Mega poslovneži in zloraba opojnih substanc

Kdor je gledal filme, kot je Volk z Wall Streeta, si lahko predstavlja ekscese in razkošje superbogatašev. Ne bomo trdili, da je ta predstava zavajajoča. Če spregledamo nekaj pretiravanja, je precej realna. Razkrivajo jo tisti gospodarstveniki, ki jih dejansko ujamejo sredi korupcijskih dejanj, na teh temeljih pa potem snemajo črne komedije.

Zloraba drog med vodilnimi poslovneži je vsesplošno razširjena, a pogosto v korporativnem svetu spretno prikrita. Nenehne zahteve, ki prihajajo z vseh strani, sprejemanje tveganih odločitev in neizogiben pritisk za dosego uspeha lahko spodbudijo nekatere poslovneže in direktorje, da iščejo tolažbo ali celo moč v opojnih substancah. Čeprav je uporaba drog razširjena tudi na tem področju, je zaradi skrivnostne narave zasvojenosti in njenega preseka s kriminalnim svetom težko natančno določiti obseg te težave.

A o tem je treba spregovoriti, saj so današnji vrhunski menedžerji, veliki delničarji in ustanovitelji globalnih korporacij ekvivalent nekdanjemu višjemu plemstvu. Sprejemajo odločitve, ki vplivajo na gospodarstva držav, na desettisoče zaposlenih in na potek boja na političnem prizorišču. Zelo pomembno je upoštevati njihove psihološke značilnosti, pa tudi življenjski slog.

Javnosti so znana nekatera velika imena iz posla, za katera vemo, da so se spopadala ali se še vedno spopadajo z odvisnostjo od drog. Posebej pomembno je, da tej eliti damo človeški obraz. Vendar ne zaradi praznega sentimentalizma, ki ga čutimo do njenih članov, ampak kot način boja proti zaroti, ki dobiva zagon tako na Zahodu kot Vzhodu. Ta razčloveči poslovneže ter jih predstavi kot pohlepne zombije, ki jih vodi izključno razredni interes. Kritika teh pomembnih ljudi je nujna, a le če temelji na dejstvih in razumskem sklepanju.

Aktualno novico z začetka tega leta, o kateri je prvi poročal Wall Street Journal, sestavljajo pričevanja tesnih sodelavcev kontroverznega tehnološkega (in vse bolj političnega) guruja Elona Muska, češ da je užival snovi, ki ne povzročajo le odvisnosti, temveč vplivajo tudi na psiho. Ti podatki se uporabljajo kot argument za pojasnjevanje Muskovega kaotičnega obnašanja in ne preveč koherentnih misli na družbenem omrežju X (nekdanji Twitter). Po drugi strani je primer uspešnega boja z zasvojenostjo v elitni poslovni sferi generalni direktor JP Morgana Chasa Jamie Dimon. Poleg njega lahko navedemo še nekdanjega izvršnega direktorja Starbucksa Howarda Schultza. Oba sta svojo zgodbo o odvisnosti na začetku kariere spremenila v klišejsko hollywoodsko zgodbo o uspehu, ki bi prav lahko postala uspešnica med knjigami o samopomoči.

Zloraba drog velikih poslovnežev in direktorjev vpliva na korporativno kulturo in odločanje ter posledično tudi na podjetja, ki jih vodijo. Lahko pa, kot pri Musku, oblikujejo ali radikalizirajo že oblikovani pogled na svet. Zato so posledice drog v opisani sferi ekonomske, politične in predvsem osebne narave. Seveda si lahko predstavljamo hitro in stresno življenje uglednih ljudi na katerem koli področju, a ti velikani IT so postavljeni na piedestal vzornikov. Utelešajo koncept večnega napredka, so preroki, katerih vera je vera v znanstveni napredek.

Jobs, Gates in celo Musk so predstavljeni kot nezmotljivi vizionarji, znanilci prihajajoče tehnološke revolucije, ki zbuja iluzorne upe o rajskem blagostanju. Ne gre le za zmanjšanje stresa ali povečanje užitka, tehnološki guruji jemljejo psihoaktivne narkotike, da bi bolje kanalizirali svoje božanske vizije. Vsaj tako jih iskreno dojema spletno občinstvo.

Bolj umirjeni značaji bodo okoli sebe oblikovali marketinško avro filantropije, kot je to naredil Bill Gates. Tisti, ki jih ženeta strast in šibkost, kar uteleša Musk, pa bodo resnično verjeli v lastno izvolitev. Ko že vedo, da so jim usojene velike stvari, postanejo res, res veliki. Musk je v svojem podkastu delil prečiščene podrobnosti dogodivščin z mamili, ljudje, ki ga poznajo, pa so jih popestrili s podrobnostmi, kot so snovi, ki jih je uporabljal v preteklih letih, v zadnjem času pa še bolj: LSD, kokain, ekstazi in psihedelične gobe.

V medijskih raziskavah ni omenjen pejotl, kar je velika škoda. Gre za halucinogeni sadež iz ameriških puščav, ki je v ameriški kinematografiji postal kultna rastlina samospoznanja. Musk tako ni postal del ameriške popularne kulture, vendar ne smemo pozabiti, da je pravzaprav beli Južnoafričan.

Kljub temu se je odločil za bolj banalno izbiro širjenja zavesti v obliki gob. Muska ne smemo podcenjevati, prav tako ne moremo njegove celotne medijske podobe pripisati opojnim substancam. Droge lahko to podobo povečajo, jo pospešijo, stopnjujejo, a pod vsem tem je še vedno isti egomanijak, ki je s svojimi vrlinami dosegel velik uspeh. Naredil pa je tudi marsikatero neumnost, ki je na njegovem mestu ne bi naredil noben trezen poslovnež.

Muskov primer razkriva ranljivost in šibkost tako imenovanih najbolj vizionarskih izvršnih direktorjev ter poudarja pomen širšega družbenega dialoga o duševnem zdravju in zasvojenosti. Ta incident je sprožil razprave o destigmatizaciji zasvojenosti v podjetniških krogih in pokazal, kako pomembno je zagotoviti podporne mehanizme za poslovneže, ki se soočajo s tovrstnimi izzivi.

Predvsem pa nas je Muskova zgodba uživanja drog opozorila na to, da gre le za človeka, ne pa za neustavljivega superjunaka. Posamezniki na vrhu kapitalistične lestvice so lahko šibki, zlobni ljudje oziroma so ljudje kot vsi drugi, le da imajo očitno pretirano, celo kanibalsko željo po uspehu, seveda z nezmotljivim plenilskim nagonom. Nihče od nas ne zahteva, da se nam smilijo, lahko pa jih razumemo. Ker brez razumevanja ni pravih spoznanj niti koristne kritike.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar