Revolucijo športnih stav je začel zdolgočaseni jedrski inženir

Mike Kent (verjetno prvi, ki je s pomočjo računalnika stavil na športni rezultat) je svojo kariero začel s preizkušanjem strogo zaupnih jedrskih reaktorjev v objektu Westinghouse v pensilvanskem West Mifflinu. V zgodnjih 70. letih je ta služba vključevala vstavljanje luknjanih kartic v čitalnik, povezan z glavnim računalnikom. Iz čitalnika so prihajali kodirani trakovi papirja, označeni z drobnimi luknjami.

Čeprav je bil Kent kratkoviden, pretežak in astmatičen, je bil izjemno tekmovalen; znan je bil po tem, da je v šahu brez milosti premagoval svojega petletnega nečaka in med ogledom tekem svoje najljubše ekipe Pittsburgh Steelers od besa trgal oblačila s sebe. Bil je tudi ponosen član softbolske ekipe Westinghouse in izurjen programer, ki se je programskega jezika Fortran naučil na univerzi Christian Brothers v Memphisu. Okoli leta 1972 se je nekega dne odločil, da bo s službenim računalnikom kakovost ekip v korporativni ligi razvrstil na bolj poglobljen način, ne zgolj na podlagi števila zmag in porazov. Kent za dovoljenje za uporabo takrat najsodobnejšega stroja ni prosil svojih nadrejenih, marveč se je tega lotil na lastno pest – svojim prijateljem je pozneje zaupal, da je bila za to pretežno kriva skrajna zdolgočasenost.

Sčasoma se je enako lotil še tekem v ameriškem nogometu na univerzitetni ravni in v ligi NFL, pri čemer je podatke o uspešnosti v svoj algoritem vnašal s tisočimi luknjanimi karticami objekta Westinghouse. Sistem mu je postregel z oceno moči, iz katere je bilo mogoče razbrati, kdo ima največ možnosti za zmago na posamezni tekmi in približno za koliko točk. Svoje računalniške napovedi je kmalu začel primerjati s kvotami stavnic Primo in Bobo s črnega trga Pittsburghu. Športne stave so bile takrat v vseh zveznih državah z izjemo Nevade tehnično nezakonite, vendar so oblasti ob tem običajno zamižale na eno oko. Kent je že takrat občasno rad stavil in sklepal je, da mu bo računalnik pri tem v pomoč.

Njegov sistem razvrščanja sprva ni bil kaj prida sofisticiran. Vnašal je podatke o zmagah in porazih, pri čemer je nedavnim rezultatom določal večjo težo in dodajal dejavnike, kot je dejstvo, ali je ekipa igrala doma ali v gosteh. Ker dostopa do računalnika ni imel nihče drug na trgu, so bile analize povsem dovolj dovršene.

Kent je začel s stavami, vrednimi nekaj dolarjev, ob svoji naraščajoči samozavesti pa je postopoma stavil vedno višje zneske. Ko sta stavnici Primo in Bobo sprevideli, kako dobro mu gre, sta mu sodelovanje pri stavah prepovedali. Kent je sodelavce in družinske člane nato prepričal, da so stavili namesto njega. Do leta 1979 je izpopolnjevanju svojega programa na teden namenjal že od 20 do 30 ur. Istega leta je pustil službo, v rjavo papirnato vrečko natlačil sto tisoč dolarjev in se preselil v Las Vegas.

Danes si le stežka predstavljamo, kako zelo drugače so stave potekale ob začetku digitalne dobe. Danes lahko stranke že z enim samim klikom stavijo na tisoč različnih načinov – na šport, politiko, vojno, obstoj vesoljcev ali naslednje vstajenje Jezusa. Celotna bilijon dolarjev vredna industrija temelji na podatkih in Kent je bil zraven že od samega začetka, ko je ta svet na slepo spravilo skupaj nekaj piflarjev, izobčencev in prevarantov.

Ko je prispel v Vegas, so stavnice svoje kvote postavljale zgolj po občutku, nato pa na prikazovalnikih s premikajočim se besedilom spremljale rezultate. "Športne stave so bile nenavaden, nekoliko neotesan otrok v družini iger na srečo," je novinar Albert Chen zapisal v svojem poglobljenem pregledu industrije z naslovom Billion Dollar Fantasy. S športnimi stavami se je ukvarjalo le nekaj igralnic, zgolj v šport usmerjene stavnice pa so bile same smrdljive beznice. V Leroy's Horse & Sports Place so morali zamenjati stenski televizor, potem ko je obiskovalec, znan kot Nori Kenny, potegnil pištolo in televizor prerešetal z naboji.

Kenta ni najbolj mikalo, da bi se s polnimi vrečami denarja podajal v takšne luknje ali iz njih, poleg tega se je v svoji prvi nogometni sezoni pošteno opekel. Njegov model je sicer deloval, a ne dovolj dobro: ko je od priigrane vsote odštel še provizijo posrednika, je ugotovil, da mora dobiti več kot približno 52,4 odstotka stav, če hoče od tega imeti kaj dobička.

Nato pa je spoznal Billa Nelsona, modrookega profesionalnega igralca na srečo, ki je bil videti kot filmska zvezda. Kot stari znanec živahne podzemne scene, v kateri ni manjkalo števcev kart in prevarantov, je Nelson razvijal lasten sistem za zmagovanje v ruleti, medtem ko se je družil z igralci vseh vrst. S Kentom sta se srečala na teniškem igrišču. Debelušni bradati tip z zatemnjenimi pilotskimi očali, ki očitno ni prenesel poraza, je v Nelsonu vzbudil zanimanje. Kot se je Nelson pozneje spominjal v intervjuju, mu je Kent pripovedoval o svoji službi v Westinghousu, ki je bila dovolj občutljive narave, da je zahtevala varnostno preverjanje zvezne vlade in je bila povezana z "analizo končnih elementov". Ko je izvedel za Kentov sistem športnih stav, se je Nelson strinjal, da mu bo priskočil na pomoč.

Neko nedeljo, ko je bila na sporedu tekma NFL, je Nelson Kenta odpeljal k osebi, ki jo je imenoval Doc. Povabljena sta bila v klet velike hiše, kjer je moški govoril v enega od dveh telefonov, ki ju je imel na mizi: "Daj mi Giantse, minus 5,5. Tako. Za 50 tisoč," je rekel.

Ivan Mindlin, znan kot Doc, je poznal vse vplivne posrednike Las Vegasa; to mu je ostalo še iz časov, ko je v različnih hotelih z igralnicami delal kot dežurni zdravnik. Njegov zdravniški poklic, sloka postava in izbrane sive obleke bi lahko opazovalca zavedle: bil je namreč stvarjenje podzemlja v Mestu greha – človek, ki je delal usluge in jih v zameno tudi pričakoval. V primerjavi z njegovo kariero v ortopedski kirurgiji je bilo igranje na srečo kot "vožnja z raketo, ki se bliskovito požene v nočno nebo nad Las Vegasom", je v svojih nikoli objavljenih spominih zapisal leta pozneje.

Carolina Moscoso za Bloomberg Businessweek

 

Ko je Doc zaključil klic, je obiskovalca vprašal, kako lahko pomaga. Nelson je opisal Kentov računalniški program in povedal, kako zahtevno in nevarno je bilo tekati po športnih stavnicah in gotovinske stave sklepati na pultu. "Ne, ne, ne," je rekel Doc. "Stavo lahko na številne načine spelješ tudi po telefonu."

"Ni to nezakonito?" je z nenarejeno radovednostjo vprašal Nelson. FBI je občasno preiskoval stavnice, ki so bile povezane z organiziranim kriminalom, a Nelson se ni mogel spomniti primera, v katerem bi organi pregona ciljali na tiste, ki so stavili. Doc je na vprašanje odgovoril s ciničnim smehom. »Lahko uredim,« je rekel. In to je bilo vse, kar sta morala vedeti.

Partnerstvo med Kentom in Docom je vzcvetelo. V treh letih sta ustvarila milijonski sklad za stave in se razširila na košarko, tako na univerzitetni kot profesionalni ravni. Doc je stave prevzel skupaj s samozavestnim in bojevitim Billyjem Waltersom, ki je v Kentuckyju svoje čase prodajal avtomobile, na šport pa je stavil že od devetega leta.

Walters in Doc sta rekrutirala na desetine terenskih sodelavcev, ki so jim rekli "brade" in ki so klicali ali obiskovali stavnice ter stavili v skladu s Kentovimi napovedmi. Sprva sta se obrnila na prijatelje v Vegasu, nato pa sta dejavnost razširila po vsej državi. Chicago Gary je v istoimenskem mestu v Waltersovem imenu vodil ekipo 30 ljudi. V newyorški podružnici je delal kuhar iz Brooklyna in nekdanji študent Harvardove univerze z diplomo iz japonskih študij. Nepremičninska agentka v Baltimoru je namestila tri telefonske linije in dovolila, da je njen dom zvečer in ob koncih tedna služil kot središče za pobiranje stav. "Vnetih igralcev na srečo, ki so bili pripravljeni garati v zameno za nekaj sto dolarjev na teden in za notranje informacije o igrah, na katere so morali staviti, nam kar ni zmanjkalo," se je Walters spominjal v svoji knjigi iz leta 2023 z naslovom Gambler: Secrets From a Life at Risk (Kockar: skrivnosti iz življenja v nevarnosti, op. prev.).

Doc in Walters sta Kenta osvobodila pohajkovanja po stavnicah, zato se je lahko osredotočil na izpopolnjevanje svojega programa. Za pogon svojih izračunov je strežniški čas sprva najemal v Rockvillu v Marylandu, nato pa investiral v lastne stroje. Njihova uspešnost je bila odvisna od tega, kako natančno je vrednotil številčne vhodne podatke svojega modela. Nedavna zmaga ekipe, na primer, je bila vredna več kot zmaga izpred dveh let. Zmaga z rezultatom 4 : 0 je bila statistično pomembnejša kot tekma, pri kateri je bil odločilen gol v podaljšku.

Nekega dne je Kent posumil, da bi lahko nadpovprečno dolga pot na gostujoče tekme zmanjšala možnosti gostujoče nogometne ekipe za uspeh. 

Takšno podrobnost bi bilo brez znatne računalniške procesorske moči težko oceniti. Preračunal je rezultate iz zadnjih nekaj let in ugotovil, da ekipo vsakih 500 milj potovanja stane približno eno točko na dan tekme. Ta podatek je vključil v model, prav tako dejavnike, kot so poškodbe ali menjave trenerjev. Sistem je bil iz sezone v sezono boljši.

Nelson, Kentov prijatelj in teniški soigralec, je začel v Vegasu tudi sam delati kot brada, in sicer v zameno za dvoodstotni delež od dobička, ki se je delil med člane. Doc mu je dodelil nalogo polaganja stav po telefonu v Stardust Resort & Casino, se spominja Nelson. Poklicati je moral v Stardust, prebrati številko računa stranke – pri tem ni niti natančno vedel, za katero stranko je šlo – in našteti rezultate, na katere je stavil. Kentu je občasno pomagal tudi pri pobiranju denarja na blagajni igralnice ali pri Waltersu – vedno v stodolarskih bankovcih.

Kot se je pokazalo v poznejših pravdnih postopkih, sta Walters in Doc vsak dan upravljala na stotine stav, ki so skupno nanesle do pol milijona dolarjev. Leta 1984 je ekipa za 21 milijonov dolarjev stav položila samo na tekme univerzitetnega ameriškega nogometa. Njihov račun za telefon je vsak mesec znašal več sto dolarjev, kar je bilo za tiste čase ogromno. Dobiček po odplačilu terenskih delavcev in drugih stroškov je redno dosegal šestmestno število dolarjev na leto.

Walters in Doc sta le nerada govorila o tem, kako vodita stavne ekipe, in Kent ju o tem ni spraševal. Potreba po skrivnostnosti je bila očitna, in to ne le zato, ker so delovali na črnem trgu. Zmagovali so v boju s stavnicami, zaradi česar so bile Kentove napovedi izjemno dragocene. Bil je skrivni modrec ameriškega športa, ki je napovedoval prihodnost, ki je ni mogel videti nihče drug.

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo tolikšne zmage pritegnile širšo pozornost. Ko je Kent stave še vedno polagal sam in začel pri tem dosegati prve uspehe, je opažal ljudi, ki so se zadrževali ob pultu in si njegove napovedi zapisovali v beležke. A v sodelovanju z Docom in Waltersom mu ni bilo treba niti iz hiše; Doc je imel za dostop do rezultatov na voljo lasten terminal.

Brade so pazile, da ne bi razkrile ničesar, kar bi lahko namigovalo na njihovo povezanost: med telefonskimi pogovori so uporabljali celo lažna imena in šifre. Walters je bil Bones. Doc je bil Piano. Dva terenska sodelavca v Teksasu sta bila znana kot Triple in Gospa 406. Izraz Ficek je pomenil 500 dolarjev; kovanec je pomenil tisoč dolarjev. Bankovce nižjih vrednosti so imenovali denar za fasungo.

Kljub vsem previdnostnim ukrepom so do leta 1984 zakrožile govorice o skrivnostni družbi, ki je s pomočjo tehnologije zakraljevala na nacionalnih trgih športnih stav. Pobiralci stav so se ob vsakem poskoku v številu stav s svojimi rednimi strankami v en glas navduševali nad "računalniško ekipo" ali "računalniško skupino". Da ne bi vzbudili sumov, so Waltersovi terenski sodelavci hkrati klicali iz različnih časovnih pasov, stavnice pa tako niso imele časa, da bi prilagodile svoje kvote. Včasih je Walters predvidel njihov odziv, v skladu s tem najprej stavil na šibkejšo stran in stavno linijo tako premaknil v svojo korist, nato pa stavil višji znesek v skladu z računalniško napovedjo z znatno boljšimi izgledi.

Ves ta postopek je terjal odzivnost in natančno časovno usklajenost. Brade so uporabljale avtomatske klicalnike, ki so zvezo vzpostavljali s preprostim pritiskom na gumb. Če je bila telefonska linija na strani stavnice zasedena, so klicalci vztrajali, dokler se naposled ni nekdo oglasil. Waltersu, borcu iz Kentuckyja, so bili ti izzivi v užitek. "Usuli se bomo nanje kot voda po nižinah," je imel navado reči, preden je odprl pregovorno zapornico in sprostil val igralniških dolarjev.

Ko je Kent zapuščal družbo Westinghouse, je njegova mesečna plača znašala dva tisoč dolarjev, sredi osemdesetih je bil že na dobri poti, da zasluži svoj prvi milijon. Kupil si je graščino z garažami za avtomobile, ki jih je začel vestno zbirati (v zbirki ni manjkal niti porsche), za družbo pa si je omislil mačko. Z Nelsonom sta se rada zapeljala do jezera Mead, kjer sta prenočila na bivalni ladji.

Športne stave so se po vsej državi širile vzporedno z vse večjo priljubljenostjo televizijskih tekem. Zdelo se je, da stavijo vsi. Strokovnjaki v oddajah pred tekmami v NFL so razpravljali o razlikah v točkah. O stavnih linijah je poročalo vsaj 80 regionalnih časopisov. Kentov stroj za napovedovanje športnih rezultatov je neopaženo vplival na kvote milijonov stavcev po ZDA. V tistem trenutku je bil verjetno najmočnejši igralec na trgu, vrednem od 30 do 70 milijard dolarjev letno.

A kot vam bo pritrdil vsak profesionalni igralec na srečo, so obdobja velikega uspeha lahko tudi najbolj nevarna. Kentova skrivnost je bila tik pred razkritjem, s katastrofalnimi posledicami za vse vpletene.

Kdaj je mafija prvič slišala za Kentov računalnik, ni povsem jasno. Predsedniška komisija za organizirani kriminal je v 80. letih ugotovila, da med viri prihodkov ohlapno povezane združbe kriminalnih družin pod imenom Cosa Nostra igre na srečo zaostajajo le za drogami. Zunaj Nevade so na čelu stavnic pogosto sedeli mafijci.

V Las Vegasu je tiste čase delovalo 18 kriminalnih družin, celo iz Nove Anglije. Ukvarjali so se s požigi, storitvami z dekleti na poziv, pornografijo, oderuškimi posojili, drogami, sindikati in uličnim kriminalom. FBI je sumil, da je igralnica Stardust krinka, mafija pa naj bi vsak dan pobrala svoj delež denarja, ki je v hišo pritekal z igrami na srečo.

Nelson je osebno spoznal enega najbolj zloglasnih gangsterjev Mesta greha. Nekega večera, ko je večerjal s prijateljem, je k njuni mizi pristopil moški v bleščeči obleki. "Bill, to je Tony," je rekel prijatelj.

Moškega je takoj prepoznal: bil je Anthony Spilotro, izvrševalec za mafijske šefe v Chicagu, znan tudi kot Mravlja. Spilotro je pri svojem dobrem metru in pol višine (v katero je bila vključena tudi visoko počesana in s sivimi lasmi prepredena pričeska) izžareval koncentrirano grožnjo, značilno za resnično nasilne moške. Vodil je trgovino z nakitom nekoliko stran od glavne ulice in trgovino s spominki v sklopu hotela Circus Circus. Po podatkih FBI je bil osumljen tudi vsaj dobre deseterice umorov. Desetletje zatem je nekaj nesmrtnosti podobnega dosegel kot podlaga za lik Joeja Pescija v filmu Casino, ki ga je režiral Martin Scorsese.

Nelson je moškemu stisnil roko in si s srečanjem ni več belil glave. Ni pa še vedel, da so bili Spilotro in njegovi prijatelji dobro obveščeni o Kentovem stroju za športne stave. Obveščen je bil seveda tudi FBI, ki je prisluškoval telefonskim pogovorom mafije. Agentje so slišali, kako je Spilotro o t. i. Računalniku govoril z Dominicom Spinalejem, članom bostonske kriminalne družine z dolgo kazensko evidenco nezakonitih iger na srečo.

FBI je prav tako izvedel, da je Spinale rezultate iz računalnika vnaprej prejemal od dveh virov v Kentovi mreži. Eden izmed teh virov je bil Glen Walker, terenski delavec, ki je v Vegasu delal za Billyja Waltersa in ki je Spinalu dajal navodila, na katere ekipe naj stavi in koliko naj tvega. Pri FBI so slišali še, da je Spinale svoj drugi vir omenjal z imenom Doc, in sklenili so, da govori prav o Ivanu Mindlinu. Med klicem, ki ga je FBI prestregel leta 1984, je Walker Doca opisal kot "izdajalskega", kot kažejo sodni zapisi. "Ta ne more biti z mano," je odgovoril Spinale. "Potrebuje me za usluge, razumeš?"

Agentje so vedeli tudi, da ima Spinale v Stardustu svoj račun za stave – prav ta isti račun, ki ga je za telefonsko polaganje stav po Docovih navodilih uporabljal Nelson, ne vedoč, čigav je. (Doc je v poznejšem intervjuju rekel, da Spinala ni dobro poznal in z njim ni imel formalnega odnosa.)

Zlahka si predstavljamo, kaj so si mislili zvezni agenti, ko so sedeli ob brnečem kasetofonu in preko slušalk poslušali te pogovore. Mafijce so slišali govoriti o skrivnostni mreži z imenom Računalnik, ki je po trgu športnih stav, znanem zatočišču za organizirani kriminal, premikala "velike denarje". Agenti so slišali, kako je Doc dobičke od iger na srečo usmerjal prek podjetja za trgovanje z blagom, ki v resnici ni trgovalo z blagom. Walters je deloval iz pisarne, ki jo je imela v najemu agencija za izterjavo, ki ni izterjevala ničesar. Strokovnjakom v organih pregona se je ta igralniška združba najbrž zdela kot vsak drug mafijski posel – kot plenilska nadloga, ki so jo želeli izkoreniniti iz ameriške družbe.

Leta 1984, istega leta torej, ko je Apple predstavil svoj povsem novi Macintosh, je Računalniška ekipa doživela svoj največji uspeh doslej. Programska oprema je kar predla od podatkov celega desetletja in Kentove edinstvene genialnosti. Do konca leta je njegov sistem zmagoval s tolikšno zanesljivostjo, da je prenos izkupička postal pravi napor, brade pa so se pritoževale nad urami, ki so jih porabili za štetje svežnjev bankovcev po sto dolarjev. Skupno so upravljali približno 20 stavnih skladov za različne športe in lige, pri tem pa so različni prijatelji, poslovni partnerji in družinski člani dobili vsak svoj delež. V šesttedenskem obdobju okoli božiča je skupina zaslužila 1,6 milijona dolarjev, tretjino dobička pa so si medsebojno razdelili.

A v zraku je velo po nečem strupenem. Doc in Walters se nista razumela.  Dve ključni vodji operacije sta imeli tudi največji ego. Walters ni zaupal Docu, in to je brez omahovanja tudi na glas povedal. Doc je čutil enako. Njuno delovno razmerje se je ob vedno večjih dobičkih le še zaostrovalo.

Walters se je odločil, da bo svojo stran poslovanja za nekaj časa preselil na Florido, ekipi pa je zaupal, da ga skrbi, da bi v Vegasu prisluškovali njegovemu telefonu. Doc je Nelsona prosil, naj gre zraven. Prepričan je bil, da Walters dobiček pomnožuje tako, da skrivaj sklepa svoje stave, in želel je, da Nelson svojega partnerja ob dnevih tekem skrbno spremlja.

V soboto, 19. januarja 1985, je Nelson že zgodaj zjutraj prispel v Waltersov dom v Fort Lauderdalu. Za Računalniško ekipo je bilo to zelo naporno obdobje. Od Super Bowla XIX jih je ločil le še en dan. V tekmi sta nastopala dva zgodovinsko izjemna podajalca, Dan Marino iz Miamija in Joe Montana iz San Francisca, kar je pritegnilo izjemno število gledalcev. V polnem teku je bila tudi sezona univerzitetne košarke in tisti konec tedna je bilo mogoče staviti na približno 60 tekem.

Waltersu in skupinici brad so skorajda pregoreli telefoni. Nelson je opazoval dogajanje, sam pa ni sodeloval. Imel je stroga navodila, da stave zgolj spremlja in jih sam ne sklepa.

Njegovo stražo je prekinil glasen tresk. Soba je bila nenadoma polna ljudi, ki so nosili čelade in mahali s pištolami. "To je racija!" se je zaslišalo. Na njihovih modrih jaknah je bilo mogoče prebrati tri črke, ob katerih je Nelsonu skorajda zastalo srce: FBI.

Agentje so vsem prisotnim ukazali, naj se ne ganejo s stolov. Razkropili so se po hiši, hitro pobirali vse papirje, ki so jih našli, poleg tega pa še denar iz sefa in računalnike. Walters je bil ves zaripel. "Za tole boste plačali," je rekel. Nelson je odrezavo dodal: "Zakaj ne počnete raje česa koristnega, na primer lovite preprodajalce drog?"

In prav tako hitro, kot so se pojavili, so zvezni agenti tudi izginili.

"No, fantje, kot kaže, bomo za nekaj časa zaprli vrata," je oznanil Walters, nato pa je izginil tudi on. Nelson je ostal sam s svojimi mislimi o tem, kar se je pravkar zgodilo. Takoj je pomislil na Doca.  Samo on je s svojimi skrivnostmi, uslugami in fanti z italijanskimi imeni, ki kličejo v njegovo pisarno in govorijo o bogvečem, sposoben početi dovolj sumljive stvari, da bi nase navlekel pozornost samega FBI. "J***i Ivan," se Nelson spominja svojih tedanjih misli.

V istem trenutku so zvezni agenti več kot 3.200 kilometrov stran prispeli tudi do Docove smučarske koče v koloradskem Vailu in začeli brcati v vrata. "Kaj pa počnete?" je vprašal gost, ki je stal na verandi. "Odklenjeno je. Samo kljuko obrnite." Gost je bil brat Mika Kenta; ta je v hiši gledal televizijo, medtem ko so agenti planili noter.

V hiši je bil tudi Doc. Agentje so ga zgrabili in prinesli aktovko, ki so jo našli, nato pa ga prisilili, da jo je odprl. Bila je polna gotovine, ki so jo nato zasegli. Medtem ko so moški v uniformah brskali po njegovih dosjejih, je Doc opazil sveženj bančnih čekov v vrednosti najmanj milijona dolarjev in pospravil ga je v svoj žep. Organom brez novega naloga ne bo dovolil priti do njega.

Doc je povsem šokiranega Kenta pozneje našel zunaj na snegu. Z Waltersom sta mu prihranila večino podrobnosti o nečednostih pri vodenju brad, delu s stavnicami in prenosu denarja. "Kaj smo naredili narobe?" je Kent znova in znova spraševal Doca.

FBI je tistega dne racijo opravil na 45 lokacijah po državi. Agentje v Las Vegasu so preiskali Docovo medicinsko ordinacijo in agencijo za izterjave, ki jo je kot krinko uporabljal Walters. Izpod postelje enega od brad so pobrali pole s podatki o stavah, 12-letnemu sinu druge brade pa so zasegli igro Dungeons & Dragons – verjetno zato, ker je bilo v njej videti motive kock.

Doc je pohitel nazaj v Vegas, se znebil vseh starih evidenc, ki jih je imel v hiši, in jih vrgel v smetnjak. Kenta je skrbelo, da bi mu FBI zasegel njegove preljube računalnike, zato se je odpeljal v Pittsburgh, prenesel podatke na prijateljev računalnik in jih nato kot varnostno kopijo prekopiral na diskete.

Depositphotos

 

Nelsona so pozvali na razgovor v FBI-jevi terenski pisarni v Las Vegasu. Agent mu je naštel seznam imen in psevdonimov; Nelson je določene prepoznal, vključno z Anthonyjem Spilotrom oziroma mravljo. Pobarali so ga tudi o Dominicu Spinaleju, bostonskem mafijcu, katerega stavni račun je Nelson nehote uporabljal v stavnici Stardust. Nelson je molčal.

»Gospod Nelson,« je rekel agent, "ste pripravljeni sodelovati pri tej preiskavi?" Nelson je sodelovanje zavrnil in mislil je povsem resno. Kolikor je bilo njemu znano, so bile športne stave v Nevadi namreč zakonite. Da, brade iz Računalniške ekipe so delale s stavnicami na črnem trgu, a po Nelsonovem mnenju je enako veljalo tudi za večino sodnikov, politikov in policistov v Nevadi, da o polovici odrasle populacije ZDA niti ne govorimo. Zmotilo ga je, ko je FBI-jevce slišal v tožbah uporabljati zlovešče izraze, kot je "organizirano polaganje stav", kot da bi bilo kaj narobe s tem, da se to počne na donosen način.

Waltersu je uspelo oblasti še dodatno razdražiti tako, da je za svojo obrambo najel odvetnika po imenu Oscar Goodman. Ta je bil znan kot odvetnik, ki ga je mafija najraje najemala; na seznamu njegovih strank je bil med drugim tudi Spilotro. Kar nekaj časa je preteklo, preden je Walters dojel, kakšen vtis je s to potezo naredil na FBI. Medtem je Spilotro v Goodmanovi pisarni sklical sestanek z Waltersom in pojasnil, da mu je Doc dajal številke iz računalnika.

Ker Doc ni bil več dosegljiv, je Spilotro izrazil željo, da zanj isto stori Walters. Walters se je pozneje spominjal, kaj je videl, ko se je gangsterju zazrl v oči: "Prazne. Mrtve."

"Vam sporočim, kako bo s tem," je rekel Walters. Docove usluge ni nameraval ponavljati. Kmalu zatem sta se z ženo odpeljala nazaj v Kentucky in skrila v hiši, ki jo je najel pod imenom prijatelja.

Šefi mafije so očitno mislili, da Kentov računalnik izvaja nekakšno obliko magije, pa tudi sam Spilotro je bil z njimi v sila napetih odnosih. Po Las Vegasu je paradiral kot mali cesar, pri tem pa ropal, izsiljeval in strašil vse, ki jih je srečal, ter na dejavnosti mafije tako pritegoval nezaželeno pozornost. Nenehno je bil v časopisih, pred sodiščem je po kateri od novih zavrnjenih obtožb mahal novinarjem ali pa se je v tabloidih pojavljal zaradi afere z ženo direktorja kake igralnice.

Junija 1986 pa je Mravlja le prišel na svoje. Njegovo skorajda golo truplo so našli zakopano v koruznem polju v Indiani. Bil je tako silovito pretepen, da so ga prepoznali le po prstnih odtisih.  Čeprav njegov umor ni bil nikoli razrešen, je koruzno polje ležalo le nekaj kilometrov od posesti chicaskega dona – in vsak si je lahko mislil svoje.

Slaba znamenja so se vrstila tudi za računalniško ekipo. Docova žena je v nenavadnih okoliščinah umrla po anafilaktični reakciji na zdravilo, ki ji ga je dal, že čez nekaj tednov pa so ga opazili v družbi precej mlajše ženske – kot pravi sam, je bil to njegov način spopadanja z neizmerno žalostjo.

Kent je popuščal pod pritiskom in se o morebitni obrambni strategiji pregovarjal z Docom, ki pa mu je rekel, da je njegov odvetnik bedak.  Ko je Nelson obiskal Kenta, je opazil, da se mu je zaradi stresa pojavil izpuščaj in da se mu je poslabšala astma.

Meseci so minevali. FBI ni še nikogar obtožil, a preiskava je bila očitno v teku. Kentu je njegova pravna ekipa svetovala,, da lahko ponovno zažene svojo programsko opremo, vendar naj igralci dejavnost omejijo na pravno zavetje Nevade.

Kent in Doc sta se kmalu sprla. FBI je ekipi vrnil za približno 600 tisoč dolarjev predhodno zasežene gotovine in čekov, Kent pa je trdil, da mu Doc ni vrnil njegovega deleža tega zneska. Zahteval je, da mu za nadaljnjo uporabo sistema plača pavšalni znesek v vrednosti 700 tisoč dolarjev. Doc se je temu uprl, Kent pa je vložil tožbo na zveznem sodišču, rekoč, da mu Doc dolguje denar. Leta 1987 sta moška komunicirala le še prek odvetnikov.

Nelson ni želel imeti z operacijo nič več. Docu ni mogel odpustiti poslovanja z mafijo, na Waltersa je bil jezen, ker je ta preveč tvegal, Kentova tožba pa se mu je zdela trapasta. Celoten podvig se je sprevrgel v strupeno brozgo nasprotujočih si interesov. "Ne grem se več," je rekel Kentu.

Čez nekaj mesecev je Kent poklical Nelsona; čeprav nista več sodelovala, sta namreč ostala prijatelja. "Dolgo se že poznava," je rekel Kent. "Nekaj ti moram povedati. Jutri te bodo obtožili."

Nelson je bil nekaj sekund povsem osupel. "Kako veš?" je naposled vprašal. "Ker bom pričal za državo," je odgovoril Kent. Povedal je, da je privolil v pričanje proti Waltersu, Docu, Nelsonu in še 11 drugim članom Računalniške ekipe, v zameno pa je dobil imuniteto pred pregonom.

Nelsonu so misli pobesnelo švigale. Spomnil se je svojega zadnjega deleža od dobička: tistih ušivih 28tisoč dolarjev, Kent pa je medtem zaslužil vsaj milijon. In zdaj bo Nelson obtožen, Kent pa vsega rešen.  Ob občutku, da doživlja neizrekljivo izdajo, bi svojega prijatelja najraje raztrgal na kosce, vendar ni rekel niti besede. Kakšen smisel bi to sploh imelo?

Naslednji dan so prišli k Nelsonu na dom zvezni agenti, ga vklenili v lisice in odvedli. Skupaj z drugimi člani ekipe je na sodišču dočakal obtožbo.

7. januarja 1992 je bilo jutro tako mrzlo, da se je zdelo, kot da se vreme norčuje iz vrste palm, ki je po Las Vegas Boulevardu vodila do zvezne stavbe Foley in sodišča. Na betonskem pročelju stavbe je mlahavo visela ameriška zastava. Neprekinjena vrsta obiskovalcev se je počasi vila mimo varnostnikov in se vzpenjala po stopnicah; nekateri so se pred mrazom ubranili z rokavicami in kapami.

Po isti poti je nekoč stopal Mravlja, z lisicami in porogljivim nasmeškom, danes pa je bila na vrsti Računalniška ekipa. Pripeli so na sojenje, ki je obsegalo 120 točk obtožb telefonskega prenašanja stav med zveznimi državami ali, v bolj suhoparnem pravniškem jeziku, ukvarjanja z igrami na srečo ali stavami prek žične komunikacije.

Čeprav so se prve faze preiskave osredotočale na vezi, ki so ekipo povezovale z organiziranim kriminalom, je FBI nad njimi že zdavnaj obupal. Obrambnim odvetnikom je celo uspelo preprečiti upoštevanje dokazov iz prestreženih klicev med mafijci, ki so razpravljali o "Računalniku", in sicer z argumentom, da so bili Spilotro in njegovi prijatelji tako zelo razvpiti, da bi lahko že njihovi glasovi sami po sebi vplivali na potek postopka.

Ob začetku sojenja so člani prvega sindikata za računalniške športne stave v zgodovini sedeli v skupinah in se pogovarjali s svojimi pravnimi ekipami. Doc je bil v svoji modri obleki kot iz škatlice, Walters, ki se je vrnil iz Kentuckyja, pa se je zdel izčrpan in jezen. Moška še vedno nista govorila, njuno medsebojno nezaupanje pa je do tedaj preraslo že v odkrito sovraštvo.

Bolj zadaj se je zbralo deset nekdanjih terenskih članov ekipe, prav tako s svojimi odvetniki. Kent, glavna priča vlade, je sedel ob strani. Bil je edini član ekipe, ki se je odločil pomagati tožilcem.

Sojenje se je začelo s postopkovnimi formalnostmi, nato so porotniki sedli na svoja mesta, glavna tožilka Jane Shoemaker pa je podala svoj uvodni govor. "Edini namen tega projekta je bil čim večji zaslužek, bodisi preko zakonitih stavnic tukaj v Nevadi ali pa nezakonitih stavnic po vsej državi," je dejala. "Skupina je bila pri tem tako uspešna, da so med poznavalci igralniških poslov zasloveli po vsej državi."

Razgovorila se je o milijonih dolarjev dobička, o podjetjih, ki so služila zgolj za krinko, pa o bradah in lažnih imenih. "Člani računalniške ekipe niso zgolj stavili," je zlovešče zaključila. "Ukvarjali so se s pridobitno dejavnostjo prirejanja stav in iger na srečo."

Odgovor obtožencev bi lahko strnili v dve besedi: "Pa kaj?" V uvodnem nagovoru je Docov odvetnik poroti povedal, da so člani skupine krivi le zmagovanja, istega cilja, torej, ki mu sledijo vsi igralci na srečo. Njihov uspeh je imenoval "velika ameriška zgodba".

Odvetnik enega od terenskih sodelavcev je trdil, da je zakon zasnovan tako, da ne kaznuje tistih, ki stavijo na šport, temveč stavnice na črnem trgu, ki te stave sprejemajo. Po njegovih besedah so bile prav te tisti pravi negativci, ki svoje poslovanje vzdržujejo s plenilskim oderuštvom in ga nato podkrepijo z nasiljem. "V resnici gre za primer Davida proti Goljatu. Gospodu Kentu, ki je razvil računalnik, in dr. Mindlinu, ki je osnoval to organizacijo, je končno uspelo premagati kvote stavnic. In pri tem nista zagrešila prav nikakršnega zločina."

Ko je Kent na prvi in drugi dan sojenja začel pričati, so njegovi odgovori na vprašanja le še okrepili vtis, da se je Računalniška ekipa ukvarjala s tehnološko magijo, in ne s kriminalno zaroto. Po opisu svoje kariere na delovnem mestu računalniškega tehnika v Westinghousu, selitve v Vegas in ustanovitve ekipe je pojasnil, da so kljub prednosti, ki jim jo je programska oprema nudila, občasno tudi izgubljali.

"Torej je bil to tvegan podvig?" so ga vprašali. "Oh, da," je odgovoril Kent. "To so vendar igre na srečo."

Argumenti vlade so se iz ure v ure zdeli bolj brezpredmetni, obramba pa je medtem s porotniki zbijala šale, kot da so stari znanci. Proti koncu Kentovega pričanja se je Thomas Pitaro, eden od obrambnih odvetnikov, na pričo obrnil s še zadnjim vprašanjem, vrednim televizijskega detektiva Columba.

Pitaro: Še ena stvar, ki mi kar ne da miru ... ali bodo Red Soxi leta 1992 zmagali?

Kent: Z bejzbolom se ne ukvarjam.

Pitaro: Oni tudi ne.

Druga priča na strani vlade, posebni agent Thomas Noble v vlogi glavnega preiskovalca, je zamočil pri odgovorih na vprašanja, ki jih je obramba zastavljala o logistiki stav. "Nisem strokovnjak za igre na srečo," se je uprl. Pozneje so ga prosili, naj na glas prebere del FBI-jevega priročnika za usposabljanje, v katerem je bilo opredeljeno, kdaj preiskovati kazniva dejanja, povezana z igrami na srečo. Svoj odgovor je podal mrmraje, oči pa je imel uprte v tla.

"Ne slišim vas, gospod Noble," je rekel odvetnik.

"Nekdo, ki zgolj stavi, ne izpolnjuje pogojev za to," je ponovil agent.

Tožilci so dan za dnem predvajali posnetke s prisluškovanja članom Računalniške ekipe, ki so govorili o stavah; prikazovali so preglednice s stavnimi dobički; priče so pozivali, naj pričajo o položenih stavah; vse z namenom dokazovanja nečesa, kar je bilo v smernicah urada opredeljeno kot dejavnost, ki je v resnici ni treba preiskovati. Analitik FBI, ki je prečesal zvočne posnetke približno deset tisoč pogovorov, je pričakovano zaključil, da je bila Kentova ekipa "velika operacija za polaganje stav". A ko so ga vprašali, ali je polaganje stav preko državnih meja nezakonito, je analitik dejal, da ne ve.

Poroti iz Las Vegasa, ki je živela v mestu, zgrajenem s stavami, so se argumenti države zdeli vprašljivi. Waltersov odvetnik je v svojem zaključnem govoru to predstavil kot šolski primer zvezne vlade, ki ukrepa onkraj svojih pristojnosti. FBI se je po njegovih besedah "človeka oklenil in se pri tem vedel kot pes", in to ne kake prikupne pasme. "To so pitbuli. Tukajle." Pri tem je pokazal na točko na nogi, kamor se mu je obesil namišljeni pes. Nekaj porotnikov se je pomenljivo zasmejalo.

Drugi odvetnik je šel še dlje in tožilce primerjal z nacisti. "Naša družba ne sme dovoliti, da tiranija privre na dan," je dejal. "Mar je to bistvo te države? Izobraženi, dobri ljudje iz vseh slojev družbe, ki morajo tukaj sedeti, ker so se domislili nečesa boljšega?"

Po treh dneh razprave je porota razglasila svojo odločitev: obtožene so oprostili 64 točk, o preostalih obtožbah pa se niso mogli zediniti. "To je bilo le grozno zapravljanje denarja," je predsednica porote pozneje povedala za Las Vegas Review-Journal. Neki drugi porotnik, sicer varnostnik v igralnici, je prišel na sodišče v jakni z izvezenim motivom kock in kart na hrbtu. "Ti fantje so pač stavili in tudi sam vsak dan stavim," je povedal novinarjem.

"Čeprav prihaja iz liberalnega Las Vegasa, ta soglasna oprostilna sodba odraža premik v stališču države do športnih stav," je čez nekaj dni zaključil kolumnist časopisa Review-Journal. Kent, Walters in Doc so bojno sekiro zakopali za dovolj časa, da so se družno udeležili zabave v igralnici Horseshoe Casino. Računalniška ekipa pa se je vendarle razšla.

Po neuspešnem pregonu FBI-ja je Billy Walters znova obogatel in kupil nekaj igrišč za golf. Pozneje je bil obsojen zaradi trgovanja na podlagi notranjih informacij in je nekaj časa preživel v zaporu, nato pa mu je predsednik Donald Trump dosojeno kazen skrajšal. Walters se ni odzval na naše poskuse, da bi z njim navezali stik prek LinkedIna, številnih zaposlenih v njegovem podjetju in odvetnika, ki je delal zanj.

Doc Mindlin je pobegnil v Evropo, kjer (vsaj tako pravi) še danes uporablja različico programa Računalniške ekipe. Pri svojih 96 letih se ravno pripravlja na svojo tretjo poroko.

Po dolgi karieri, v kateri je kot igralec rulete premagoval igralnice, se je Bill Nelson upokojil na Poljskem. Širitev industrije polaganja stav spremlja z zaskrbljenostjo. "Temna plat iger na srečo postaja vse temnejša," pravi. "Toda le kdo želi poslušati o tem?"

Mike Kent, muhasti ustanovitelj Računalniške skupine, se je umaknil v zaledje Pensilvanije, kjer sta z ženo odprla restavracijo ob jezeru. Ta še vedno obratuje in ponuja zrezke s sirom in lososove burgerje. V zgornjem nadstropju se bohoti Kentova zbirka starinskih skrbno sestavljenih kompletov igrač Erector Set s svojimi nosilci, maticami, kolesci in vijaki. Kent je imel težave z notranjim ušesom, zaradi katerih se je le stežka premikal, vendar se svojemu štirikolesniku ni hotel odpovedati. Z njim je skupaj s psom drvel po gozdu. Leta 2018 je med nočno vožnjo umrl, ko se je vozilo prevrnilo.

Kenta zunaj njegove niše ne pozna skorajda nihče, a leta 2024 je bil vendarle sprejet v Hram slavnih iz sveta športnih stav. "Če ne bi bilo Mika Kenta, tudi Računalniške ekipe ne bi bilo," je Walters povedal za Review-Journal. "Zasnoval je računalniško programsko opremo, prvo te vrste, za analizo in ocenjevanje športa. Posledično je bil daleč, daleč pred vsemi preostalimi."