Aprila, ko sta se Washington in Peking pomerila v trgovinski vojni, je ameriški finančni minister Scott Bessent nastopil sila samozavestno. "Kitajska je imela v rokah slabe karte," je povedal za CNBC. "V igro se podajajo s parom dvojk."
Izkazalo se je, da sta v resnici blefirala prav Bessent in Trumpova administracija. Po mesecih stopnjevanja igre – ko so ZDA svoje carine na kitajsko blago najprej zakoličile pri 10 odstotkih, nato pri 20 odstotkih, pa pri 145 odstotkih in nato spet pri 10 odstotkih – je Bela hiša dogovor, ki sta ga državi sklenili konec oktobra, označila za "ogromno zmago", čeprav je ta dogovor precej spominjal na prejšnje stanje. ZDA so privolile celo v precejšen kompromis, s katerim so razveljavile svojo odločitev o razširitvi seznama kitajskih podjetij, ki so predmet izvoznih omejitev, kar je do tedaj veljalo za brezpogojni politični instrument.
Ne le da je Kitajska udarce Donalda Trumpa dobro prenesla – svoje prednosti je povrhu pokazala še toliko jasneje. "Kitajska ni več le hitra zasledovalka, marveč je sistem, ki nam kaže zelo drugačen – a morda tudi uresničljiv ali celo bolj izvedljiv – model razvoja," pravi Lizzi C. Lee, raziskovalna sodelavka na Inštitutu za politične študije Asia Society.
Dolga leta je veljalo splošno prepričanje, da je kitajski čudež rasti resda brez primere, a je hkrati tudi negotov. Leta 2001 je Gordon Chang, ameriški konservativni kolumnist, objavil knjigo The Coming Collapse of China (Prihajajoči zlom Kitajske, op. prev.), v kateri je napovedal, da bo Kitajska komunistična partija državo do leta 2011 privedla do propada – samo sebe pa spravila z oblasti. Chang se kljub svoji spodleteli napovedi tudi v zadnjih dneh leta 2011 ni dal motiti in je rok za razpad stranke zgolj premaknil v naslednje leto.
Med Trumpovim prvim mandatom in pod Bidnovo administracijo so ostri nasprotniki Kitajske razširili miselnost, da morajo ZDA premagati Kitajsko, preden bi Kitajski uspelo premagati ZDA. Ta tabor je z olajšanjem opazoval, kako je kitajsko gospodarstvo leta 2023 začelo kazati znake pešanja: nepremičninska kriza v počasnem porastu, razprodaje na borzi, cele armade brezposelnih diplomantov. Prejšnje napovedi, da bo azijska izvozna velesila nekoč v bruto domačem proizvodu prekosila ZDA, so padle v vodo. Vse to je ponovno obudilo idejo, da je Kitajska spet le korak stran od svojega konca.
Takšno mišljenje se zdi vse bolj privlečeno za lase. Kitajski gre enostavno predobro, in to na preveč področjih. In kot je pokazal trgovinski spor, je Peking zdaj v položaju, iz katerega lahko izziva Washington. Tisti, ki upajo na ukrotitev Kitajske, se morajo sprijazniti s tem, da ta ostaja mogočna tekmica – in je odločena še razširiti svoje že tako znatne prednosti, vključno s sektorji prihodnosti, kot so električna vozila, čista energija in robotika.
Trgovinski pogovori so pokazali, kolikšen pritisk lahko Kitajska v resnici izvaja nad ZDA. V veliki meri je to posledica skoraj popolne prevlade v dobavni verigi z redkimi zemeljskimi minerali, ki so ključni za izdelavo močnih magnetov, barvanje zaslonov pametnih telefonov in krepitev digitalnih signalov, če naštejemo le nekaj od številnih primerov njihove uporabe. Omejitve izvoza mineralov iz Kitajske ogrožajo številne ameriške industrijske panoge, vključno z električnimi vozili, sateliti, letalstvom in potrošniško elektroniko. ZDA vlagajo v razvoj domačih zmogljivosti na področju rudarjenja in predelave redkih rudnin, vendar "bo treba čakati več let, da te spremembe v celoti odpravijo trenutno preveliko odvisnost od Kitajske", kot pravi Daniel Rosen, soustanovitelj podjetja Rhodium Group za ekonomske raziskave.
Kitajska je za ZDA tudi vir sestavin za skoraj 700 zdravil – ta odvisnost je tako zelo občutljive narave, da je kitajski pogajalci v nedavnih trgovinskih pogajanjih niso niti omenili. Oktobrska odločitev Kitajske za prekinitev izvoza računalniških čipov kitajskega podjetja Nexperia, ki je privedla do upočasnitve proizvodnje pri proizvajalcih avtomobilov, vključno z japonskima Hondo in Nissanom, kaže, kolikšne motnje lahko Kitajska povzroči, če želi.
Seveda pa imajo svojega asa v rokavu tudi ZDA, predvsem zato, ker so vodilne pri dobavljanju mikroprocesorjev, ki se uporabljajo za učenje modelov umetne inteligence. Trump je družbi Nvidia prepovedal prodajo njihovega najdražjega čipa, znanega kot Blackwell, na Kitajsko. A Hongbin Li, sodirektor Stanfordovega centra za kitajsko gospodarstvo in institucije, trdi, da je Peking v prednosti. "Ali lahko preživimo brez zdravil, brez redkih rudnin? Ne," pravi. "Ali lahko Kitajci preživijo brez Nvidijinih čipov? Da, lahko." (Li je poudaril, da trgovina na splošno poteka v obojestransko korist.)
Kitajska je pokazala tudi spretnost pri izogibanju ameriškim izvoznim omejitvam. Nekatera kitajska podjetja pri dobavi mikroprocesorjev računajo na tihotapske mreže, medtem ko druga ustanavljajo slamnate družbe, ki čipe kupujejo neposredno od proizvajalcev. Velikani, kot je Huawei Technologies, se obenem ukvarjajo tudi s proizvodnjo lastnih čipov, ki sicer niso najbolj dovršeni, a bo z njimi vseeno mogoče proizvajati konkurenčne izdelke.
Na področju čiste energije Kitajska pred preostalim svetom vodi več krogov, saj gradi dvakrat več sončnih elektrarn kot ZDA in Evropa skupaj. Kraljuje na svetovnem trgu električnih vozil, saj v svetovnem merilu proizvaja 70 odstotkov električnih avtomobilov. Prednjači tudi na področju baterijske tehnologije: na letošnjem avtomobilskem salonu v Šanghaju je proizvajalec avtomobilov BYD svetu predstavil baterijo, ki se skoraj popolnoma napolni že v petih minutah. Leta 2024 je Kitajska zagnala več tovarniških robotov kot ves preostali svet skupaj. Družba DJI s sedežem v Šenženu proda 70 odstotkov komercialnih dronov za potrošnike in podjetja, ZDA pa za Kitajsko zaostajajo tudi v tehnologiji vojaških dronov.
Kitajska močno vlaga v svoje prednosti pred ZDA na drugih področjih. V nedavnem poročilu Komisije za gospodarski in varnostni pregled med ZDA in Kitajsko je bilo ugotovljeno, da "Kitajska v svetu vodi na področju kvantnih komunikacij in hitro napreduje na področju kvantnega računalništva in zaznavanja". Čeprav Kitajska zaostaja pri napredni umetni inteligenci, pa prejema več z umetno inteligenco povezanih patentov kot katerakoli druga država in meje mogočega premika brez najnaprednejših čipov, kar dokazuje "DeepSeekov trenutek" iz lanskega januarja, ko je podjetje predstavilo konkurenčni model umetne inteligence, ki je bil razvit z drastično nižjimi stroški kot ameriški konkurenčni model. »Od poka mehurčka umetne inteligence nas loči le en udarec Kitajske," pravi Evan Medeiros, nekdanji svetovalec za politiko pod predsednikoma Barackom Obamo in Joejem Bidnom, ki danes poučuje na univerzi Georgetown.
Lee z Inštituta za politične študije Asia Society pravi, da Kitajska svojo moč črpa iz lastne sposobnosti, da "hitro spodbudi rast tehnologij in jih uvede v celotnem gospodarstvu," kot je storila z električnimi vozili, sončno energijo in baterijami. "Mislim, da se bodo podobne dinamike še naprej pojavljale tudi v ekosistemu umetne inteligence, infrastrukturi naslednje generacije, robotiki in kvantnih sektorjih," še doda.
ZDA imajo še vedno najmočnejšo vojsko na svetu, a Kitajska jih že dohiteva. Zgolj ena kitajska ladjedelnica je lani izdelala več plovil kot ZDA v celotnem obdobju po drugi svetovni vojni. Kitajska je pred kratkim izdelala letalonosilko z zmogljivostmi, ki za letalonosilkami ameriške mornarice ne zaostajajo veliko. Država je od leta 2020 podvojila svojo zalogo jedrskih konic in okrepila svojo floto podmornic. Tako Trump kot kitajski predsednik Xi Jinping se vprašanju statusa Tajvana izogibata, a če bi Xi napadel ta otok, ni povsem jasno, ali bi ga Trump branil ali ne.
Kitajska se brez dvoma sooča z resnimi gospodarskimi izzivi, zlasti na dolgi rok. Še vedno se spopada z razvalinami po zlomu nepremičninskega trga, ki je pogoltnil na bilijone dolarjev bogastva, njeno gospodarstvo pa se bori z deflacijo. Njeno prebivalstvo se pospešeno stara, tako da bo Kitajska v naslednjih 25 letih izgubila približno četrtino odraslih v delovno aktivni dobi, številni mladi pa zaradi visoke brezposelnosti izgubljajo še zadnje upanje. Država se lahko po Medeirosovih besedah še vedno ujame v »past srednjega dohodka« – lahko ji torej spodleti pri prehodu iz gospodarstva, ki temelji na investicijah, v gospodarstvo, ki temelji na inovacijah. Prav izogibanje tej pasti je v resnici cilj novega petletnega načrta Komunistične partije Kitajske, ki daje prednost vodilnim dejavnostim v panogah prihodnosti, kot sta letalstvo in kvantno računalništvo.
Kljub naraščajoči moči Kitajske – da tega, kako rade volje krši pravice in svoboščine posameznikov, niti ne omenjamo – se zdi, da se podoba države v ameriških očeh vendarle izboljšuje, saj jo v primerjavi s stanjem pred nekaj leti danes vse manj ljudi vidi kot sovražnico. Ob TikToku in igračah Labubu morda Američanom postaja jasno, kolikšno vlogo ima Kitajska v njihovih življenjih. Vsi tisti potujoči vplivneži, ki z navdušenjem opazujejo kitajske robote, koncept 'hot pot' in hitre vlake, morda osvajajo tako srca kot tudi misli. Možno je tudi, da v primerjavi s kaosom ameriške politike relativna stabilnost Kitajske – vsaj od daleč – ni videti tako zelo slabo. Kakorkoli že, zdi se, da si Američani o mestu, ki ga Kitajska zaseda v svetu, ustvarjajo povsem nov vtis. Skrajni čas – če ne zaradi drugega, že zato, ker navijanje za propad Kitajske ne bo obrodilo sadov.
.webp){kind=icon}
