.webp){kind=icon}
Tržni kapitalizem in demokracija ali državni kapitalizem in avtokracija. Kako je to videti v regiji Adria in Srbiji ter kako so oligarhi Rusiji zlomili krila?
Struktura tržnega gospodarstva je ena najresnejših ovir za ustoličenje diktature. Ob kapitalu, ki ni odvisen od državne ureditve, ima vladajoči razred zvezane roke. To je še posebej pomembno za balkanske države, ker jim zasebni kapital in odnosi z evropskimi vladajočimi demokratskimi strankami (in njihovimi voditelji) ne dopuščajo, da bi vse vzvode oblasti vzeli v svoje roke.
Čeprav so bile tržne reforme, izvedene na Zahodnem Balkanu, zelo boleče, so bile nujne za doseganje gospodarske rasti in demokratičnega sistema državnega upravljanja. V nasprotnem primeru, v Rusiji, je oligarhični sistem omogočil in podpiral vzpostavitev diktature. Avtokracija pomeni represijo in odpravo političnih pravic državljanov, pogosto pa sproži tudi vojno, da bi se nenadomestljivost oblasti upravičila z zunanjo grožnjo.
Vsaka tranzicija je boleča, ne le prehod iz centralno vodenega, planskega gospodarstva v tržno, kar je naša regija doživela v zadnjih desetletjih.
Po vzpostavitvi gospodarskega sistema enostrankarske avtoritarne države je veliko državljanov ostalo brez premoženja, nekateri tudi brez svobode. V Jugoslaviji se je avtokracija zaradi prekinitve odnosov s stalinistično Sovjetsko zvezo izrazila v blažji obliki. Na novo zgrajen gospodarski sistem je bil zelo nefunkcionalen. Še vedno je temeljil na neučinkoviti prevladi glomaznega, skorumpiranega in nefleksibilnega državnega birokratskega sistema. V nasprotju s Sovjetsko zvezo je stara Jugoslavija malim podjetnikom pustila vsaj možnost, da so lahko ponujali in opravljali osnovne obrtne storitve (frizerji, kavarne, manjše prodajalne in podobno).
Ob ponovnem trku avtokracije in demokracije v Evropi se po spletu okoliščin spominjamo reformatorja, ki je pustil pečat v zgodovini Srbije in regije Adria – nekdanjega srbskega premierja Zorana Đinđića, ubitega pred natančno 20 leti. Đinđić je pred svojo tragično smrtjo Srbijo poskušal usmeriti na pravo pot regionalnega sodelovanja, evropske integracije in spoštovanja človekovih pravic. Čeprav je bil pragmatičen politik, se ni nikoli odpovedal reformni poti. Po njegovi smrti je Srbija nazadovala – predvsem politično, ker se je ujela v novo spiralo nacionalističnega populizma, iz katere se ji do danes ni uspelo rešiti. Đinđićeve gospodarske reforme so bile namenjene uvedbi demokratičnega sistema vladanja, pa tudi njegovega zvestega spremljevalca – tržnega kapitalizma.
Oliver Bunic/Bloomberg
Tržno gospodarstvo v Srbiji je neposredno ohranilo minimum njene demokracije, ki je bila zadnjih deset let pod hudim
pritiskom vladajoče stranke. Politika in gospodarstvo se prepletata in ju je težko ločiti, ko razmišljamo o oblikovanju družbe. Premier Đinđić je zadolžil svojo državo, ko je nase prevzel celotno breme tistega dela družbe, ki je trpel zaradi nujne gospodarske tranzicije. Je velikan srbske politike, ker se ni vdal populizmu. Žrtvoval se je za izgradnjo moderne, tržno usmerjene Srbije. Vsi drugi politični voditelji, ki so prišli na oblast po njegovi smrti, so imeli koristi od sadov njegovih reform. Srbski bruto družbeni proizvod (BDP) je zgodovinsko najvišjo stopnjo rasti dosegel leta 2004, takoj po atentatu na premierja Đinđića, in to je bila neposredna pozitivna posledica njegovih reform. Ta skok BDP je znašal skoraj toliko kot 9,4-odstotni upad med bombardiranjem Srbije leta 1999.
Zaradi tržnih reform Srbija ni zdrsnila v avtoritarnost, ker je precej odvisna od sodelovanja z evropskim tržnim gospodarstvom. Vrednost trgovanja Srbije z Evropsko unijo (EU) je leta 2021 obsegala 30 milijard evrov, z Rusijo pa okoli 2,4 milijarde evrov. Med tujimi neposrednimi naložbami v Srbiji v zadnjem desetletju (2010–2020) jih je bilo 64 odstotkov iz držav članic EU, delež Rusije je znašal približno 7,5 odstotka. Đinđićeve tržne reforme so ustvarile okvir za ekonomsko soodvisnost demokratične Evrope in Srbije, njegova vsebina pa se je sčasoma polnila in širila ter tako preprečila ustoličenje novega Slobodana Miloševića, ki bi pogledoval proti avtokratskemu vzhodu.
Kako pa je v Rusiji, kjer prevladuje državni kapitalizem?
Ekonomski um razmišlja o svobodnem delovanju na trgu – tudi če gre za poslovni načrt za lokalno cvetličarno, je to politično vprašanje. Sovjetska zveza in njena vladajoča nomenklatura sta zatrli vsak zametek svobodomiselnosti tako na gospodarskem kot na političnem in družbenem področju. Jugoslavija tega ni storila, zato je jugoslovanski človek ostal mali lastnik, pripadnik tako imenovane male buržoazije. To je zametek, iz katerega lahko v primernih demokratičnih razmerah nastane meščanski razred.
Jugoslovansko gospodarstvo je bilo neučinkovito, ker je bilo povezano z enopartijskim državnim aparatom. Konkurenca, tako v politiki kot v gospodarstvu, pa je gibalo učinkovitosti. Če podjetnik nima konkurence, ima monopolni položaj in lahko ponudi manj kakovostno storitev ali blago po najvišjih cenah. Enako je z eno stranko, ki ima v rokah vso oblast. Takšna stranka hitro postane skorumpirana in – ker nima ali ne dovoli zamenjave – prodira v vse pore gospodarstva in družbe. Prizadeva si skorumpirati čim več državljanov, da bi jih pritegnila k sebi in bi tako postali sokrivci pri njenem velikem podvigu večnega obstanka na vrhu piramide.
Rusija ni imela svojega Đinđića, ker je Boris Jelcin z začetkom svojega drugega mandata leta 1996 postal nacionalistični populist. Privatizacija je v Rusiji ustvarila nov razred stalnih vladarjev v senci, povezanih z jedrom komunistične partije – oligarhe. A v začetku novega tisočletja njihova vladavina ni preživela prihoda avtokrata Vladimirja Putina na oblast. Z nacionalizacijo podjetja Yukos Mihaila Hodorkovskega je Putin nekdanjim oligarhom poslal jasno sporočilo – služili bodo njegovi vladi ali pa bodo tarča zatiranja, njihovo premoženje pa nacionalizirano. Od takrat v Rusiji ni
več oligarhov. Ta izraz namreč označuje politično moč v rokah lastnikov velikega kapitala, tega pa v Rusiji ni.
V tej državi je bila vzpostavljena diktatura enega človeka. Podrejen mu je celoten državni aparat, od regionalnih guvernerjev do parlamenta in vlade, skupaj z lastniki velikega kapitala, ki poslujejo z državo ali ima ta v njihovih podjetjih lastniški delež.
Tako se je v Rusiji vzporedno z vzpostavitvijo avtokratske vlade razvil državni kapitalizem – sistem, v katerem je država glavni kapitalist, prevzema glavno pobudo, zunaj nje pa lahko delujejo le mala in mikropodjetja. Rusko gospodarstvo je usmerjeno predvsem v izvoz energentov (ti pomenijo skoraj polovico proračunskih prihodkov), država je lastnica največjih podjetij za proizvodnjo in izvoz plina (Gazprom) in nafte (Rosneft), druge naftne družbe, kot so Lukoil, Surgutneftegaz, Tatneft in Russneft, pa so neposredno povezane z vladajočim režimom. Tako ima Putin kot utelešenje ruske države neposreden vpliv na večino državnega gospodarstva. Vojaško-obrambna industrija je povečala svoj delež v ruskem BDP, kar je pospremila tudi nova zakonodaja. Na njeni podlagi lahko minister za industrijo uvede zunanje upravljanje vseh podjetij, povezanih z vojaško proizvodnjo.
Kako bo po Putinu? Na to zgodbo bo treba še počakati.
