Berlin, Frankfurt – Ko sta se voznik Ljupčo Mitevski in uslužbenec Markus Stein 27. marca letos odpravila na sindikalni protest na ulicah Frankfurta, sta bila ponosna, da "sodelujeta pri tem zgodovinskem dejanju". Ne samo, da sta bila del največje stavke v zadnjih treh desetletjih v Nemčiji, njihov sindikalni boj je – kot le redkokdaj v povojni zgodovini – skoraj ves narod sprejel s popolnim razumevanjem in podporo.
Velika opozorilna stavka dveh nemških sindikatov – EVG, ki zastopa zaposlene v javnem prometu, in Verdi, ki zastopa zaposlene v javnih podjetjih in ustanovah – je konec marca za 24 ur ustavila javni promet v Nemčiji. Medtem ko so predstavniki vlade in Deutsche Bahna godrnjali, da se delo po nepotrebnem ustavlja, češ da že potekajo pogajanja o zahtevah po zvišanju plač, je bila stavka za sindikate pomembna zato, da pokažejo svojo moč.
Številni so prepričani, da ta še nikoli ni bila večja, posebej zato, ker so javnomnenjske raziskave prvič doslej pokazale, da večina prebivalstva podpira tovrstni sindikalni boj ter zahteve ob skoku cen stanovanj, hrane in energije ocenjuje kot razumne.
Preberi še
Kateri sindikati so 'najbogatejši' in kako so poslovali lani?
Če se nekateri sindikati financirajo le iz članarin, drugi vlagajo v slovenske hranilnice in blue chipe.
10.07.2023
"Vse to me je spomnilo na lansko veliko stavko v Severni Makedoniji. Takrat so delo prekinili najprej učitelji, nato poštni uslužbenci in nazadnje vsi, ki delajo v državnih podjetjih," opisuje Mitevski, ki v Frankfurtu dela kot voznik lokalnega avtobusa. "Tako mora biti tudi pri nas v Nemčiji, saj nam je inflacija požrla plače."
V največjem evropskem gospodarstvu so se namreč v minulih mesecih začele vrstiti stavke številnih sindikatov. Gorečih avtomobilov in spopadov s policijo, kot jih poznamo iz Francije, ni, so pa Zvezno republiko Nemčijo letos v nekaterih medijih upravičeno označili za "Stavkovno republiko Nemčijo".
Kompromis "na pragu bolečine"
Stavke niso pripeljale do takojšnjega občutnega popuščanja niti predstavnikov oblasti, niti nemških železnic, niti lokalnih prevoznikov. Razlog je preprost: sindikalisti so po dolgem času zahtevali enkratno pomoč in rast plač z dvomestnim številom, in ne le za kak odstotek ali pa le bonitete za določene kategorije delavcev, kar je bilo doslej običajno.
Resnici na ljubo so okoliščine drugačne tudi zato, ker je lani uradna inflacija v Nemčiji dosegla skoraj osem odstotkov. A to ne odraža najbolje dejstva, da so se živila podražila tudi za več deset odstotkov, računi za elektriko in plin pa so nekajkrat višji. Navsezadnje delodajalci in mediji že desetletja prepričujejo delavce in sindikalne voditelje, da je največ, kar lahko pričakujejo, uskladitev plač z inflacijo, ki je v Nemčiji desetletja dosegala le odstotek ali dva.
Bloomberg Businessweek Adria
Ko je rast cen življenjskih potrebščin poskočila, so sindikati dobili veter v hrbet, njihove zahteve pa so delodajalce ujele nepripravljene. Vlečenje vrvi med delodajalci in sindikati se je v primeru več kot 2,5 milijona zaposlenih v javnem sektorju končalo v arbitraži upravnega sodišča, ki so jo v Nemčiji predvideli po treh neuspešnih krogih pogajanj.
Na podlagi predloga arbitraže sta sindikat Verdi in pristojna notranja ministrica Nancy Faeser dosegla dogovor, da bodo zaposleni prejeli enkratno in neobdavčeno denarno pomoč v skupni vrednosti tri tisoč evrov (1.240 evrov junija, nato pa do februarja 2024 vsak mesec po 220 evrov), marca prihodnje leto se bodo plače vseh plačnih razredov linearno zvišale za 200 evrov, do konca leta pa bo sledilo še 5,5-odstotno zvišanje.
To se precej razlikuje od njihove prvotne zahteve po takojšnjem 10,5-odstotnem dvigu, da bi plače dohitele inflacijo. Zato ne presenečajo besede prvega moža Verdija Franka Wernekeja, da "smo s to odločitvijo o kompromisu dosegli prag svoje bolečine".
In medtem ko je sindikat javnega sektorja dosegel dogovor, sindikata železničarjev in zaposlenih v javnem prometu še bijeta bitko z delodajalci. Opozorilne stavke so včasih napovedane, včasih preložene, podobne oblike sindikalnega boja pa se pojavljajo tudi med farmacevti, poštarji ...
Liberalizem in individualizem
Zaradi velikega števila stavk so se nekateri opazovalci spraševali, kam je izginil popoln nemški povojni gospodarski model, v katerem so imeli sindikati veliko vlogo in so stavkali le redko. Drugi pa se sprašujejo, ali so letošnje stavke dokaz velikega vpliva sindikatov.
"Stavke so bolj posledica inflacije kot pa dejanske okrepitve sindikatov," je za Bloomberg Businessweek Adria dejal Josip Juratović, poslanec vladajoče Socialdemokratske stranke Nemčije (SPD) v bundestagu. Bil je eden vidnih sindikalnih voditeljev v IG Metallu, ki je že desetletja eden najmočnejših nemških sindikatov, združuje pa delavce v kovinski in avtomobilski industriji. "Z inflacijo v družbi spet rasteta naklonjenost sindikatom in njihov vpliv. A ni bilo vedno tako. Že dolgo imam občutek, da ta moč upada in da v družbi ni tako pomembna, kot je bila v dobrih starih časih."
Kot nekdo, ki je prehodil pot od vajenca v avtomehanični delavnici v Mannheimu, prek proizvodnega delavca za tekočim trakom ter nadzornika proizvodnje v tovarni Audijev v Neckarsulmu do sindikalnega vodje, člana sveta delavcev v podjetju Audi in nazadnje poslanca v bundestagu, je Juratović eden redkih nemških politikov, ki ima izkušnje z vzponom, razvojem in stagnacijo nemških sindikatov.
BENNO KRAEHAHN
Kot socialdemokrat s ponosom poudarja, da je leta 1972 prav socialdemokratska vlada Willyja Brandta sprejela delovnopravno zakonodajo, ki je v nemška podjetja uvedla delavske svete, pa tudi proces soodločanja med predstavniki delavcev in podjetjem. V upravah sedi enako število predstavnikov delavcev in lastnikov, odločitve pa se le redko sprejemajo s preglasovanjem.
"To je velika prednost. Soupravljanje omogoča, da ima svet delavcev vpogled v poslovanje in načrte vodstva ter da skupaj delujejo v dobro podjetja,« pojasnjuje Juratović. V Franciji sindikati nimajo vpogleda v načrte ali rezultate dela vodstev podjetij."
Opozarja pa, da je liberalizem nekdanjo moč sindikatov precej zmanjšal; od tega, da so se spremenile oblike zaposlovanja, do tega, da je nastalo "mnogo malih sindikatov, psevdosindikatov in sindikatov, ki se osredotočajo na določene poklice".
"Angela Merkel je pred petimi ali šestimi leti v parlamentu izjavila, da bi se delavci, če bi bili pametni, organizirali v sindikate. Besede iz ust konservativne kanclerke so signal, da je treba globlje razmisliti o vlogi sindikata," je prepričan Juratović, ki je od leta 2005 zvezni predstavnik SPD.
Prav vlada Merklove je v Nemčiji prvič zakonsko uvedla minimalno plačo, hkrati pa je sindikatom deloma pristrigla peruti z zakonom o enotni tarifi, ki je določal, da lahko v pogovore z vodstvi vstopajo le sindikati, v katere je včlanjena večina zaposlenih v določenem podjetju ali panogi.
ŠTIRJE PLAČNI SVETOVI V ENI TOVARNI
Kako je liberalizacija trga dela spremenila razmere v nemških tovarnah, je pred desetimi leti najbolj nazorno prikazal nemški politični tednik Spiegel na primeru štirih zaposlenih v tovarni avtomobilov Audi. Vsaka zgodba je predstavljena kot en svet. V prvem je živela delavka, formalno zaposlena v agenciji, ki je opravljala storitve za Audi. Zaslužila je 800 evrov manj kot kolegica na istem delovnem mestu z zaposlitvijo za nedoločen čas. V isti tovarni so delali tudi delavci prek agencije za začasno zaposlovanje; ti so zaslužili le okoli deset evrov na uro. Stalno zaposleni, ki je bil odgovoren za ličenje novih avtomobilov, je imel okoli 3.300 evrov bruto plače, leta 2014 pa je od Audija prejel tudi deset tisoč evrov nagrade. Ne glede na te bonitete je živel v povsem drugem svetu v primerjavi z generalnim direktorjem Audija, čigar letna plača je takrat dosegla neverjetnih 7,6 milijona evrov.
Reforma Petra Hartza
Za delavske pravice je bila najbolj uničujoča reforma, izvedena pred dvema desetletjema pod socialdemokratskim kanclerjem Gerhardom Schroederjem. Tako imenovana Hartzeva reforma, poimenovana po nekdanjem direktorju Volkswagna in Schroederjevem svetovalcu Petru Hartzu, je liberalizirala nemški trg dela in podjetjem omogočila, da na različne načine zaposlujejo delavce in se tako izognejo temu, da bi novim zaposlenim pripadle vse ugodnosti, za katere se je boril sindikat.
Z uvedbo tako imenovanih mini zaposlitev in agencij za najem delavcev ter tudi skrajšanjem obdobja prejemanja denarnega nadomestila s treh na eno leto se je število brezposelnih s 4,86 milijona v letu 2002 zmanjšalo za polovico. Ob tem so se učitelji, trgovci in denimo umetnostni zgodovinarji prvič znašli v najslabše plačanem razredu, med polkvalificiranimi in nekvalificiranimi delavci.
Sistem je zasnovan tako, da znižuje stroške dela, torej plače delavcev – in to mu je tudi uspelo, so pokazale številne neodvisne in vladne študije. V eni od teh so ugotovili, da so se med letoma 2003 in 2013 stroški dela v Nemčiji v primerjavi s Francijo, Italijo in Španijo znižali za 15 odstotkov, pri čemer upad realnih plač v Nemčiji ni bil enakomeren. Izsledki raziskave univerze Duisburg-Essen so pokazali, da se je med letoma 1995 in 2010 število tistih, ki zaslužijo manj kot 9,15 evra na uro, v Nemčiji početverilo na kar 23 odstotkov vseh zaposlenih. Poleg tega se je med letoma 1998 in 2008 število zaposlenih za nedoločen čas zmanjšalo za 800 tisoč, medtem ko se je število začasno ali občasno najetih agencijskih delavcev povečalo za 2,4 milijona. Tako je leta 2012 v Nemčiji vsak peti zaposleni delal na podlagi netipične pogodbe, kolektivna pogodba pa je pokrivala le polovico zaposlenih. "Take načine zaposlovanja so sindikati preprosto dovolili, a bi morali nekatere, če ne drugega, močno omejiti," pravi Juratović.
Trend upadanja pokritosti s kolektivnimi pogodbami je pojav, ki ga v Nemčiji opažajo že od 80. let prejšnjega stoletja, v prostem padu pa je šele od začetka tega stoletja. Še slabše je pri stopnji sindikalizacije.
Zgled za regijo Adria
Države regije so Jugoslavijo zapustile s stoodstotno pokritostjo kolektivnih pogodb in približno 70-odstotno sindikalno povezanostjo. Le dve desetletji pozneje so hitro zakorakale po nemških stopinjah. Zanje je bila Nemčija vzor, tudi ko so se že začeli kazati negativni trendi.
Tako je med drugim leta 2014 tedanji hrvaški premier in zdaj predsednik Zoran Milanović javno naročil ministru za delo Mirandu Mrsiću, naj hrvaški opoziciji in sindikatom dostavi prevod znamenite Hartzeve reforme, ki bi tudi Hrvaški pomagala znižati brezposelnost.
"Ni sramota, če si deset let za Nemčijo, 20 let pa je neumnost," je zmagoslavno izjavil Milanović, ko je bila Hrvaška s 17,2-odstotno brezposelnostjo takoj za Grčijo in Španijo na neslavnem tretjem mestu med članicami Evropske unije.
Podobno je takrat govoril predsednik vlade in zdaj predsednik Srbije Aleksandar Vučić. Ker se je takratna 5,2-odstotna brezposelnost v Nemčiji za večino evropskih držav zdela kot nedosegljive sanje, nihče od voditeljev v regiji ni podvomil o "nemškem zdravilu" ali se vprašal o dejanski ceni Hartzeve reforme. Sledila je posredna ali neposredna liberalizacija trga dela na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter drugih državah regije, pri čemer je bila Nemčija navedena kot primer dobre prakse.
"Z razpadom Jugoslavije in uvedbo liberalizma se je liberalizem zgodil tudi sindikatom. Nastalo je veliko manjših sindikatov, med njimi so bili nekateri tudi politično usmerjeni," pojasnjuje Juratović. Sindikati so zamudili priložnost za povezovanje in usklajevanje delovanja pri političnih temah ter za ustvarjanje družbenopolitičnih okvirov za boljše razmere delavcev in delavskih pravic.
"Na žalost se je to zgodilo tudi v Nemčiji. Stare zveze sindikatov, ki je služila kot most in je imela politično težo, ni več. Postala je manj pomembna, pomembnejši pa so panožni sindikati, denimo v kovinarstvu, kemični industriji ali javnih službah." Zaradi te neenotnosti imajo sindikati danes po njegovem mnenju »šibkejšo politično moč«. In ker od tam ni močnega pritiska, se politiki ne trudijo preveč za spremembe delovnopravne zakonodaje. "Tam, kjer so močni sindikati in kjer je močan pritisk na politiko, bo politika hitreje ukrepala."
Njihov letošnji boj s stavkami je bil uspešen za nekatere panoge, absurdno pa je, da bodo imeli od vsega finančno korist tudi kancler in njegovi ministri. Enkratno neobdavčeno pomoč v znesku tri tisoč evrov, namenjeno premagovanju inflacije, bodo kot javni uslužbenci prejeli tudi člani vlade. Z drugimi besedami, kancler Scholz bo prejel enak znesek kot uradnik Stein. V nasprotju z njima bo voznik Mitevski za zdaj ostal praznih rok. Razen če kakšna nova stavka ne obrne situacije njemu v prid.
.webp){kind=icon}