Kako barantati s trgovci na Balkanu?

Barantanje zahteva, da tako prodajalec kot kupec sprejmeta igro. Zdi se, da v dobi trgovskih centrov kulturo barantanja ohranjajo le tržnice in prodajalci nezakonitih izdelkov. V lovu za popusti smo raziskali, kako je iz prve roke videti barantanje v Bosni in Hercegovini, Severni Makedoniji ter Srbiji.

"Ali lahko znižaš ceno, mojster? (srb. Majstore, možeš li da spustiš cenu?)" je stavek, ki ga izrečejo mnogi na Balkanu. A v mestih, ki rojevajo nakupovalne centre, brez katerih bo – se zdi – kapitalistični duh, ki se je na teh območjih uveljavil v zadnjih 30 letih, izginil, je vse težje najti prodajalca, ki si zares želi (in zmore) barantati. 

Eden od razlogov je jasen – z davčnimi blagajnami smo prebudili velikega brata davčnih uprav; popolna svoboda trgovanja tako počasi izginja. Je barantanje sploh del naše nakupovalne kulture ali pa smo le na obrobju Vzhoda, kjer to še kako živi?  

Prav zaradi želje po odgovorih na ta vprašanja so se tri novinarke Bloomberg Businessweek Adria, avtorice tega članka, ena (Vanja) v Beogradu, druga (Nejra) v Sarajevu in tretja (Aleksandra) v Skopju, odpravile iskat nižje cene. 

Preden pa se potopimo v svet barantanja, smo iz akademskih krogov prejeli opozorilo. "Vprašanje je, ali ob precej neenakomernem gospodarskem razvoju različnih delov Balkana sploh lahko govorimo o 'nakupovalni kulturi' na Balkanu," meni Aleksandar Bošković, profesor antropologije na oddelku za etnologijo in antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Beogradu. "V regijah, v katerih so bolj vztrajali pri egalitarizmu (Bolgarija, Srbija, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Albanija), je potreba po nakupu predvsem potreba po posedovanju nečesa. Uporabna vrednost predmeta nakupa ni odločilna. Prakse so sicer različne," dodaja. To nas navdaja s prepričanjem, da na Balkanu ni tako preprosto barantati kot v Turčiji, Siriji ali Indiji. 

Skoraj vsi imamo nekaj izkušenj z barantanjem. Ena od avtoric tega članka se je spomnila svoje "zmage" pri barantanju v Indiji. Pred pandemijo ji je namreč v indijskem Jaipurju uspelo znižati ceno namiznega prta s štiri tisoč rupij (približno 45 evrov) na 200 rupij (približno dva evra), in to čisto preprosto. Spreten prodajalec srednjih let z gostimi brki je najprej rekel, da je cena »le« štiri tisoč rupij, ona pa se je vljudno nasmehnila in ga vprašala, ali ga lahko proda za 600. Začel se je pritoževati, na kar je zelo taktno rekla: "Nisem iz Združenega kraljestva ali Nemčije, to je cena zanje." Sledilo je vprašanje, od kod je, in tako se je začel klepet o nekdanjem indijskem premierju Nehruju in jugoslovanskem Titu. Ceno je znižal na tisoč rupij. Novinarka je hotela odnehati, zato je trgovec ceno znižal na 200 rupij. No, tako je dobila nov prt. Verjemite pa tudi, da je trgovec v tej izmenjavi zaslužil. 

Vanjina izkušnja z barantanjem v Beogradu 

Da bi ugotovila, kakšna je kultura nakupovanja na Balkanu, sem upoštevala nasvete kolegov iz redakcije Bloomberg Adria, ki pravijo, da je najlažje barantati na tržnici zunaj središča mesta. Tako sem se odpravila na mestno tržnico. Vidikovačka tržnica je od središča Beograda oddaljena približno 11 kilometrov, urejena je v stanovanjskem delu mesta, kjer ob koncih tedna ljudje veselo nakupujejo.  

Naša prva žrtev je bil prodajalec rož, poimenujmo ga Rade, saj nas je prosil, da ne uporabljamo njegovega pravega imena. "Koliko želite za muškat?" vprašam, on pa odgovori "500 dinarjev (4,2 evra)". "Ali bi lahko znižali ceno," poskušam, a Rade vztraja in mi razloži, da bi sčasoma morda spustil ceno na 450 dinarjev (3,8 evra), a to počne le redko. Dnevni najem stojnice je drag, pojasni in pokaže račun od tistega dne. Kot doda, rože pridela sam in jih pripelje iz Topole. 

Ta neuspeh me je nekoliko razočaral, a v glavi mi je odmevala teza profesorja Boškovića. Navsezadnje muškatov nisem potrebovala nič bolj od namiznega prta iz Indije. Toda za kaj se potem sploh pogajamo? Zakaj ne plačamo toliko, kolikor zahtevajo prodajalci? 

"Gre za univerzalno lastnost, ki verjetno izvira iz naše prirojene potrebe po komunikaciji," pojasnjuje Bošković. "Barantanje je v nekaterih kulturah (na primer v Severni Afriki) znamenje vljudnosti in tega, da kupec spoštuje tisto, kar želi kupiti (pa tudi, da mu je resnično mar za nakup artikla). Torej je to precej univerzalna človeška lastnost – vsaj ko govorimo o južni Evropi in državah okoli Sredozemskega morja," dodaja. 

Nato sem stopila do prodajalke spodnjega perila. "Imate ta modrček v beli barvi?" vprašam. "Cena je 500 dinarjev (4,2 evra)," odgovori prodajalka. Iskreno povedano, bilo mi je kar malo nerodno, ker sem poskušala znižati to ceno, zato sem jo takoj vprašala, ali jo sploh kdaj spusti. "Lahko spustim za kakšnih sto dinarjev (0,85 evra), a potem ni velikega dobička. To počnem za redne stranke," odgovori. "Nekateri poskušajo barantati, nekateri ne," dodaja. 

Po neuspešnem barantanju na tržnici sem zagledala velik oglasni pano za razprodajo preprog z napisom "Zapiramo – popolna razprodaja!" To je to, sem si mislila. To je tisti agresivni marketinški pristop, o katerem smo vsi razmišljali – in kaže se v akciji! 

Na lokaciji v Zemunu sem zadnji dan pred selitvijo ali zaprtjem trgovine prišla v poslovalnico, polno ljudi, željnih nakupa dragih perzijskih preprog. Na vsaki preprogi je bil listek s prečrtano ceno. Vse je znižano od 50 do 70 odstotkov. Ob poskusu dodatnega znižanja cene prodajalka pove, da so vse znižali, kolikor je šlo, ker se naslednji dan selijo, in da ni prostora za nadaljnje znižanje. Isti salon je septembra in oktobra lani na svojem profilu na Instagramu navedel, da organizirajo popolno razprodajo "zaradi zaprtja". No, prišla sem aprila in trgovina še vedno posluje. 

"Kar se dojema kot agresiven nastop, je marketinška strategija," pojasni Bošković. "Ker pri nas vse pride z nekaj zamude, je ta strategija (sicer priljubljena v Združenih državah Amerike v 50. letih prejšnjega stoletja in že zdavnaj opuščena) zdaj prispela tudi k nam v Beograd – čeprav se nikjer več ne uporablja, ker se je izkazala za neuspešno. Agresivni pristopi prodajalcev so premo sorazmerni s stopnjo izobrazbe populacije, iz katere izhajajo – zato je naravno in pričakovano, da je največ predstavnikov tega pristopa iz Srbije."

Nejrin uspešen dan na tržnici v Sarajevu 

Čeprav barantanje v Bosni in Hercegovini (BiH) skozi zgodovino ni bilo nič nenavadnega, je v zadnjih letih tovrstno pogajanje za znižanje cen vse redkejše. Danes, vsaj ko gre za Sarajevo, lahko barantate na tržnicah (podobno kot v drugih mestih, ki smo jih obiskali na tej nakupovalni turneji), pri uličnih prodajalcih, večinoma nelegalnih, in ponekod na Baščaršiji. Bolje rečeno, lahko poskusite barantati, ali vam bo ceno uspelo znižati, pa je odvisno od prodajalca in vaše podkovanosti v tem. 

Ena najbolj znanih tržnic v glavnem mestu BiH je tista na Otoku. V pritličju stavbe je tržnica, na kateri najdete oblačila, pred stavbo pa poteka nelegalna prodaja, večinoma cigaret, izdelkov domače obrti, kot so volnene nogavice, nekaj oblačil in brisač, ter celo hrane, kot sta sadje in zelenjava. 

Obiskala sem tržnico in se prepustila čarom barantanja. Ker nisem bila prepričana o postopku, saj tega v BiH še nisem poskusila, sem stopila do stojnic na tržnici v pritličju in povprašala po cenah več kosov oblačil. V pogovoru s prodajalko, recimo ji Alma, sem izvedela, kako zelo je na tržnici razširjeno barantanje – odgovor pa je bil podoben tistemu  prodajalke spodnjega perila iz Beograda.  

"Barantanja ni več toliko, kot ga je bilo. Če kupec vzame več kosov, lahko prosi za znižanje cene. V teh primerih stranki večinoma ugodim. Raje vidim, da se proda. Čeprav zdaj komaj kdo reče – to stane 50 bosansko-hercegovskih konvertibilnih mark (KM) (25 evrov), ali se da kupiti za 40 KM (20 evrov). Načeloma popust ponudim sama ob nakupu več kosov ali rednim strankam," pojasnjuje Alma. 

Druga prodajalka, ki je prisluhnila pogovoru, pravi, da počne enako. "Za nas je vse barantanje. Pomembno je, da se prodaja. Če bom znižala ceno, ne bom propadla, bom pa pridobila stranko, ki se bo vračala k meni," pojasnjuje prodajalka Merima, kar ni njeno pravo ime. 

Oba pravita, da se najdejo stojnice, kjer se da tudi barantati, a je vse odvisno od spretnosti kupca in od tega, koliko se prikupi prodajalcu. Ni "tako kot v Turčiji", kjer je barantanje kulturni fenomen; "pri nas  je enako, a ni tako razširjeno".  

Ob odhodu s tržnice sem slišala klice trgovcev: "marka nogavic, samo za marko", "poceni cigare", "domače – še malo, pa bo zmanjkalo" in podobno. Med prodajalci so prevladovali starejši ljudje, predvsem ženske, ki so prodajale cigarete, zelenjavo in ročne izdelke. Videla sem tudi skupino moških, ki na tem mestu prodaja že leta.  

Ženske so večinoma sedele na klopeh, moški pa so pristopali k mimoidočim, ki so prihajali na tržnico ali bližnjo tramvajsko postajo, in ponujali svoje izdelke. Občasno se je kdo ustavil, večinoma pa so ljudje hiteli po svojih opravkih. Kupci, ki so prišli z namenom, so se ustavili, pogovorili s prodajalci, preverili, kaj je novega, in tudi kaj kupili.  

Eden od prodajalcev cigaret je škatlico cigaret ocenil na približno 3,5 KM (1,7 evra), kar je skoraj dvakrat nižje od cene cigaret, ki jih kupujemo v trgovinah. 

Največ ljudi se ustavi pri prodajalcu cigaret in zdi se, da jih proda največ. Eden od kupcev je prodajalko vprašal, koliko stanejo tri škatle. Odgovorila je 11 KM (5,5 evra), on pa je prosil za znižanje cene in uspešno kupil tri škatle za deset KM (pet evrov). 

Barantanje je na tej tržnici očitno živo in tukaj ljudje resnično želijo znižati ceno tistega, kar kupijo. 

Le nekaj minut po tem, ko je moški kupil cigarete, je prišla policija, ki je izvajala nadzor. "Prodajalci" so na hitro pobrali svoje stvari in zapustili tržnico. V nekaj sekundah pred stavbo ni bilo nikogar. Je pa odhod policije pomenil vrnitev prodajalcev. Barantanje in nižja cena sta tam, kjer ni davčnih blagajn – in tam je vedno nekoliko več prostora za popuste. 

Aleksandrino barantanje v Severni Makedoniji 

V Skopju je bil lep dan, čeprav je letošnja pomlad za zdaj bolj podobna zimi. Spremenljive vremenske razmere tistega vročega dne, ko sem se odpravila po nakupih, so marsikoga prignale na pijačo v eno od kavarn v središču mesta. V tisti, v kateri sem sedela, se je pojavil ulični prodajalec. V eni roki je nosil "originalna" očala v velikem črnem etuiju, v drugi pa več parov belih nogavic, na katerih je pisalo "sport". Ta pojav v Severni Makedoniji ni redek. Ulični prodajalci pogosto ponujajo parfume ali očala – torej izdelke, ki so manjši in jih je mogoče nositi v roki. Izdelki, ki jih ponujajo, so vedno »originalni«, najpogostejši razlog za nižjo ceno pa je to, da so domnevno ukradeni. Prodajalec je precej agresivno ponujal očala Burberry za 1.200 denarjev (20 evrov). Odgovorila sem mu, da je to predrago, zato je ceno znižal na tisoč denarjev (16,2 evra). Pozneje se je vrnil in vztrajal, naj jih vzamem za 500 denarjev (8,1 evra). Nisem jih kupila.  

Uličnim prodajalcem uspe tako kaj prodati le tujcem. Gre za navadna očala in ponarejene parfume, ki so vredni celo manj od zadnje cene, ki nam jo je ponudil.  

Barantanje za ceno katerega koli izdelka pa je še vedno precej razširjeno na tržnicah v Severni Makedoniji ter velikem delu trgovin in stojnic na starih bazarjih v Skopju in drugih mestih. In tam je še vedno zaznati tradicijo, ki so jo v te kraje prinesle nekatere druge kulture, predvsem turška. 

Ko na eni od svetovno znanih platform, na katerih se delijo izkušnje s potovanj, bereš o Skopju in tamkajšnjem starem bazarju, marsikateri turist v komentarju navede, da se je tam mogoče pogajati za ceno. In to drži. 

Sprehodila sem se tudi po bazarju. Želela sem kupiti majhno preprogo z vzorcem. Z 20 evrov sem znižala ceno na 15 evrov. Pozneje sem prodajalcu odkrito povedala, da bi rada vedela, za koliko je pripravljen znižati ceno. Povedal je, da nima veliko prostora, ker je za preprogo drago plačal, a da jo lahko proda za deset evrov.  

Ker nisem uspešna pogajalka, sem se pogovorila z nekom, ki to počne pogosteje in uspešneje. "Prodajalcu rečeš, da je izdelek zelo lep in da iščeš prav to, a da je predrago. Pravzaprav sploh ne začni barantati za nekaj, česar ne želiš kupiti. Prodajalec to takoj prepozna. Imeti moraš potrebo po tem, za kar barantaš. Prosi ga, naj ceno nekoliko zniža. Najbolje je biti pošten tudi kot stranka. Enkrat mi je uspelo ceno znižati za tretjino. Zdaj več hrane kupujem na tržnici in barantam v smislu, da je situacija win-win. Kupiti več izdelkov po nižji ceni," razkriva strategijo Stance M. iz Skopja. 

"Pravzaprav gre za družbeno institucijo – določanje cene glede na kakovost izdelka. V vzhodnih kulturah je želja po nižji ceni obredne narave, gre za obredno komunikacijo med ljudmi. V tem smislu barantanje tudi opisujejo. Nakupovanje je posebna umetnost in v vzhodnih kulturah je še posebej uveljavljeno med ženskami, ko kupujejo oblačila. Pri nas ga opažamo v tradicionalni kulturi pod vplivom orientalskih kultur," pravi Risteski. 

Navsezadnje teorija o Severni Makedoniji kot kontekstu, v katerem velja tradicija barantanja, ni pravilna. To je bolj podobno pogajanju o ceni, se strinja Ilina Jakimovska, redna profesorica na Inštitutu za etnologijo Fakultete za naravoslovje Univerze svetega Cirila in Metoda. 

Med muslimani v Severni Makedoniji je nekoliko več vpliva iz arabskega sveta in njihova pripravljenost na barantanje v makedonskem kontekstu je večja, v resnici pa agresivno barantanje, torej občutno zniževanje cene, ni dobro sprejeto na starem skopskem bazarju in slavnem Bit Pazarju – v Severni Makedoniji lahko prodajalci to razumejo tudi kot žalitev. 

Epilog: Na Balkanu ni enostavno barantati 

"Če govorimo o barantanju v smislu dogovora o razmerju med količino in ceno (na primer cena kile jabolk je xy, kakšna bo cena, če vzamem deset kil?) ali dogovora o ceni nečesa velikega (hiša, v preteklosti konj, njiva),  to seveda obstaja, vendar to ni nič nenavadnega ali edinstvenega za Balkan. Če gre za kupčevo načrtno zniževanje ceno in prodajalec to sprejme kot del ekonomske igre, kot na Bližnjem vzhodu ali v Severni Afriki, potem tega pri nas ni bilo," pravi Jakimovska. 

Kdor bo torej želel znižati ceno, se bo moral peljati vsaj do Istanbula, saj se je na območju regije Adria danes s trgovci težko pogajati o ceni. 

 

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar