Serenada za 'gastarbajterje'. Kdo poje najbolje?

Čeprav je bazen delavcev v regiji Adria precej izpraznjen, grožnjo trgu dela pomeni tudi Nemčija –  tam namreč pripravljajo zakone, ki bodo olajšali zaposlovanje prebivalcev Zahodnega Balkana. Ti delavci imajo v Nemčiji celo »privilegiran« položaj. V manj kot desetih letih se je iz regije Adria v Evropsko unijo in države Efte, kamor sodijo Švica, Islandija, Norveška in Liechtenstein, preselilo nekaj manj kot dva milijona ljudi. Zanimiv pa je tudi preobrat – države regije Adria so postale nova »Nemčija«, ko govorimo o ciljni destinaciji za delavce migrante iz Indije, s Filipinov, iz Kitajske, Turčije...

Frankfurt, Heidelberg – Hadžić, Milković, Mueckenmueller, Stefanov, Stojanović, Sustka, Alemany, Reh, Jusić, Ridzal, Filipović, Schemenauer ... Seznam zaposlenih po izmenah za ta teden, obešen na steni tako imenovane sobe za medicinsko osebje, je bolj podoben seznamu iz bolnišnice v regiji Adria kot bolnišnici iz verige SRH v univerzitetnem središču Heidelberg na jugozahodu Nemčije. 

Zdravstveni tehnik Aleksandar Stojanović (40) se ob pogledu na svoje ime na tabli spominja, kako se je v zadnjih devetih letih, kolikor živi in dela v Heidelbergu, število zdravstvenih delavcev iz regije Adria izjemno povečalo, še zlasti v bolnišnici, v kateri dela. 

»Primopredajo izmene v bolnišnici bi lahko brez težav opravili v našem jeziku,« je za Bloomberg Businessweek Adria povedal Stojanović in dodal, da največ zdravstvenih delavcev prihaja prav iz Srbije, Bosne in Hercegovine (BiH) ter Severne Makedonije, precej manj pa iz Hrvaške in le nekaj iz Črne gore. »V zadnjih petih letih se je število prihodov tako okrepilo, da je videti kot množična selitev zdravstvenega osebja z Balkana.«  

Čeprav je priseljevanje pomagalo ohraniti trdnost nemškega zdravstva, po ocenah Inštituta za nemško gospodarstvo v Nemčiji trenutno primanjkuje okoli 200 tisoč reševalcev in negovalcev. Ocenjuje se, da bo leta 2030 ta primanjkljaj znašal okoli pol milijona, če se ne bo povečal »uvoz« zdravstvenih delavcev iz tujine. 

Nihče ne pričakuje prevar, vendar niso redke 

Nemške bolnišnice in domovi za starejše postajajo vse bolj ustvarjalni v svojih poskusih pridobivanja osebja iz tujine. V tej zgodbi so se pojavile tudi številne posredniške agencije, agencije za najem zdravstvenih delavcev ter peščica plačanih in neplačanih svetovalcev na spletu, ki pa niso nujno v pomoč. Po Stojanovićevih besedah ljudje nimajo podpore domovine in so prepuščeni sami sebi, njihove izkušnje pa so zelo različne. 

»Kot v vsakem poslu se najdejo ljudje, ki vse to izkoriščajo. Naši ljudje pridejo, se trudijo in se prilagajajo, ni pa redko, da jim delodajalci znižajo plačo, v smislu, da jim ne priznajo delovne dobe iz njihove države ali jim odvzamejo nekatere privilegije, ki jim sicer pripadajo. To ni nekaj, kar bi ljudje pričakovali od Nemcev, moram pa reči, da sploh ni redkost,« poudarja Stojanović. Svetuje še, da je v Nemčijo bolje priti brez posrednika, najbolje pa s priporočilom nekoga, ki že dela v Nemčiji. »In tukaj vedno sproti išči delo, da vidiš, s kom imaš opravka in kakšne so razmere.« 

Osebni arhiv

 

Stojanović poudarja, da je za večino ljudi z Balkana največja težava učenje nemškega jezika. A kot še opozarja, se številni ne zavedajo, da je zanje ključnega pomena izpolniti zakonski rok, tj. dve leti za priznanje diplome, saj se potem lahko ponovno združijo s svojimi družinami. To pomeni, da bi tudi njihovi zakonci in otroci pridobili dovoljenje za prebivanje v Nemčiji. Izvaja se »gimnastika med zahtevami delodajalcev in tem, kar delavec potrebuje«, dodaja. V nekaterih bolnišnicah, ki zaposlujejo takšne kadre, niso na tekočem ali pa niso dovolj vešči v tem, da bi delavcu v teh dveh letih organizirali dodatno izobraževanje za pridobitev diplome, redno delo in učenje jezika. »Lahko se tudi zgodi, da se opraskaš, kot bi hodil bos po trnju.« 

Dejavni nemški politiki 

Povpraševanje po zdravstvenih delavcih je zelo veliko in tako se je prvič zgodilo, da je konservativni nemški politik v svoji kampanji za vnovično izvolitev obljubljal uspešnejše priseljevanje zdravstvenih delavcev z Zahodnega Balkana. Zahodnobalkansko šesterico predstavljajo BiH, Albanija, Kosovo, Severna Makedonija, Črna gora in Srbija, ki jih v Nemčiji še vedno vidijo kot na možni vir nujno potrebne delovne sile.  

Bloomberg Businessweek Adria

 

Priliv delavcev iz Hrvaške in Slovenije, ki sta del Evropske unije (EU) in evrskega območja, je delno izčrpan, ti dve državi pa sta tudi vse pogostejši destinaciji delovnih migrantov. 

Predsednik bavarske vlade in Krščansko-socialne unije Markus Soeder bo to jesen znova kandidiral za prvega moža ene najbogatejših nemških dežel, Bavarcem pa obljublja odprtje pisarn v prestolnicah Zahodnega Balkana, ki bodo skrbele za rekrutacijo tako zdravstvenega osebja kot drugih kvalificiranih delavcev, ki jih na nemškem trgu dela primanjkuje. 

Soeder je tako pisarno za uvoz kvalificiranih delavcev po »hitrem postopku« že odprl v glavnem mestu Albanije, Tirani. Poudarek je na zdravstvenih delavcih, saj bavarski minister za zdravje opozarja na »humanitarno katastrofo«, saj bo do leta 2030 na Bavarskem okoli 20 odstotkov medicinskega osebja manj, kot bi ga potrebovali. 

»Zdaj imam kot predstavnik sindikata v bolnišnici, kjer delam, stike tudi z drugimi bolnišnicami in lahko rečem, da povsod 'gori'. Nemčija je žejna naših delavcev,« pojasnjuje Stojanović. »In zato je tudi posel podjetij, ki za bolnišnice najemajo zdravstvene delavce, dobesedno eksplodiral. Bolnišnicam se najemanje delovne sile celo splača, čeprav je dražje od zaposlovanja delavcev, a jih na trgu ni.« 

Nova okrepitev nemškega »sesalnika« delavcev 

Nemški trg dela že leta deluje kot nekakšen sesalnik za delovno silo z Zahodnega Balkana. Uradna statistika zvezne agencije za delo kaže, da je med novimi zaposlenimi v Nemčiji največ državljanov držav Zahodnega Balkana. Teh je bilo lani 46 tisoč. Sledijo Ukrajinci, teh je 43 tisoč. Medtem ko so državljani »zahodnobalkanske šesterice« uvrščeni na isti seznam, pa državljani Slovenije in Hrvaške niso del te statistike, saj sta državi del enotnega evropskega gospodarskega trga, zato ne potrebujejo delovnega dovoljenja in se statistično ne obravnavajo kot tuji delavci. 

Čeprav tuji delavci zapolnijo kar 70 odstotkov na novo ustvarjenih delovnih mest v Nemčiji, to še vedno niti približno ne zadosti potrebam nemškega gospodarstva – to je imelo lani v nekem trenutku kar milijon nezasedenih delovnih mest. 

Pričakovati je, da bi lahko bil nekakšna okrepitev tega »sesalnika« novi zakon o priseljevanju kvalificirane delovne sile, ki je pred nedavnim prišel v postopek sprejemanja v nemškem bundestagu. Nemške oblasti pričakujejo, da bodo z zakonom, ki prinaša uvedbo točkovnega sistema za priseljevanje delavcev, privabile 400 tisoč delavcev na leto, k čemur naj bi pripomogla tudi razširitev tako imenovanega pravila Zahodnega Balkana. 

To pravilo državljanom držav Zahodnega Balkana že osem let zagotavlja privilegiran položaj, da lahko, če dobijo ponudbo za delo, dobijo vizum tudi brez formalnih kvalifikacij ali znanja nemškega jezika. Predlog zakona predvideva, da se zdajšnja letna kvota s 25 tisoč poveča na 50 tisoč oseb iz regije, ki lahko na tej podlagi dobijo vizum. 

To pravilo je pripomoglo k občutnemu povečanju števila na novo prispelih delavcev z Zahodnega Balkana, kar se kaže v številu prvič izdanih dovoljenj za prebivanje v Nemčiji – leta 2019 je bilo triinpolkrat večje kot leta 2013. Število novih prihodov je poskočilo s približno 24 tisoč na več kot 85 tisoč na leto. Hkrati je na ravni celotne EU letno število novih migrantov z Zahodnega Balkana poskočilo za odtenek manj – za nekaj več kot dvainpolkrat, torej z okoli 98 tisoč leta 2013 na več kot 255 tisoč v letu 2019. 

Največji pritisk na nemške oblasti za povečanje te zahodnobalkanske kvote prihaja iz nemškega gradbeništva, ki je v minulih letih po njeni zaslugi največ zaslužilo. V Nemškem združenju gradbene industrije so za Bloomberg Businessweek Adria povedali, da je zahodnobalkansko pravilo pomembna podpora gradbeništvu v smislu zagotavljanja naslednje generacije delavcev, čeprav ne zadovoljuje vseh potreb gradbene industrije. O potrebah pa najbolje govorijo številke: v prihodnjih letih se jih bo od skupaj 850 tisoč gradbenikov v Nemčiji upokojilo kar 150 tisoč. 

Za nekatere panoge pa niti znižanje pogojev za pridobitev imigrantskega vizuma niti povečanje kvote v okviru »zahodnobalkanskega pravila« ne bo samodejno pomenilo pritoka priseljencev v Nemčijo. Po eni strani nemški konzulati še vedno nimajo dovolj osebja za obdelavo velikega števila vlog za izdajo vizumov, po drugi strani pa je velika rast stroškov stanovanj, hrane in energije v Nemčiji začela veliko bolj vplivati na tokove gostujočih delavcev. 

Lanska uradna inflacija okoli osem odstotkov ne odraža dovolj dejstva, da so se v zadnjih dveh letih cene hrane in stanovanj skoraj podvojile, cene plina in elektrike so se večmestno zvišale, medtem ko se plače za večino poklicev niso spremenile oziroma se njihova rast meri le v nekaj odstotkih. 

Preprosto povedano, možnosti za to, da z delom v Nemčiji kaj privarčuješ, so se za številne delavce občutno zmanjšale. Zato je to za določene poklice zmanjšalo privlačnost Nemčije kot destinacije, kamor se selijo za stalno in s celotno družino. Ne samo za Nemčijo, enako velja tudi za Avstrijo, Švico in Francijo. Nasprotno pa so se Slovaška, Češka, Madžarska in Malta po podatkih Eurostata o migracijah uvrstile v krog držav, privlačnih za gostujoče delavce. 

V lanski raziskavi Balkanski javni barometer je Regionalni svet za sodelovanje ugotovil, da je EU najbolj zaželena destinacija za izseljevanje državljanov »zahodnobalkanske šesterice«. Kar 70 odstotkov anketiranih bi se odločilo za delo v EU, 17 odstotkov pa jih je izjavilo, da bi najraje odšli v Združene države Amerike. 

Regija Adria postaja »Nemčija« za delavce iz Azije 

Države regije Adria pa so medtem postale končna destinacija, tako za tiste, ki se znotraj regije selijo zaradi dela, kot za prišleke z drugih celin, predvsem iz Azije. Po številu letno izdanih delovnih dovoljenj za tujce najbolj izstopajo Hrvaška, Srbija in Slovenija. Še več, to opažamo vsak dan. 

Na jadranski obali že dolgo ni čudno, da kot prodajalka v lokalni pekarni dela Vietnamka ali Filipinka, ki poleg maternega jezika zna le še angleško. Šok lokalnih Hrvatov, ko pek ali natakarica z njimi spregovorita v angleščini, ni nič večji od presenečenja Beograjčanov, ko jih na najbolj obremenjenih avtobusnih progah mestnega prometa peljejo vozniki iz Šrilanke ali ko jim Uzbekistanec dostavi njihovo naročilo, delavec iz Nepala pa čisti stopnišče stavbe. 

Te prej nenavadne situacije v regiji Adria so postale nova normalnost. To je tudi posledica tega, da se je v letih od 2010 do 2019 v EU in države Efte, kamor sodijo Švica, Islandija, Norveška in Liechtenstein, preselilo nekaj manj kot dva milijona ljudi. Če k temu prištejemo še migracije znotraj »zahodnobalkanske šesterice«, ki jih tamkajšnji statistični uradi ne spremljajo podrobneje, so države te regije v samo enem desetletju izgubile več kot dva milijona ljudi, kar ne pomeni le izgube delovne sile, temveč tudi njihovega znanja, izkušenj in demografskega potenciala. 

Še več, po že omenjeni raziskavi Balkanski javni barometer je lani kar 39 odstotkov anketiranih državljanov »zahodnobalkanske šesterice« navedlo, da se nameravajo izseliti in delati v tujini.  Zaradi tega so države regije Adria prisiljene postati »Nemčija« za delavce iz Azije, da ne bi ohranile le svojih gospodarstev, temveč tudi funkcionalnost zdravstvenega sistema ter prilive v pokojninske blagajne in državne proračune.  

Samo lani je Hrvaška izdala več kot 124 tisoč dovoljenj za prebivanje delavcem iz tretjih držav, predvsem iz regije, kar je približno 42 tisoč več kot leto prej. Največ delavcev prihaja iz BiH, Srbije ter Nepala. 

In da podjetja na Hrvaškem še vedno hlastajo po delavcih, pričajo rezultati raziskave poslovnega združenja v tej državi, ki so jo konec lanskega in v začetku letošnjega leta opravili na vzorcu 162 članov uprav domačih in mednarodnih podjetij na Hrvaškem. Kot največje poslabšanje poslovanja v zadnjih petih letih podjetja vidijo slabšo razpoložljivost in kakovost delovne sile, kar je izpostavilo kar 62 odstotkov vprašanih. 

Kljub nezadovoljstvu vodilnih v hrvaških podjetjih se je ta država izkazala kot uspešnejša pri privabljanju delovne sile od sosednjih Slovenije in Srbije, ki zdaj poskušata olajšati prihod delavcev iz tujine s spremembami zakonov o zaposlovanju ter pridobivanju dovoljenj za prebivanje in delo. 

V kadrovskem podjetju Manpower iz Slovenije poudarjajo, da bi država s podpisom novih bilateralnih pogodb o zaposlovanju lahko zagotovila nove vire tuje delovne sile. Kot poudarja koordinatorka mednarodne mobilnosti pri Manpowerju Sabina Velić, sta BiH in Srbija tako kot preostale države Zahodnega Balkana kadrovsko že zelo izčrpani. 

»Celotna regija vzhodno od Slovenije se srečuje s primanjkljajem pri številnih poklicih. In tudi sami se pri iskanju kadrov čedalje bolj ozirajo proti vzhodu – iščejo zaposlene v Turčiji, Uzbekistanu, Nepalu, Indiji, Bangladešu in na Kitajskem,« pojasnjuje Velić in opozarja na počasnost Slovenije pri izdajanju dovoljenj za zaposlovanje tujcev sploh v primerjavi s sosednjo Hrvaško. 

V Sloveniji izdaja dovoljenj, potrebnih za zaposlovanje tujcev, včasih traja več mesecev, na Hrvaškem pa delavce s Filipinov pripeljejo v le nekaj tednih. Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije slovenski delodajalci najraje iščejo delavce z Balkana, kar dokazuje statistika – okoli 90 odstotkov veljavnih delovnih dovoljenj so pridobili državljani BiH. Vendar v zbornici poudarjajo, da »s praznjenjem kadrovskega bazena narašča zanimanje za delavce iz bolj oddaljenih držav, kot so Filipini«. 

Tudi Srbija poskuša s poenostavitvijo postopkov in liberalizacijo pridobivanja dovoljenj za prebivanje in delo postati zatočišče za tuje delavce. Nova ureditev naj bi še okrepila že tako naraščajoč trend prihoda tujih delavcev. 

Po zadnjih podatkih Državnega zavoda za zaposlovanje Srbije je bilo v prvem četrtletju letos izdanih 11.717 delovnih dovoljenj za tujce, kar je že preseglo tretjino skupnega števila lani izdanih dovoljenj. Lani je bilo izdanih 35.180 delovnih dovoljenj tujim državljanom, leto prej pa 23.662, pri čemer so delavci največkrat prihajali iz Kitajske, Rusije, Turčije, Indije, Kube, Severne Makedonije in Ukrajine. 

Preprosto je treba nadomestiti pomanjkanje delavcev zaradi migracij v EU. 

Bloomberg Businessweek Adria

Obrtniki razpeti med matično državo in diasporo 

Beograjska podružnica Nemške organizacije za sodelovanje (GIZ) je z analizo delovnih migracij iz Srbije v Nemčijo ugotovila, da je kar 60 odstotkov tistih, ki pridejo v Nemčijo, udeleženih v krožnih migracijah, torej živijo na relaciji med matično državo in diasporo. 

»Krožne migracije predstavljajo vse večji in vse pomembnejši delež migracijskih tokov,« je za Bloomberg Businessweek Adria povedala Jovana Stamenković, svetovalka za upravljanje migracij pri GIZ. »Treba se je zavedati, da je zaslužek še vedno glavni motivacijski dejavnik pri odločanju za selitev, a natančnih podatkov in primerjave skoka življenjskih stroškov v Srbiji in Nemčiji še vedno nimamo.« 

Na terenu pa je opaziti, da so krožne migracije še posebej razširjene med obrtniki in gradbenimi delavci, od mizarjev, slikopleskarjev in keramičarjev do zidarjev in monterjev. Razlogi niso le v rasti življenjskih stroškov v Nemčiji, ampak tudi v občutnem skoku zaslužka teh obrtnikov doma – v regiji Adria. 

V zadnjih letih so cene obrtnikov strmo rasle, čeprav kupna moč prebivalcev v regiji ne sledi temu trendu. Razlog za skok cen je mogoče iskati tudi v tem, da je zaradi izseljevanja v tujino primanjkovalo obrtnikov, zato je zakon ponudbe in povpraševanja vplival na to, da so obrtniki doma zaslužili veliko več. 

Zato v zadnjem času izkušeni gradbeni delavci z Balkana sprejemajo enkratne angažmaje v Nemčiji le, če jim delodajalec zagotovi brezplačno nastanitev in vsaj en obrok na dan.  Prav zaradi teh razlogov slikopleskar Darko Mitevski (42) iz Prilepa v Severni Makedoniji v Nemčiji dela le jeseni in pozimi.  

»Zakaj bi ženo in otroke iztrgal iz domačega okolja družine in prijateljev, ko pa lahko grem delat v Nemčijo le za nekaj mesecev na leto, ko je doma mrtva sezona. Žena je pravnica in v Nemčiji bi težko našla primerno službo. Ko dodaš še stroške stanovanja, vrtca in šole, se mi zdi, da se nama ne splača začeti novega življenja v Nemčiji,« je Mitevski povedal za Bloomberg Businessweek Adria. »Kljub temu veliko naših ljudi še vedno prihaja v Nemčijo. Vsak ima svojo računico.« 

Srbski pravnik premagal nemško birokracijo 

Odvetniki iz regije Adria v Nemčiji zaradi različnih zakonov ter tudi obsega in kompleksnosti nemških predpisov in nemškega pravnega jezika težko najdejo zaposlitev v svojem poklicu. A o tem, da motiviranost in temeljitost odvetnika pripeljeta tudi do dobre službe v Nemčiji, priča Bojan Bojanić (37), ki je v Nemčijo prišel pred letom in pol iz Bele Crkve, srbskega mesta ob meji z Romunijo. 

Njegova pot ni bila običajna, saj se je po diplomi na pravni fakulteti, izkušnjah iz podjetništva v gostinstvu in tudi profesionalnega nogometa odločil, da bo boljšo prihodnost zase in za svojo družino poiskal v Nemčiji. Kot pravi, je vedel, da tam najbolj primanjkuje zdravstvenih delavcev in poklicnih voznikov, zato je bil postavljen pred izbiro med tema dvema možnostma. 

»Izbral sem lažjo pot, odločil sem se za usposabljanje za poklicnega voznika. In potem sem moral začeti – ne z ničle, ampak iz minusa. Pri tridesetih sem šel znova v srednjo šolo, da sem lahko postal voznik vseh kategorij, tudi za prevoz nevarnega blaga,« je za Bloomberg Businessweek Adria povedal Bojanić, ki si je tri leta prizadeval za selitev v Nemčijo. »Potrebno je bilo veliko časa, truda in denarja.« 

Bojanić je po prejetju diplome in opravljenem preizkusu znanja nemškega jezika na stopnji B1 v Nemčiji notarsko overil diplomo. Kot so mu povedali, pred prihodom v Nemčijo to ni uspelo nobenemu vozniku. 

»Izmenjal sem na desetine elektronskih sporočil s številnimi nemškimi institucijami, da bi se boril za nostrifikacijo, kar je trajalo približno leto dni. K sreči sem imel podporo pri prijatelju, ki ima veliko izkušenj z življenjem in delom v Nemčiji,« opisuje. Z nemškimi delodajalci je imel neposredne pogovore, saj ni želel imeti opravka z različnimi delodajalci in posredniškimi agencijami. »Zaposleni v teh agencijah mi niso znali povedati, kakšna bi bila moja bruto plača, včasih pa so bili tudi jezni name, da sem jih sploh vprašal. Prepričevali so me, da se bomo o vsem dogovorili konec meseca.« 

Osebni arhiv

 

Da je v njegovem življenjepisu nekaj narobe in da je preveč izobražen za voznika tovornjaka, je opazil šele direktor transportnega podjetja Meyer Logistics, zaradi česar mu je Bojanić moral pojasnjevati, kako je dobil diplomo, in priznati, da je diplomiral na pravni fakulteti. 

Bojaniću je uspešnost pri soočanju z nemško birokracijo dejansko omogočila, da se je v tem podjetju zaposlil, ne kot voznik, temveč kot referent za integracijo v okviru projekta Balkan. Bojanićeva naloga ni bila le zaposlovanje voznikov, temveč da jim zagotovi vse to, kar je nekoč potreboval tudi sam – nostrifikacijo diplome, iskanje nastanitve, poročanje pristojnim institucijam, izpolnjevanje obrazcev in zagotavljanje dokumentacije za postopek združitve z družino, odprtje bančnega računa, nabavo opreme ter reševanje vseh birokratskih zagat. 

»Moja pot do Nemčije je trajala tri leta, zdaj pa v sodelovanju s pristojnimi institucijami za ljudi z Bakana vse potrebno opravim v mesecu dni,« poudarja Bojanić, ki je v enem letu dela zaposlil približno 70 voznikov, kar je trikrat več, kot je podjetju uspelo prej.  

V tem podjetju, ki ima več kot tri tisoč voznikov in podružnice po vsej Evropi, se pripravljajo na to, da bo Nemčija kmalu priznala vozniška dovoljenja C-kategorije, izdana v BiH, kar jim bo odprlo nov trg voznikov. Do zdaj so priznavali le dovoljenja iz Srbije, Severne Makedonije, Slovenije in Hrvaške, od lani pa tudi iz Albanije, Kosova in Moldavije.  

»Zelo jih zanimajo vozniki iz BiH, ker gre za isto govorno območje, in videli so, da so izkušnje s Srbijo in Severno Makedonijo pozitivne,« pravi Bojanić. Kot še opozarja, je v tej panogi marsikdo zaveden, saj »na internetu poslušajo in berejo vse mogoče, potem pa pridejo v službo, ne da bi se prej pozanimali, v kaj se spuščajo, nasedejo obljubam, da bodo imeli velikanske plače. Ko pa pridejo v Nemčijo, spijo v kamionih in posredniki jim zaračunajo vse mogoče stroške.«  

»Pridejo z mislijo, da je v Nemčiji vse urejeno, v resnici pa se dogaja marsikaj.«  Kot doda, večina voznikov pride z namenom, da se preselijo skupaj z družino. Podobno je tudi pri zdravstvenih delavcih, potrjuje Aleksandar Stojanović. Pritrdi, da ostaja finančni motiv zelo pomemben. »Od naših zdravstvenih delavcev poznam le enega, ki se je v teh devetih letih vrnil domov na Balkan, pa še to zaradi ljubezni.« 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar