Ko ljubezen do države ovira razvoj

Etnični nacionalizem, ki prevladuje na Balkanu, onemogoča dokončno integracijo regije in ovira njen gospodarski razvoj. 

Nedavno se je v Srbiji odprla politična tema o zunajtelesni oploditvi z doniranim reproduktivnim materialom iz bank biološkega materiala v Španiji, na Danskem in Češkem. Ta razprava odlično opisuje, kaj je etnični nacionalizem. Srbska nacionalistično-populistična stranka Dveri, ki ima svoje predstavnike v vrstah poslancev, je konec novembra lani objavila uradno izjavo o zgoraj omenjeni zadevi, v kateri je med drugim zapisano: "Če vemo, da vsaka oploditev meša genetski material očeta in matere, se pojavi vprašanje genskega materiala, uvoženega od neznanega darovalca, ki lahko vpliva na spremembo genoma prihodnjih generacij." Iz te trditve izhaja, da obstaja genom, ki ga je mogoče opredeliti kot srbskega, in da je ta čisti genom oslabljen, če oba starša nista njegova nosilca. Seveda, takšne evgenične izjave zvenijo, kot bi prišle iz Hitlerjeve knjige Moj boj (nem. Mein kampf), vendar jih ni mogoče prezreti, saj predstavljajo jedro etničnega nacionalizma, po katerem obstajajo čisti Srbi, čisti Hrvatje, čisti Makedonci itd. To je neposreden primer, kako ideologija nacionalizma izniči osnovna biološka dejstva, ki dokazujejo, da biološko skoraj ni čistih narodov, saj bi morali biti sestavljeni iz manjše skupine ljudi, ki bi več tisoč let živela izolirano od preostalega človeštva. 

V pogovornem jeziku povprečni prebivalec Balkana običajno razloči med izrazi patriotizem, nacionalizem in šovinizem. Znotraj te preproste delitve bi moral patriotizem predstavljati ljubezen do države, nacionalizem ljubezen do lastnega naroda, šovinizem pa nestrpnost do pripadnikov drugih narodov. V politični znanosti se takšna razlaga omenjenih izrazov šteje za napačno; vendar so občutki, ki ob njih nastanejo, za družbo jasni: Dobro je ljubiti državo in ljudi, slabo pa je sovražiti druge – takšen je družbeni bonton na Balkanu. Seveda se – tako kot vsak ideal – tudi ti postulati rušijo v primerih, ko meja med "mojim" in "tvojim" ni natančno določena; in iz teh vzgibov na Balkanu izbruhnejo plemenske vojne. Plemenskost tu ni niti naključna niti slabšalna, ker nakazuje na mednacionalne vojne, katerih udeleženci se med seboj gledajo, živijo in se borijo v svojem mikrokozmosu. 

Omeniti je treba, da ni naravnih ali nenaravnih nacij, narodov ali držav. Države so konstrukti politične, gospodarske in geografske narave, nacije so socialno-kulturni, narodi pa socialno-biološki konstrukti. Narod je lahko širši izraz kot nacija, zato se je na začetku 20. stoletja govorilo o jugoslovanskem narodu, čeprav je bilo jasno, da je ta sestavljen iz več nacij. Za nacijo so značilni jasno predpisan jezik, junaki in miti (namenjeni izpolnjevanju konkretnih političnih ciljev nacionalne države) ter romantizirana podoba preteklosti. Na Balkanu je bil pri oblikovanju nacije prevladujoči dejavnik vera. Poskusi oblikovanja nacije po jezikovni (kulturni) pripadnosti so bili manj uspešni (na primer v Albaniji, a ne v Jugoslaviji). 

Medtem ko so se na Balkanu v obdobju demokratizacije nacionalizma v 19. stoletju oblikovale nacionalne države (ali vsaj nacionalna zavest), je na drugem koncu Evrope, proti vzhodu, obstajala cesarska fevdalna sila, ki je kmetstvo odpravila šele v drugi polovici istega stoletja – Rusija. Sodobna Rusija je produkt dveh imperijev – carskega in sovjetskega – ter predstavlja agresiven širitveni politični konstrukt, ki se ne zanaša na nacionalnost, ampak na privrženost državi. Drugače od Balkana, kjer je država izraz konkretne etnične skupnosti, je v Rusiji država sveta, njeni državljani pa naj bi ji služili do smrti ne glede na to, ali so etnični Rusi, Tatarji, Čečeni itd. Obe izkušnji politične skupnosti (etnonacionalistična in cesarska) sta destruktivni in preprečujeta vključitev danih družb v sodobni globalizirani svet, za katerega je značilna strpnost in ki zmanjšuje pomen meja.  

V praksi to pomeni, da neintegrirani Balkan vedno ogrožajo nacionalnopolitične vojne, Rusija, ki je "deimperializirana", pa je stalna grožnja združeni demokratični Evropi. Medtem ko balkanske nacije sodelujejo na svojih plemenskih tekmovanjih, na katerih lahko nenaseljen hrib štejejo za središče sveta, ima Rusija ambicije, da na podlagi vojaške agresije ponovno postane svetovna velesila. Rusko-ukrajinska vojna je iz steklenice izpustila najagresivnejše duhove imperializma, ki so do nedavnega v tej državi veljali za radikalne. 

Danes se na ruskih državnih kanalih propagira odprt kolonialistični in imperialistični diskurz, v katerem je Ukrajina predstavljena kot produkt Rusije in njene državnosti. Odreka se ji pravica do neodvisnosti (ki jo uživa že več kot 30 let), ker naj bi vse na njenem ozemlju zgradila Rusija (čeprav Rusija obstaja le 30 let, Sovjetske zveze in Ruskega imperija pa ne moremo enačiti z Rusko federacijo).  

Enako so desetletja prej zahodni imperialisti upravičevali svoje kolonialne imperije, češ da so gradili Afriko ali Indijo, zaradi česar jim ti zasužnjeni narodi nekaj dolgujejo. Glavna razlika je v tem, da se takšna stališča v Rusiji izražajo javno in na uradni ravni leta 2023, medtem ko so bila na Zahodu razglašena za nesprejemljiva že v 60. letih. Tako se je ruski uradni diskurz kar najbolj približal diskurzu balkanskih nacionalistov, saj prvi trdijo, da je Lenin veliko dal Ukrajini, in drugi, da je Tito veliko dal nasprotnemu plemenu. V politiki se ničesar ne poklanja. Ukrajinski narod se je boril za suverenost, tako kot so jugoslovanske nacije zahtevale federalizacijo. V imperialističnem in nacionalističnem diskurzu je Lenin zlikovec, ker je strmoglavil ruski imperij, Tito pa, ker je preoblikoval enotno "srbsko" Jugoslavijo. 

Kako težko je izkoreniniti takšne negativne paradigme, ki vlečejo države v vojne in družbo v blato sovraštva, dokazujejo izidi volitev v zahodnih demokracijah. Koliko je nacionalnih populističnih strank – od Donalda Trumpa do Marine Le Pen. Po teh podatkih je očitno, da nekje četrtina, drugje pa tretjina državljanov verjame v ideologijo etničnega nacionalizma. Na Balkanu so ta prepričanja družbeno prevladujoča in jih pod nadzorom ohranja samo prisotnost nadnacionalnih struktur, kot sta Evropska unija ali Nato. 

Samo popolna integracija Balkana, ki prinaša jasno perspektivo miru in sodelovanja, lahko omogoči tako gospodarski kot tudi družbeni razvoj. Da bi prišlo do popolne integracije, je treba odgovoriti na vsa vprašanja o razhajanjih, ki so še odprta, saj nacionalistične skupnosti ne dovolijo njihovega reševanja, domači politični razredi pa parazitirajo na njihovi podpori.  

Gre za past nedosegljivega razvoja; le razvoj prek integracije lahko namreč zaceli družbo, a družba ne dopušča integracije zaradi svojih anahronističnih prepričanj. Povsem slučajno lahko ruski imperializem, ki ga bodo po vsej verjetnosti odločno porazili ukrajinski odpor in prizadevanja zahodne koalicije, deluje kot katalizator za spremembe na Zahodnem Balkanu. Poraz imperialistične Rusije zato zagotavlja idealno priložnost za zatiranje nacionalistične plime, ki je potopila Zahodni Balkan in ovira razvoj celotne regije.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar