Ali je deglobalizacija sploh mogoča?

Nekoč je bilo razširjeno prepričanje, da je plimovanje globalizacije tako neizogibno kot vreme. "Globalizacija ni nekaj, kar lahko odložimo na pozneje ali izklopimo: je ekonomski ekvivalent sili narave, kot sta veter ali voda," je ameriški predsednik Bill Clinton leta 2000 dejal v svojem govoru v Hanoju. Njegov britanski kolega, premier Tony Blair, se je na konferenci laburistične stranke leta 2005 s tem strinjal. "Pravijo, da se moramo ustaviti in pogovoriti o globalizaciji. Na isti način se lahko pogovorimo o tem, ali naj jesen tudi letos sledi poletju. Na Kitajskem in v Indiji se o globalizaciji ne pogovarjajo, marveč njene možnosti izkoriščajo tako, da bo to spremenilo njihovo in naše življenje."

Prevladujoča metafora, ki predpostavlja, da svet postaja vse manjši in bolj ploščat, da se bodo meje odprle in se bo prosta trgovina širila, je bila že v zadnjem desetletju na trhlih nogah, v zadnjih nekaj mesecih pa se je morda za vedno razblinila v nič. Predsednik Donald Trump je napovedal carine, množične deportacije ter umik iz vojaških zavezništev in mednarodnih sporazumov o podnebnih spremembah. Zmerneži so znatne politične poraze utrpeli v Kanadi, Franciji in Združenem kraljestvu, medtem ko je nemška vlada kanclerja Olafa Scholza, socialnega demokrata, dejansko padla, kar je utrlo pot februarskim volitvam, na katerih bi lahko prišlo do vzpona nacionalističnih strank. Medtem so se svetovni voditelji skoraj družno poslovili od ideje, da bo globalizacija kljub kratkoročnemu nelagodju koristila vsem.

Kaj se je torej zgodilo? V zadnjih 40 letih, ko so se trgi odprli za kitajske izdelke, se je gospodarska rast na Kitajskem pospešila, 800 milijonov kitajskih državljanov pa je tako ubežalo revščini. Vpliv v razvitih državah je bil veliko močnejši. Medtem ko so bogataši še bolj bogateli in se je od leta 1990 število milijarderjev samo v ZDA povečalo za kar 700, so bila proizvodna središča v ZDA in zahodni Evropi opustošena, srednji razred pa je pri tem stagniral. Kumulativni učinek je prestrašil volivce in odprl vrata neortodoksnim politikom in potencialnim avtokratom, ki so nam hiteli dokazati, da je globalizacija vse prej kot neizogibna. "Prepričanje je bilo več kot očitno zmotno in fizična metafora se je izkazala za napačno," pravi Dani Rodrik, profesor na Harvard Kennedy School. "Globalizacija nam ni padla v naročje z neba. Ustvarili smo jo, in lahko bi jo okrepili ali pa zaustavili."

Zdaj smo v dobi tako imenovane deglobalizacije, ko države svojim nacionalnim interesom dajejo prednost pred globalno blaginjo. Če stvar pogledate natančneje, pa je slika bolj zamegljena. Obseg svetovne blagovne prodaje se je po poročanju Svetovne trgovinske organizacije v tretjem četrtletju leta 2024 v primerjavi z istim obdobjem v predhodnem letu povečal za 3,3 odstotka. Ta živahni svetovni trg je sprožil nastanek celotnih industrijskih panog. Kitajske subvencije za potrebe domače zelene industrije so privedle do vzpona podjetij, kot je BYD, ki poceni električna vozila prodaja po vsem svetu, in do močnega znižanja stroškov tehnologij, kot so sončni kolektorji in akumulatorji. Bidnova administracija, ki je posvojila številne tarife iz Trumpovega prvega mandata, je s pomočjo zakona o zmanjšanju inflacije iz leta 2022 kar 300 milijard dolarjev namenila pobudam za čisto energijo, deloma v pričakovanju močnih mednarodnih zahtev po zmanjšanju podnebnih izpustov.

V številnih panogah niti ni mogoče opaziti, da naj bi se globalizacija umirjala. "Nad izrazom deglobalizacija nisem ravno navdušena," pravi Karen Harris, generalna direktorica skupine za makrotrende v družbi Bain & Co. "Medtem ko zagotovo obstaja težnja, da pri vprašanjih nacionalne varnosti ne bi bili tako zelo odvisni od nezanesljivih partnerjev, si Kitajska in ZDA prizadevata za druge vidike globalnega gospodarstva."

Ta zapletena dinamika je zagovornike globalizacije postavila v kočljiv položaj. Svetovni gospodarski forum, ki je v švicarskem Davosu organiziral letno srečanje poslovnih in političnih elit, se s to situacijo že sooča. "Trenutno je v središču nacionalni interes v nasprotju z globalnim interesom," pravi Børge Brende, predsednik in izvršni direktor foruma. Vendar pa so "bile trgovina in naložbe v zadnjem desetletju gonilna sila rasti, rast pa je prav tako blaginja".

Brende še vedno vidi priložnosti za globalni dogovor o nadzoru pandemij, kibernetski varnosti in drugih vprašanjih. Hitra širitev tehnologij, kot je umetna inteligenca, bo zahtevala večstransko usklajevanje. Če dovolimo, da se umetna inteligenca nenadzorovano širi – in se na primer vgradi v jedrsko orožje –, bi bile posledice katastrofalne. Prav tako, kot je bila hitra globalizacija dobrodošla, dokler ni javnost skoraj enoglasno ugotovila, da so njene slabe plati prevladale nad dobrimi, bo tudi deglobalizacija temeljni konsenz te iste javnosti postavila pred preizkušnjo – in morda se bo to zgodilo še prej, kot si vsi mislijo. Kot pravi Brende: "V neurejeni svet moramo poskusiti vnesti nekaj reda."

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar