Kako se v službi spoprijeti s strašljivimi pogovori o politiki?

Ali se v službi pogovarjate o politiki? Ne. Težko sem tiho in ohranim mnenje zase – kar je morda dobro, vsaj za pisanje kolumne z nasveti. Toda ko gre za delovno okolje in pogovore s sodelavci in kolegi, vam svetujem, da ravnate tako kot sama in se raje posvetite poslušanju.

Moja prijateljica Ami si je izmislila kratico, ki jo v zadnjih mesecih uporablja kot nekakšno vodilo: MGMU. To je kratica za Manj govori, manj ukrepaj (Say Less, Do Less). Priznati moram, da mi zamisel o MGMU ni najbolj všeč. Po eni strani menim, da nas lahko veliko, vključno z mano, v življenju na splošno zavzame preveč pasivno držo in svojega mnenja ne izražamo tako redno in strastno, kot bi ga morali. Po drugi strani je osnovna zamisel MGMU smiselna, in to predvsem zato, ker bi lahko izvedeli več o drugih in sebi, če bi se nehali odzivati na družbena pričakovanja, da smo VPP (vedno pripravljeni na pogovor ... in, ja, to kratico sem si izmislila sama). Toliko časa porabimo za komuniciranje – zlasti z digitalno tehnologijo – da si ne vzamemo več časa za razmislek ali obzirnost pri sprejemanju informacij in njihovem posredovanju v svet. Pri družbenih medijih, na primer, res ne maram pričakovanja, da ima vsakdo svoje mnenje in ga deli z drugimi. Menim, da večine mnenj ni vredno deliti, kar velja tudi za javno izražanje vrednot pri političnih temah.

Vem, da je lahko reči, da se o politiki sploh ne bi smeli pogovarjati, zlasti v volilnem letu, ko se zdi, da so na udaru sami temelji ameriške demokracije. Prav tako menim naslednje: Preprosto reci ne se zdi beden način, kako se izmakniti težkemu vprašanju. To vprašanje je namreč veliko bolj zapleteno in nanj ni mogoče preprosto odgovoriti z da ali ne, saj zahteva razmislek. Pravite, da vaša pričakovanja glede tega, kaj bo prineslo leto 2024, spremlja tesnoba ali, kot ste se izrazili, strah. To spoštujem in se lahko poistovetim s tem občutkom. Domnevam tudi, da ne želite odgovora »da« ali »ne« na vprašanje o pogovoru o politiki v službi, ampak kako se pogovarjati o politiki.

Na žalost je najbolje, kar lahko storim (poleg tega, da vam rečem, da sploh ne govorite o politiki, kar je verjetno najvarnejša možnost), da vam predlagam nekaj vprašanj, ki vam bodo pomagala pri razmišljanju o tej temi. Kaj se šteje za pogovor o politiki v službi? Komentiranje najnovejših naslovov člankov? In čemu je po vašem mnenju namenjeno službeno okolje? Je to mesto, kjer ste lahko takšni, kot ste? Kraj, kjer se opravlja delo? Malo obojega? Ali lahko politična razprava v službi prinese kaj koristnega?

Ali uporabljate družbene medije? Živimo v času, ko je meja med osebnim in poklicnim zabrisana. Vaša objava na osebnem računu na Instagramu, ki je javen, ima lahko posledice na vašem delovnem mestu, če užali šefe ali stranke. V 21. stoletju velja, da to, kar govoriš, izraža to, kdo si. (In v nekaterih primerih tudi to, kar berete, izraža to, kdo ste. Pred nekaj leti me je nekdo na Twitterju grdo okrcal, ker sem sledila računu nekoga, ki je bil po njegovem mnenju transfobičen. Pojasniti sem mu morala, da to, da nekomu sledim, ne pomeni nujno, da podpiram tudi vsa njegova stališča.)

Ali lahko ali morate govoriti o politiki v službi, je seveda odvisno od vaše službe – nekatera podjetja zaposlenim zagotovijo smernice o primernih in neprimernih vrstah komunikacije. Odvisno je tudi od tega, ali je govorjenje o politiki del vašega posla. S prijateljico Rebecco Traister, avtorico in novinarko s področja politike revije New York Magazine, sem se pogovarjala o tem, kako bi se ona lotila vašega vprašanja. Ne nazadnje je njena naloga, da govori o politiki! Kot vedno je povedala veliko pametnih stvari.

Najprej je dejala, da se je s tem vprašanjem že srečala. Veliko ljudi ji, pravi, postavlja podobna vprašanja, čeprav gre običajno za zaskrbljenost, kako usmerjati pogovor med družinsko večerjo ob zahvalnem dnevu.

Po njenih besedah je treba upoštevati številne dejavnike. "O katerem političnem vprašanju govorite? Pogovor o politiki lahko teče na različne načine. Kako strpni ste do konfliktov? Kako strpna je druga oseba do konfliktov? Se boste razburili, če se kdo ne bo strinjal z vami? Ali boste navdušeni? Ali uživate v prepirih? Ali ne marate prepirov?"

Rebecci sem rekla, da glede na to, kako ste oblikovali svoje vprašanje, verjetno prepiranja ne marate. Strinjala se je: "Če zastavite tako vprašanje, se vam verjetno zdi, da bi lahko prišlo do konflikta." Vendar dodaja, da so lahko tudi različna politična stališča v delovnem odnosu produktivna. "Predstavljamo si, da se takšna situacija lahko konča slabo, vendar bi lahko bila tudi priložnost za smiseln dialog," pravi. Vse skupaj pa je odvisno še od razlik v moči. Pogovor o politiki s sodelavcem, ki je niže na hierarhični lestvici, bo verjetno precej drugačen kot pogovor z nadrejenim. Odločilen pa je tudi vaš cilj. Ali želite koga o čem prepričati? Ali lahko odkrito poveste, kakšno je vaše stališče do določenega vprašanja?

Ne razumite me narobe: pomembno je spregovoriti. Kot mi je povedala Rebecca, je to tisto, kar povezuje, spodbuja gibanja in prepoznava moralno pomembna vprašanja. "Vprašanj o prihodnosti planeta, prihodnosti demokracije, naših institucij, pravic in svoboščin ne moremo kar odriniti v kategorijo stvari, o katerih v službi ne govorimo," pravi. "Naša življenja so prepletena s temi vprašanji. To ne pomeni, da zagovarjam, da se s sodelavcem sporečete o Izraelu in Hamasu, vendar menim, da tudi tega vprašanja ne moremo kar odriniti v kot."

Ne, ne moremo. Če vzamemo za primer konflikt na Bližnjem vzhodu: številni so se počutili prisiljene javno izraziti svoje stališče. Želela pa bi si, da bi bilo pri tem namesto besednih spopadov ali medsebojnega zasliševanja o dejstvih in mnenjih več izražanja čustev. Naj ne zveni preveč hipijevsko, vendar so prav občutki tisti, ki lahko zbližajo tudi najbolj razdeljene med nami. Poleg tega ima lahko na nekaterih delovnih mestih izražanje spornih mnenj resnične posledice.

Bloomberg

 

Kar me pripelje do sklepa: če se vam zdi, da v službi preprosto morate govoriti o politiki (in vam v nasprotju z Rebecco tega ni treba početi v okviru svojega dela), razmislite o pristopu VČMB (več čustev, manj bojevanja ali More Feeling, Less Fighting). Ljudje lahko nasprotujejo vašim razlagam dejstev – ali se celo, kot je nekoč pokazala predsedniška administracija Donalda Trumpa, ne strinjajo z opredelitvijo samega dejstva – vendar ne morejo nasprotovati vašim čustvom (me zanima, kako bi bilo, če bi kdo poskusil). Stavek, kot je "Konflikt na Bližnjem vzhodu me je zelo prizadel", je iskren, odkrit izraz čustev, izraža človeško povezanost z razmerami in ljudmi, ki so vanje neposredno vpleteni, ne da bi namigoval na dobrega ali slabega akterja, pa čeprav ste v resnici povsem na eni ali drugi strani. Izognite se torej opredeljevanju, na kateri strani ste, ter sodelavcu ponudite nekaj, kar je resnično in realno: sebe. In morda bo to tudi za vas nekakšen opomnik, da imajo tudi v najhujših okoliščinah vsi ljudje, tudi če so videti kot najslabši, čustva in občutke, ki jih je vredno priznati.

Temu pa ne more nihče oporekati.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar