Beograjska tragedija, ki je pretresla vse

Družba duši ustvarjalnost, izstopanje in izvirnost se ne spodbujata. Od tod tudi prepričanje, da se klin s klinom izbija, da je nasilje mogoče zmanjšati s še več nasilja. Ustavimo nasilje! 

Beograd sta v začetku maja pretresla dva strašna zločina – prvo streljanje v šoli na Balkanu v slogu tistega na srednji šoli Columbine v Združenih državah Amerike (ZDA) in masaker v Mladenovcu, ki ga je zagrešil oborožen mladenič, že prej znan policiji. Zločin, storjen v beograjski osnovni šoli Vladislava Ribnikarja, je povzročil kolektivni šok in tesnobo v srbski družbi, pa tudi v celotni regiji Adria – dan žalovanja so ob tej priložnosti razglasili tudi v sosednjih državah Črni gori ter Bosni in Hercegovini. Tudi zasedanje Evropskega parlamenta se je začelo z minuto molka v spomin na nedolžne žrtve teh dveh množičnih umorov.

Trinajstletnik je s pištolo ubil osem vrstnikov in šolskega varnostnika, pri tem pa ranil še šest otrok in učiteljico zgodovine. Zločin, storjen naslednji dan na podeželju v bližini mesta Mladenovac, ki administrativno sodi pod mestno občino Beograd, ni bil neposredno povezan s šolskimi umori. Morda je bilo med motivi zanj splošno ozračje napetosti in strahu v družbi, vendar je to kaznivo dejanje zagrešil 21-letni mladenič, ki ga je policija v preteklosti že pridržala zaradi nedovoljene posesti orožja, policisti pa so pri preiskavi njegovega doma poleg strelnega orožja našli tudi štiri ročne granate. V nasprotju s streljanjem v šoli so se umori v Mladenovcu zgodili v zgodnjih jutranjih urah, v noči na petek, kot posledica prepira med storilcem in njegovimi prijatelji, ki so imeli piknik. Tam je streljal na skupino ljudi, nato pa prestopil vse meje, sedel v svoj avto in z avtomatsko puško streljal na vse, ki so se mu znašli na poti. Tisto noč je ubil osem ljudi.

Temeljna težava je torej v prepričanju, da so problemi v neki drugi družbi in da je balkanska imuna za takšne pojave. Če sledimo delitvi na tradicionaliste in moderniste, ki se je uveljavila ne samo v regiji Adria, ampak v vsej zahodni civilizaciji, ki ji pripadamo, so se družbene obsodbe razdelile tudi pri vprašanju, kdo je kriv za šolske zločine.

Tradicionalisti so imeli pripravljen odgovor - krive so "zahodne vrednote". Enako je izjavil minister za izobraževanje v srbski vladi Branko Ružić.

Ta je pod pritiskom javnosti le nekaj dni pozneje odstopil s položaja. Poleg številnih komentarjev na družbenih omrežjih so tudi domači medijski portali objavili več intervjujev s psihologi "stare garde", za katere je "batina prišla z neba". Po prepričanju tradicionalistov je deček streljal na svoje prijatelje, ker za starše velja prepoved telesnega kaznovanja otrok, učitelji pa ne smejo več uporabljati drakonskih kazni za učence. Seveda so se pojavila tudi namigovanja, da 13-letni morilec in njegova družina nimata vere, čeprav o njihovem verskem prepričanju ni znanega nič. Tradicionalisti so predlagali preprosto rešitev, videti pa je nekako takole – palica v levi roki in Sveto pismo v desni roki učitelja oziroma starša.

Bloomberg Businessweek Adria

Modernisti so nastopali z nasprotnih stališč – vzroke so videli v neprikritem slavljenju obsojenih vojnih zločincev (poslikava s podobo generala Ratka Mladića je namreč na neki fasadi le 200 metrov od šole Vladislava Ribnikarja) in v razširjeni kulturi nasilja v družini, pravzaprav v pomanjkanju tistih »zahodnih vrednot«, ki jih omenjajo tradicionalisti. Strani preprosto interpretirata te vrednote različno – tam, kjer modernisti vidijo svobodo, da je vsakdo to, kar je, dokler ne ogroža svobode drugih, tradicionalisti vidijo razpad kolektivnosti. Nekateri v osebni svobodi vidijo pozitivno silo, drugi pa jo vidijo kot razdiralno silo, ki jo je treba omejiti s kolektivno moralo. 

Morda narave zločina najstnika iz osnovne šole ne more razvozlati nobena od teh dveh pozicij in ima v njegovem vedenju odločilno vlogo metafizično zlo, kot so razmišljali številni filozofi in pisci.

Če na našo tipično balkansko družbo pogledamo s perspektive, širše od enega zločina, pa naj bo ta še tako grozljiv, pridemo do opisanih nerešljivih delitev, prepad med katerimi je čedalje globlji. Gre za vrednostne delitve, ki pretresajo že večkrat omenjeno ameriško družbo, ki jo Balkan vidi le prek filmov in lažnih novic z obskurnih portalov ali podkastov. Tako se je v Srbiji začela razprava o posedovanju orožja, z njo pa so se pojavili znani argumenti ameriških republikancev in demokratov. Modernisti so zahtevali omejitev prodaje orožja in kampanjo za boj proti nezakonitemu posedovanju orožja. Tradicionalisti so po vzoru republikancev poudarjali, da je posedovanje orožja »srbska tradicija« (kot da oboroženost v času surovosti in brezpravja, ki je bil predhodnik modernega sveta, ni bila tradicija vseh evropskih narodov). Navsezadnje je liberalna opozicija sprožila proteste, katerih izid je negotov. 

Poleg odzivov družbe, v katerih lahko vsak balkanski narod najde svojega, se je odzvala tudi srbska država, torej vlada. Izbrala je strategijo, ki jo vlade na Zahodu uporabljajo ob terorističnih napadih. Poimenujemo jo lahko strategija "železne pesti". Začela se je akcija prostovoljne predaje neprijavljenega orožja (to je vsekakor pozitivno in bi moralo biti izvedeno že pred leti), a namesto da bi opolnomočili šolsko osebje in še okrepili število pedagoških in svetovalnih delavcev v izobraževalnem sistemu, so se odločili, da se težišče novih ukrepov preloži na policiste, ki jih bodo razporedili v vse šole. Tako bomo namesto prepoznavanja otrok, ki čustveno in psihično trpijo, in skrbi zanje imeli dobro staro gumijevko, ki jo Balkan zelo dobro pozna. Fantazija tradicionalistov o fizičnem in psihičnem nasilju nad otroki, s ciljem zatreti nasilje, se ni povsem uresničila, a pravzaprav nismo daleč od tega.

Bloomberg Businessweek Adria

Balkan je že tako dolgo v krvavem krogu maščevanja, da se že na misel na zločin vedno odgovori z enako mero, če ne celo večjo. Tako je bilo v srbskem primeru in ni pričakovati, da se bodo druge balkanske družbe in vladajoče stranke v enakih okoliščinah odzvale bistveno drugače.

Zgodbo smo začeli s pretresljivim zločinom, sklenili pa jo bomo z razmislekom o svobodi posameznika. Ali so balkanske družbe pripravljene na ljudi, ki se izražajo brez javnega obsojanja, na šole, v katerih otroci ob praktičnih igrah pridobivajo znanje, ne za ocene, ampak za prihodnje življenje samostojnih posameznikov, ali so balkanske družbe končno pripravljene na ustvarjanje, in ne uničevanje? Trenutna javna razprava nas usmerja k odgovoru, da niso. Zato tudi niso pripravljene na demokratični politični sistem in prosti trg. Družba duši ustvarjalnost, izstopanje in izvirnost se ne spodbujata. Od tod želja po šoli-zaporu, od tod prepričanje, da se klin s klinom izbija, da je nasilje mogoče zmanjšati s še večjim in obsežnejšim nasiljem. Morda je glavni nauk te tragedije, da še nismo pripravljeni na sodobnost in da se sploh ne premikamo v pravo smer.

Vsem prizadetim v teh tragičnih dogodkih izrekam iskreno sožalje.

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar