Preklinjanje na delovnem mestu – da ali ne?

Balkance povezuje mnogo stvari in med njimi je gotovo tudi sočna zbirka kletvic in psovk. Vsi jih razumemo, tudi brez prevoda. Ker je preklinjanje tudi sredstvo za lajšanje stresa, smo preverili, kdo lahko preklinja koga in kako. Niti psovke ne morejo uiti vplivu poslovne hierarhije. Preklinjanje gre, tako kot večina stvari, po verigi moči lažje navzdol kot navzgor. 

Kolikokrat ste v službi začutili željo, da bi svoje sodelavce, še posebej pa šefe in stranke, "poslali nekam", pa ste se vzdržali in poplavo žaljivk sublimirali v pasivno agresivno e-pošto, ki se je začela s "Spoštovani ..."? Verjetno vsak dan ali vsaj nekajkrat na teden, če ste na delu obkroženi z ljudmi. Vse, kar je manj od tega, vas uvršča v kategorijo ljudi, ki jim zaupamo približno toliko kot tistim, ki trdijo, da nikoli niso lulali pod tušem. 

Čeprav nas že od malih nog učijo, da se moramo preklinjanja vzdržati, ker ni lepo, vljudno in podobno, se sladkim, sočnim kletvicam – največkrat v prometu, pogosto pa tudi na delovnem mestu – izjemno težko upremo. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, razkrivajo najnovejše znanstvene študije, ki vsem puritancem iz našega otroštva z dokazi sporočajo, da je preklinjanje pravzaprav dobro z več vidikov. 

Preklinjanje kot supermoč 

Za začetek, kletvice niso znak skromnega besednega zaklada; prav nasprotno, raziskave kažejo, da so ljudje, ki preklinjajo, običajno ustvarjalnejši kot tisti, ki tega ne počnejo. To ustvarjalnost je mogoče najbolje občutiti v regiji Adria, kjer v kvalitetnem preklinjanju sobivajo družinski, spolni, religiozni, živalski, rastlinski, domišljijski in realni svet. Včasih vsi hkrati. 

V nasprotju z drugim razširjenim mitom študije kažejo, da je preklinjanje na splošno navada inteligentnih in iskrenih ljudi s prefinjenimi družbenimi veščinami, ki jim omogočajo verbalno izražanje, ne da bi zašli v toksičnost in negativnost. 

Znanost je torej popolnoma na strani preklinjanja in verjetno noben znanstvenik na svetu na tem področju ni kompetentnejši od Timothyja Jaya, profesorja na ameriški fakulteti Massachusetts College of Liberal Arts. Že 40 let preučuje kletvice in je o tej temi objavil številne študije in članke. 

Zato je bilo povsem logično, da je za Bloomberg Businessweek Adria komentiral vprašanje ostrejših besed na delovnem mestu in njihov vpliv na družbeno dinamiko v podjetjih. 

Zdravilo proti stresu

Zanimalo nas je, ali je preklinjanje koristno kot sredstvo za lajšanje stresa na delovnem mestu. Jay odgovarja, da je gotovo boljša možnost kot fizično nasilje in druge oblike agresije. "Če povem na kratko – bolje psovka kot udarec v glavo." Z njim se strinjamo, saj zgodbe o tem, da besede bolijo bolj kot udarci, pripovedujejo le tisti, ki še nikoli niso dobili udarca v obraz. 

Malo karikiramo, a ni daleč od resnice. Seveda je v realnem svetu primernost preklinjanja na delovnem mestu odvisna od številnih dejavnikov. 

"Kletvice so vsekakor koristne na nekaterih delovnih mestih, ne pa na vseh. Normalno je, da bo ekipa moških na gradbišču med seboj verbalno obračunala veliko ostreje, kot se spodobi za recimo vzgojiteljice v vrtcu ali medicinske sestre. Veliko je torej odvisno od narave delovnega mesta, pa tudi od narave stresa, saj je med duševnim in fizičnim stresom oziroma družbenim in osebnim kontekstom velika razlika," pojasnjuje Jay. 

Kot dodaja, je najboljša rešitev za sprostitev napetosti in stresa, da preklinjate sami sebe, ne pa da vpijete na sodelavce ali stranke. Poudarja tudi, da bi moral menedžment v vsakem podjetju predvideti preklinjanje na delovnem mestu in imeti uvedene standarde oziroma prakse za reševanje težav v duševnem zdravju delavcev. 

"Ponavljam, vsako delovno mesto ima svoj nabor standardov ali praks, ki se sčasoma razvijajo. Nikogar ne bo šokiralo, da preklinjajo športniki, fizični delavci, kolegi v tovarni in podobno. Pravzaprav je to celo družbeno sprejeto. A enotnost med sodelavci se ne gradi le s kletvicami, čeprav imajo te pomembno vlogo, temveč jo krepijo tudi uporaba tabujskih besed, pripovedovanje vicev in zgodb ter humor na delovnem mestu," poudarja Jay. 

Okovi hierarije 

Čeprav je preklinjanje včasih osvobajajoče, pa niti to ne more ubežati vplivu moči in poslovne hierarhije. Struktura moči v podjetju še vedno v veliki meri določa, kdo lahko koga preklinja in kako. 

"Preklinjanje gre, tako kot večina stvari, po verigi moči lažje navzdol kot navzgor: Šefi preklinjajo delavce, zdravniki preklinjajo medicinske sestre, kuharji preklinjajo natakarje, polkovniki preklinjajo vojake, policisti preklinjajo zapornike. Gre za moč, ki jo lahko ljudje na višjih položajih izvajajo s preklinjanjem, pripovedovanjem umazanih šal, vdiranjem v osebni prostor ali dotikanjem podrejenih, medtem ko obratno ne deluje," poudarja Jay. 

Druga žrtev dvojnih meril in iger moči so ženske. Gledajo jih skozi posebno lupo in vsako njihovo besedo obravnavajo veliko natančneje kot tisto, kar pride iz moških ust. Če preklinjajo, so pogosto razglašene za preveč nesramne in agresivne. Ali, kot je slikovito opisal Jay, "kar bodo rekle, se lahko uporabi in se bo uporabilo proti njim" (angl. what they say can and will be held against them). 

A znova opozarja, da ima pri tem veliko vlogo tudi okolje. Tovarniški delavci lahko neovirano preklinjajo med seboj in s svojimi sodelavci, torej se vedejo kot ljudje, ki na takih delovnih mestih svobodno preklinjajo že od nekdaj. 

Po drugi strani pa v nekaterih sferah družbe – mi bi rekli v večini – trpijo ženske z ostrim jezikom. Jay kot očiten primer dvojnih meril navaja, kako so dojemali in ravnali s Hillary Clinton, ko je uporabila nekoliko ostrejši jezik, ki ga moški politiki uporabljajo že stoletja. Medtem ko so njenega protikandidata v predsedniški tekmi Donalda Trumpa tako rekoč hvalili za seksistične izbruhe, Clinton niso odpustili veliko prijaznejšega izražanja. Navsezadnje izidi teh volitev jasno kažejo, kaj je v javnosti bolje sprejeto. 

"Drug primer bi bila odvetnica v odvetniški pisarni, v kateri prevladujejo moški. Lahko se bori za status v podjetju tako, da prevzame jezik svojih moških kolegov, da projicira lastno moč, vendar bo meja zanjo veliko tanjša kot za moške," pojasnjuje Jay. 

Vse, kar imajo radi mladi

Poleg žensk so ranljiva skupina na delovnem mestu tudi mladi. In ker na njih svet stoji, smo Jaya za konec vprašali, ali so mlajše generacije bolj dojemljive za kletvice ali jih je verbalno kastrirala vseprisotna politična korektnost. 

"Standardi se spreminjajo in gotovo je, da so današnja delovna mesta veliko manj formalna kot v preteklosti. Poglejmo samo, kako se je poslovna obleka spremenila v zadnjih 50 letih. Vendar je protiutež temu zaostrovanje standardov svobode govora. Sredi 80. let prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike sprejeli zakon o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu in od takrat se je moralo delovno okolje nenehno prilagajati vse strožjim pravnim okvirom," pojasnjuje Jay in pripomni, da je treba dandanes upoštevati tudi pravne posledice obrekovanja, diskriminacije in sovražnega govora. 

Vloga politične korektnosti je pravzaprav postavljena na glavo. Začela je kot orodje za zaščito diskriminiranih in socialno občutljivih skupin, trenutno pa se v številnih primerih uporablja kot medijska krinka za uveljavljanje dvomljivih agend. 

A k sreči so to še vedno bolj ameriški problemi kot naši. Čeprav zadnja leta z vse večjim navdušenjem uvažamo njihove politične smeti, se še vedno obnašamo veliko bolje in bolj sproščeno; srčno upamo, da bo tako tudi ostalo. 

Določena mera psovk v življenju in na delovnem mestu je pravzaprav zdravilna. O tem smo bili prepričani že prej, zdaj je znanost to potrdila. In, seveda, Jay. Če se ne strinjate z našim sklepom – jebiga! 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar