Meje Balkana in kdo sploh so Balkanci?

Balkanska identiteta je za južnoslovanske narode danes zelo pomembna in pred njihovo priselitvijo na to ozemlje se niti ni mogla oblikovati. Kako je nastal Balkan? Zakaj vsi Balkanci želijo biti del Evrope?

Na družbenih omrežjih, predvsem tistih, ki so osredotočena na politično stvarnost, denimo Twitterju, se občasno pojavijo zemljevidi evropskih makroregij. Pod temi objavami se vrstijo komentarji nezadovoljnih prebivalcev omenjenih regij, a ti večinoma niso z Balkana. Povprečen Poljak je najbolj užaljen, če ga kdo postavi v isti koordinatni sistem kot Rusa. Spomnimo se, da je pred padcem Berlinskega zidu vse v okviru sovjetskega tabora, skupaj z Vzhodno Nemčijo, veljalo za Vzhod. Zahod ima svojo gradacijo treh vzhodov: Vzhod (evropski), Bližnji vzhod (islamski, ki ga tisti z evropskega Vzhoda imenujemo Bližnji vzhod) in Daljni vzhod (azijski).  

Najprej lahko ugotovimo, da se vsaka makroregija postavlja v središče sveta. Za Kitajsko nismo Vzhod, ampak Zahod. Arabija se nima ne za Bližnji ne za Srednji vzhod. V zadnjem času pa tudi intelektualci iz Srednje Azije vztrajno zahtevajo, da se v ruščini (jeziku nekdanjega imperija, v katerega meje so bili ujeti) njihova regija imenuje Srednja Azija. Ker so seveda zdaj neodvisni in v središču, in ne v sredini med drugimi silami. Opažamo tudi, da so meje makroregij pogosto poljubne ter podvržene različnim interpretacijam in spreminjanju.  

Kje so meje Balkana? V zgodnjem srednjem veku je bil to najrazvitejši del današnje Evrope, danes pa je po tem kriteriju predzadnji, le pred območjem Kavkaza. Izraz Balkan je turškega izvora in ga v helenističnem svetu, ki je bilo nekoč središče mlade evropske civilizacije, niso poznali. V prejšnjih stoletjih so se v zvezi z Balkanom pojavljali tako pozitivni kot negativni pojmi: na tem območju je nastal politični izraz balkanizacija – razcepitev držav zaradi medetničnih sporov. Vendar ima naša regija tudi svoj čar, ker predstavlja vrata Orienta (Evropa v Aziji in Azija v Evropi). A vse to velja le z vidika zunanjega opazovalca, večinoma zahodnega.  

In kako se vidimo mi, Balkanci? Na to vprašanje je poskušal duhovito odgovoriti slovenski filozof Slavoj Žižek: "Slovenci vam bodo povedali, da se meja Balkana začne na meji s Hrvaško. Če vprašate Hrvata, vam bo odgovoril, da so Hrvati katoličani in pripadajo srednji Evropi, Balkan pa so Beograd, Srbija in pravoslavna vera. Če vprašate Srba, vam bo rekel, da je pravi Balkan tam nekje, Sarajevo, Kosovo." To, kar opisuje Žižek, je beg od Balkana, kot ga doživlja zahodni, zunanji opazovalec. 

Drug slavni mislec Edward Said je izvedel podobno znanstveno analizo Bližnjega vzhoda, zahodno stališče pa poimenoval orientalizem. To je kolonialni pogled na svet skozi oči kolonista samega. V našem primeru to pomeni, kako Nebalkanec dojema Balkan. Ta egocentrizem ni značilen samo za Zahod. Kako Kitajska gleda na svet zunaj svoje civilizacije? Kako indijski nacionalist, ki glasuje za predsednika vlade Narendro Modija, vidi neindijski svet? Kako iranski imam, zvest režimu ajatol, pridiga o Zahodu? Kako ruski neofašisti, kot je Aleksander Dugin, govorijo o Evropi? Podobno željo imajo tudi balkanski domorodci, ko trdijo, da je njihov narod najstarejši na svetu. V tem pogledu se je treba izogniti tudi pastem samopoveličevanja, izumljanja neke posebne, superiorne civilizacije na našem ozkem in revnem območju. 

Ko nekateri hrvaški župani prepovedujejo koncerte turbofolk glasbenikov v svojih mestih, dokazujejo, da so žrtve orientalizma. Od vse pop glasbe zelo dvomljive umetniške kakovosti para ušesa prav tista, ki prihaja izza meja namišljene Evrope in spominja na Orient, Azijo. Iz nekega razloga blues rock, ki izvira iz krvi in znoja zasužnjenih temnopoltih Afričanov, ne žali njihovih občutljivih čutov. Gre za beg pred samim seboj, da bi zadovoljil namišljenega drugega. Namišljenega zato, ker Zahod ne spodbuja več niti kolonialne matrice mišljenja niti kolonialnih ekonomskih in političnih odnosov. Tako imenovani kulturni rasizem in občutek večvrednosti na Zahodu sta ostanek opuščenega sistema, ne pa bistvo sedanjega. Z drugimi besedami, nimamo se komu dobrikati. Zahod potrebuje razumne partnerje, ki razumejo ustroj sodobnega sveta. Če smo gospodarsko manj razviti od Zahoda – in to drži – če smo politično ostali v dobi nacionalizma – prav tako drži – to še ne pomeni, da nam je usojeno ostati zunaj Zahoda, zunaj Evrope, ki ji pripadamo. Prav ideja Evrope lahko postane izhod tako iz orientalizma kot tudi iz zgrešenega prizadevanja, da bi se doživljali kot največji med največjimi. 

Evropska ideja je močnejša, ker nam vsem Evropejcem pripada enako. Ni Beograda, Berlina ali Rima kot centrov, po katerih naj bi se zgledovali. Bruselj je le administrativni sedež Evrope, Belgija pa je razdeljena na dva dela – valonskega in flamskega. Ni strahu pred belgizacijo Evrope in Evropejcev, bil pa je strah pred srbizacijo, germanizacijo in italijanizacijo. Evropska ideja namreč ni nacionalna, je povezovalna in hkrati nadnacionalna. Vsi skupaj smo Evropejci, posamezno pa smo Srbi, Hrvati, Nemci, Madžari ... Ni enega nacionalnega jezika, ene nacionalne vere, ene nacionalne kulture, enega nacionalnega središča, lahko pa obstajata občutek povezanosti ter enotnost politične in gospodarske strategije ter zunanje politike. 

Na Balkanu se ob koncu prejšnjega stoletja ni zgodil krvavi spopad civilizacij, kot trdi ameriški politični mislec Samuel Huntington, temveč trk freudovskega narcisizma majhnih razlik. Tega problema nas lahko reši samo ideja Evrope, ki zanika orientalizem in nam ponuja mesto med enakimi v Evropi. 

V združeni Evropi bo Balkan zakopal bojno sekiro in končno začel napredovati. Biti Balkanec bo stvar regionalnega ponosa. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar