"Cena je odvisna tudi od števila antralnih foliklov, hormonskega stanja, teže bolnice in njenega odziva na terapijo. Vključuje preglede od trenutka, ko se bolnica odloči za program, hormonsko analizo, punkcijo foliklov, oploditev, spremljanje razvitega zarodka in prenosa zarodka v maternico," so sporočili iz bolnišnice. 

Podobno je na Hrvaškem. Poliklinika BetaPlus poudarja, da en poseg v povprečju stane okoli dva tisoč evrov, zdravila pa se naknadno kupujejo v lekarnah. 

"S Hrvaškim zavodom za zdravstveno zavarovanje (HZZO) imamo sklenjeno pogodbo za omejeno število posegov IVF/ICSI IVF," pojasnjuje dr. Kristina Belak iz Poliklinike BetaPlus. 

V polikliniki Cito, ki pogodbe s HZZO nima, prav tako pravijo, da je cena zunajtelesne oploditve odvisna od številnih dejavnikov, kot so količina zdravil, ki se uporabljajo pri stimulaciji, in metode, ki se uporabljajo v embriološkem laboratoriju. 

Za oploditev in vitro je treba v BiH plačati najmanj dva tisoč evrov, v tej ceni pa niso vključeni zdravila in morebitna zdravljenja, ki jih je treba opraviti pred postopkom. Ko se vsi stroški seštejejo, je v nekaterih primerih treba odšteti do pet tisoč evrov. 

Depositphotos

 

V Sloveniji se stroški oploditve z biomedicinsko pomočjo za samoplačnike gibljejo od dva do štiri tisoč evrov na postopek. Cena je odvisna od vrste postopka in dodatnih storitev, kot so zamrzovanje zarodkov, genetski testi ali uporaba darovanega materiala. 

Marijana Arizanović iz združenja Priložnost za starševstvo v Srbiji prav tako pravi, da je cena posega v postopku zunajtelesne oploditve običajno odvisna od količine uporabljenih zdravil, ki v celotnem postopku pomenijo najvišji strošek. 

"Znesek se giblje od štiri do sedem tisoč evrov, odvisno od načina zdravljenja. Če gre za umetno oploditev z darovanim reprodukcijskim materialom, je zaradi narave pridobivanja materiala, zlasti ženskih reproduktivnih celic, ta cena lahko še višja," pravi Arizanović. 

Na vprašanje, ali je oploditev ceneje opraviti v Srbiji ali v tujini in katero možnost pari izberejo pogosteje, pravi, da so posegi v matični državi vedno cenejši, saj so stroški prevoza, nastanitve in dodatni stroški nižji. 

"Vsi, ki imajo to možnost in izpolnjujejo ustrezne pogoje, se postopkov lotijo na račun države, preostali se odločajo za Češko, Grčijo ali Makedonijo, manjše število ljudi pa se odloča tudi za Slovaško in Turčijo. Večinoma naredimo vse, kar lahko, torej vse, kar lahko naredimo za spočetje otroka; če rešitve nimamo in določenih postopkov ne moremo opraviti v naši državi, pa iščemo druge možnosti," dodaja Arizanović. 

Zasebne ali državne klinike? 

Glede na to, da takšne storitve ponujajo tako javne kot zasebne klinike, se postavlja vprašanje, kakšna je v tem sektorju konkurenca, torej ali se pari pogosteje odločajo za državne ali zasebne zdravstvene ustanove. Zanimiv odgovor prihaja iz poliklinike BetaPlus na Hrvaškem. 

"Zasebne klinike so pogosto manjše, kar v parih vzbuja občutek topline in pripadnosti ustanovi, v kateri se zdravijo. Vzdušje je bolj intimno in pari čutijo več zasebnosti, kar zagotavlja veliko zaupanja med parom in ustanovo," pravijo v polikliniki. 

Poudarjajo tudi, da lahko manjše ekipe v zasebnih poliklinikah dosežejo bolj posamezniku prilagojen pristop k zdravljenju, kar zagotovo vpliva na uspešnost postopkov. 

Dr. Poljak iz Poliklinike Cito se s tem strinja in obenem poudarja, da se pari za zasebne klinike pogosto odločajo zaradi hitrejšega dostopa, krajših čakalnih dob in bolj na kožo pisanega pristopa. Številne zasebne klinike ponujajo naprednejšo tehnologijo in metode, kar lahko poveča uspešnost, vendar se to razlikuje od klinike do klinike. 

"Politika na Hrvaškem oploditve z biomedicinsko pomočjo podpira prek pravnih okvirov, vendar glede števila postopkov in razpoložljivosti darovalcev obstajajo omejitve, kar parom včasih otežuje dostop do potrebnih storitev," pojasnjuje Poljak. 

Slovenski sistem zdravljenja neplodnosti v okviru javnega zdravstva se bistveno razlikuje od pogosto komercialno usmerjenega zasebnega sektorja. 

"Pomanjkljivost slovenskega sistema sta predvsem počasnost postopkov zaradi dolgih čakalnih seznamov in togost javnega zdravstvenega sistema, kar zadeva  prilagajanje potrebam bolnikov," so sporočili iz bolnišnice v Mariboru. 

KLINIČNA BOLNIŠNICA ACIBADEM SISTINA 

 

Bolniki pogosto želijo več časa za pogovor in bolj prilagojen pristop, ki ga javni sistem ne more zagotoviti. V zasebnih centrih osebje bolnikom vedno nameni dovolj časa in je do njih zelo prijazno, saj so bolniki njihove stranke, od katerih je odvisno preživetje centra. Ker bolniki težko presojajo o strokovnem znanju centrov, te pogosto ocenjujejo na podlagi vljudnosti in dejstva, koliko novih in naprednih metod ponujajo. 

Arizanović pa pravi, da po izkušnjah njihovega združenja v Srbiji skoraj enako število ljudi hodi v zasebne in državne ustanove. 

"Preprosto je: ljudje izberejo zdravnika, in ne ustanove. Pravzaprav gredo v ustanovo prav zaradi določenega zdravnika. O kakovosti pogojev je težko razpravljati, ker je dobro sporna kategorija. Odnos bolnikov do klinik in zdravnikov je zelo individualen. Za nekatere je pomembneje, da obiščejo določenega zdravnika ne glede na to, ali ta dela v državni ustanovi ali v zasebni praksi, druge bolj zanimata prijeten pristop in sodobnejša notranjost, ki prinašata boljšo energijo. Svetujemo, da dajo prednost občutku varnosti in da zaupajo svojemu zdravniku ter vedno iščejo odgovore na vprašanja, saj bo to zmanjšalo psihološki pritisk nanje," pravi Arizanović. 

Darovalci so izbrani glede na barvo oči, lase in višino 

Kot smo že omenili, je v nekaterih državah regije postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo mogoče izvajati z darovanim materialom iz tujine, medtem ko v drugih državah te možnosti ni. 

V Makedonijo se darovani material uvaža predvsem iz Danske in Ukrajine. 

"V naši bolnišnici oploditve z biomedicinsko pomočjo z darovanim materialom izvajamo v skladu z uveljavljenimi zakonskimi predpisi. Trenutno delamo z darovano spermo iz Danske in darovanimi jajčeci iz Ukrajine," navajajo v bolnišnici Acibadem Sistina. 

Pravijo tudi, da za alogensko oploditve z biomedicinsko pomočjo dobavljajo darovano spermo iz danske Evropske banke sperme in jajčeca iz ukrajinske Ovogene. 

"Cena je odvisna od koncentracije sperme, to je od števila celic. Vsi darovalci so testirani in zdravi. Izbira se na podlagi krvne skupine in fenotipskih značilnosti – barve oči, las, višine. V naši državi je dovoljen uvoz materiala od enega darovalca za enega bolnika, na kar so vse ustanove za oploditev in vitro še posebej pozorne. Bolniki lahko izberejo, ali želijo videti sliko darovalca," je v izjavi navedlo predstavništvo bolnišnice. 

Bolnišnica navaja še, da zanimanje za darovani material je, hkrati pa obravnavajo tudi bolnike, ki na ta korak niso pripravljeni in to možnost zavračajo. 

"Slednje bolj verjetno velja za moške, medtem ko ženske običajno želijo zgolj imeti otroka in lažje prenesejo dejstvo, da genetski material pripada drugi ženski," dodajajo v bolnišnici. 

Obstaja tudi možnost darovanja celic znanega darovalca, pri čemer mora darovalec poleg standardnih testov opraviti dodatne preiskave, s katerimi se izključi možnost beta talasemije incistične fibroze in preveri kariotip. 

Po besedah Arizanović ima Srbija sklenjene pogodbe z bankami iz Danske, Češke in Španije, njihova cena pa vključuje prevoz in druge upravne postopke. Vlada za vsak uvoz plača nekaj tisoč evrov. 

"Omeniti moram, da uporaba darovanega materiala ni le stvar odločitve, ampak pogosto edini način, da par dobi otroka. To je težava, ki je ni lahko sprejeti, vendar vedno poudarjamo, da je kruto izbirati med genetiko in edino priložnostjo postati starš. Številni pari, ki so starši postali s pomočjo darovane sperme ali jajčec in ki so svoje zgodbe delili z javnostjo, izražajo podporo tistim, ki se soočajo z dejstvom, da nimajo svojega reproduktivnega materiala. Eden naših najpomembnejših projektov je pravočasno obveščanje in izobraževanje ljudi ter spodbujanje, da izkoristijo svojo priložnost za starševstvo," pravi Arizanovićeva. 

Hrvaško društvo za ginekološko endokrinologijo in humano reprodukcijo (HDGEHR) in Hrvaško društvo kliničnih embriologov (HDKE) ugotavljata, da je darovanje gamet (sperme in jajčec) v skladu z zakonom o OBMP dovoljeno, vendar bi za to potrebovali model postopkov darovanja in uvoza. Po drugi strani pa hrvaške klinike pravijo, da praktične možnosti uvoza darovanega materiala ni. 

"Po hrvaški zakonodaji o oploditvi z biomedicinsko pomočjo je darovanje gamet dovoljeno, vendar banka gamet ne obstaja, zaradi česar je postopek v praksi neizvedljiv," pojasnjuje dr. Romana Dmitrović iz Poliklinike BetaPlus. 

Kolikor mi je znano, komentira dr. Poljak, se nobena klinika na Hrvaškem ne ukvarja z darovanim materialom. Večina parov se v primeru tovrstne potrebe odloči za druge države v EU, najpogosteje za Češko. 

V Sloveniji prav tako ni mogoče uvažati gamet iz drugih držav (na primer iz velikih biobank v tujini). Zato se slovenski pari, ki potrebujejo darovana jajčeca, na zdravljenje najpogosteje odpravijo v tujino. Darovanje jajčnih celic je v Sloveniji zakonsko dovoljeno, vendar darovalci za to niso plačani; darovalk jajčec je posledično malo, saj so potrebni medicinski postopki naporni in se ženske redko odločijo za darovanje. Čakalni seznami za posege z darovanimi jajčeci so v Sloveniji zelo dolgi. Darovalcev sperme je za spoznanje več, vendar je tudi tu čakanje daljše kot pri drugih parih. 

V drugih državah darovalci, tako moški kot ženske, za darovanje prejmejo nadomestilo, tako da imajo klinike zadostno število jajčec. Pari iz Slovenije gredo na tovrstno zdravljenje najpogosteje na Češko ali Slovaško. Ko bolnica iz Slovenije pridobi soglasje Državne komisije za OBMP za postopek z darovanimi jajčeci (na primer zaradi prezgodnje odpovedi jajčnikov), se ji stroški zdravljenja z darovanimi jajčeci v tujini pozneje povrnejo prek zdravstvenega zavarovanja. V nekaterih državah so proti plačilu na voljo tudi darovani zarodki, njihove uporabe pa slovenska zakonodaja ne dovoljuje. Stroškov parov, ki se odločijo za darovani zarodek, zavarovanje ne krije. 

Depositphotos

 

Možnost razvoja medicinskega turizma 

Glede na to, da se z neplodnostjo kot boleznijo sodobnega načina življenja sooča tudi večina evropskih držav, hkrati pa po vsej naši regiji obstajajo razlike v cenah teh storitev, se postavlja vprašanje, koliko se tujci odločajo za oploditve z biomedicinsko pomočjo v klinikah v regiji Adria in ali obstaja možnost za razvoj tako imenovanega medicinskega turizma. 

"V naši kliniki obravnavamo bolnike oziroma stranke iz sosednjih držav (Srbija, Hrvaška, Albanija, samooklicana Republika Kosovo), pa tudi iz več držav po Evropi, iz Združenega kraljestva in ZDA. Glavni razlog so uspeh in pozitivni rezultati, kar vodi do priporočil zadovoljnih bolnic, ki so zanosile v naši bolnišnici. Tudi možnost darovalskih programov, ki jih ponujamo v skladu z zakonom o oploditvi z biomedicinsko pomočjo (OBMP) in zakonsko ureditvijo o starostni meji, je razlog za prihod bolnikov, ki v svojih domovinah nimajo zakonskih predpisov in razpoložljivih možnosti," pravijo v Acibadem Sistine. 

V bolnišnici Dr. Organdžiski prav tako navajajo, da imajo bolnike iz tujine. 

"Večinoma so to naši rojaki, ki so se preselili v tujino in so za nas slišali prek medijev ali od ljudi, ki so jim blizu. Imamo tudi pare iz mešanih zakonskih zvez, pa tudi starejše bolnike, ki se odločajo za donatorski program, saj v naši državi ni starostne omejitve," so sporočili iz bolnišnice. 

Splošno je znano, da zaradi poenostavljenih postopkov in nižjih cen v ustanovah za umetno oploditev v Bosni in Hercegovini sprejemajo bolnike iz tujine, vendar še ni mogoče govoriti o množičnem pojavu, ki bi ga imenovali medicinski turizem. 

V Sloveniji vsi trije državni centri (Maribor, Ljubljana, Postojna) ponujajo tudi zasebne plačljive storitve, ki jih uporabljajo predvsem bolniki iz tujine, ti pa v Slovenijo prihajajo predvsem zaradi kakovostne zdravstvene oskrbe.  

V preteklosti je veliko bolnikov iz nekdanje Jugoslavije v Slovenijo, predvsem v Maribor, prihajalo zato, ker v svojih državah niso imeli določenih storitev ali pa jim tega nista dopuščali zakonodaja ali kakovost storitev. Slovenci, ki so se preselili v tujino, kjer je to zdravljenje običajno zelo drago, se pogosto odločijo za samoplačniško zdravljenje v Sloveniji, saj se zavedajo kakovosti in relativno nizkih stroškov teh storitev. 

Čudeži se dogajajo tudi v teh krajih 

Pomembno vprašanje pri oploditvi z biomedicinsko pomočjo je uspešnost postopka. Hrvaško društvo za ginekološko endokrinologijo in humano reprodukcijo (HDGEHR) in Hrvaško društvo kliničnih embriologov (HDKE) opozarjata na pomen primerljivih parametrov pri interpretaciji rezultatov. 

"Nekatere državne zdravstvene ustanove letno na primer opravijo do 300 oploditev in vitro s partnerjevo spermo, druge pa bistveno manj, medtem ko jih večina zasebnih ustanov opravi le nekaj. Če bi bili vsi ti postopki vključeni v skupni rezultat, bi to pokazalo napačne zaključke. Po podatkih HDGEHR in HDKE je glavna odločilna spremenljivka, s katero merimo uspeh, starost ženske, nato pa je v tej skupini še kopica drugih spremenljivk, ki vplivajo na izid postopka, kot so diagnoza, kombinacija diagnoz, vrsta postopka in drugi dejavniki."

Hkrati dodajajo, da državne zdravstvene ustanove, kar zadeva uspešnost oploditve z biomedicinsko pomočjo, ne zaostajajo za zasebnimi in da enako velja tudi obratno, kot razlog pa navajajo dejstvo, da so te ustanove po strokovnosti in izobraževanju izenačene in da se spoštujejo visoki standardi. 

Bolnišnica Dr. Organdžiski razkriva natančnejše številke in navaja, da se uspešnost giblje med 35 in 45 odstotki, odvisno od vrste bolnikov, ki prihajajo vsako leto, njihove starosti in vzroka neplodnosti. 

"Seveda imamo pri mlajših bolnikih več uspeha. Zdravljenje neplodnosti je dolgotrajen postopek, ki zahteva veliko vztrajnosti. Psihološki vidik je zelo pomemben, zato poskušamo našim bolnikom pomagati in jim zagotoviti kar največ podpore," pravijo v tej bolnišnici. V ustanovi Acibadem Sistina navajajo, da obstajajo številni primeri, ki se zdijo "še posebej uspešni". 

"Pred kratkim je stik z nami navezala bolnica iz Nemčije, ki ji je po desetini neuspešnih postopkov oploditve in vitro v naši državi uspelo zanositi, in nas obvestila, da je rodila zdravega in lepega otroka," pravi dr. Ivanovski. 

Bolnišnica Dr. Organdžiski prav tako izpostavlja veliko zgodb o uspehu, s posebno naklonjenostjo pa se spominjajo bolnikov, ki so na poti do starševstva premostili največ ovir. Navajajo primer najstarejše matere v Severni Makedoniji, ki je s pomočjo ekipe iz bolnišnice in kriokonzerviranega zarodka pri skoraj 60 letih rodila zdravega sina. 

Pri pisanju besedila so sodelovali Marija Veljković (Srbija), Urban Červek (Slovenija), Danijela Polonijo (Hrvaška), Ivana Raonić (Bosna in Hercegovina).  

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar