Iluzija: nova oblika manifestacije uspeha ali popolna zabloda?

Če o nečem razmišljaš in v to verjameš, se bo to tudi zgodilo – to prepričanje ni novo. Zdaj pa je dobilo novo ime: delulu. Gre za različico angleške besede delusional, ki pomeni 'blodnja'. Spodbujajo ga tiktokerji, ki svetujejo, da si postavite nerealna pričakovanja – in prepričate svoj um, da jim verjame. Ključnik #delulu ima samo na tej platformi 4,3 milijarde ogledov.

Pred pol leta so podobno idejo promovirali pod ključnikom #lucky girl syndrom ('sindrom srečnice'). Dolgo pred tem je idejo o manifestiranju uspeha v pop kulturi široko promovirala Oprah Winfrey, tako z osebnim zgledom kot s pogovori v svojih oddajah.

Pred kratkim je bil nepogrešljiv priročnik za osebni razvoj in uspeh knjiga The Road Less Traveled M. Scotta Pecka, ki je bila v ZDA in Kanadi prodana v več kot sedmih milijonih izvodov. Prevedena je bila v več kot 23 jezikov in je že več kot desetletje na seznamu uspešnic časopisa New York Times. Ta knjiga se je zapisala v zgodovino založniških rekordov.

Kaj se je zgodilo od trenutka, ko je manifestacija temeljila na realnosti, pa do zdaj, ko se pripadniki generacije Z zatekajo k diametralno nasprotni ideji – zablodi? Tiktokerji trdijo, da je trend samozavedanja šaljiv način spopadanja z negotovostjo in upiranje pritisku, da se moramo prilagoditi.

Cortney Johnson iz Teksasa je le ena od številnih vplivnic na TikToku, ki razširjajo ta trend, sicer pa je znana po nasvetih o poslovnem in kariernem uspehu ter blagovnih znamkah, ki jih predstavlja na platformi. V eni od objav sključnikom #delulu pojasnjuje, kako je namerno zamegljevala lastno realnost (gaslighting v tem kontekstu pomeni, da nekdo namerno dvomi ali izziva svoje občutke, izkušnje ali resničnost, pogosto kot del samouničevalnega vzorca). S tem brezbrižno nagovarja svoje občinstvo ter našteva korake, ki ji pomagajo v življenju: mislim, da nihče ni nad menoj; vedno predvidevam, da bo zame vse dobro; če kaj ne gre tako, kot si želim, si rečem, da je to samo zato, ker me čaka nekaj drugega, boljšega; tudi ko vem, da si česa ne morem privoščiti, stopim v trgovino in se obnašam kot kraljica, kot da mi je vse na voljo. K temu opisu dodaja, da ne posluša novic, saj bi ji takrat postalo jasno, da svojih ambicij zaradi razmer v svetovnem gospodarstvu ne more uresničiti. Pravi, da raje ostaja v svojem izmišljenem "mentalnem kraljestvu", kjer je vse mogoče.

Nagnjenost k trivializiranju v obdobju gospodarske krize

"Blodnje so zmotna prepričanja ali neutemeljene trditve, ki jih vztrajno zagovarja bolna oseba, tudi ko je soočena z razumnimi argumenti, zadostnimi, da od tega odvrnejo zdravo osebo," pojasnjuje Julijana Milojević, klinična psihologinja in psihoterapevtka iz Beograda, kaj so blodnje kot pojem v psihologiji.

Povprašali smo tudi Lazarja Džamića, avtorja in predavatelja, ki se na svojih predavanjih pogosto ukvarja s strateškim razmišljanjem, usmerjenim v razvoj inovativnih in učinkovitih strategij v kreativnem, poslovnem in marketinškem okolju: "Moram biti ciničen: ves čas ponovno odkrivajo stvari, ki so dejansko stare. In ta trend ne odstopa, saj že vemo, da velik del motivacije izvira iz tega, kakšne so naše misli. Dokler ne banalizira teh psiholoških mehanizmov in dokler ni manipulacija, s katero nekdo služi denar na račun drugih, je v redu. V trenutku, ko začneš stvari mitologizirati, pa postane to škodljivo."

Študija revije Psychology Today se dodatno ukvarja z idejo, ki je nekoliko podobna fenomenu delulu, in sicer da se pretvarjaš, dokler ti ne uspe (fake it till you make it). To je lahko izjemno koristna afirmacija pri zdravljenju duševnega zdravja, a hkrati strupena v drugih kontekstih, na primer v poslu.

V vedenjski psihologiji je ogromna razlika med tem, da se pretvarjamo, da smo pogumni, in tem, da se pretvarjamo, da znamo upravljati letalo. Vendar pa "blefiranje, dokler se ne uresniči" lahko kaže na razširjeno institucionalno sociopatijo in osebni narcisizem, navaja študija.

Psihologinja Milojević potrjuje, da se fenomen prepričanja v psihoterapiji uporablja kot konstruktivna metoda v smislu samopodpore, ko razvijamo vero v lastne moči in samozavest, med premagovanjem življenjskih kriz in težav. "Človek je v bistvu homo religiosus, kar je opredeljeno tudi s krščansko držo verovanja. Ključno vprašanje pa je, v kaj verjamemo? Novi trend je brez dvoma osebnostno destruktiven, zlasti za mladega človeka," opozarja sogovornica in pojasnjuje, katere motnje se lahko razvijejo iz blodenj.

"Življenje v virtualnem svetu lastnih iluzij, da bomo z opisanim vedenjem nekega dne del te namišljene realnosti, potencialno vodi v osebnostno motnjo. Ne glede na to, koliko blefiramo po tem scenariju, nas bo realnost, tudi če jo bomo ignorirali, soočila z razočaranji," svari sogovornica. Dodaja, da je pot do uspeha dolgotrajen proces, ki vključuje trud in vztrajnost, rezultate pa lahko pričakujemo le, če se gibljemo od subjektivnega k objektivnemu.

"Verjeti, da bomo nekega dne vstopili v slaščičarno svojega življenja, se usedli za mizo, polno tort, ki jih bomo samo gledali in se pretvarjali, da čutimo njihov okus in vonj, bi bilo komično, če ne bi bilo žalostno in celo tragično," sklene naša sogovornica.

"Svet je v zelo slabem stanju, ljudje so zaskrbljeni. To je idealen trenutek za vsakogar, ki bo prišel in rekel: Imam rešitev za vaše počutje. Mislim, da je zdaj res pravi trenutek za 'prodajo' takšnih nevarnih konceptov," sklene Džamić.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar