.webp){kind=icon}
Tako pravi znani hrvaški pisatelj Mate Balota, s pravim imenom Mijo Mirković, ki je imel tudi svojo temno plat. Bil je namreč ekonomist, ki je izrazil zanimivo misel – kot majhen narod "moramo delati več kot drugi in biti srečni", da dosežemo svojo usodo in potrditev.
Čeprav ta misel zveni distopično, je Mirkovićeva izjava pravzaprav aktualna še danes, 60 let po njegovi smrti, predvsem v kontekstu vse močnejšega trenda deglobalizacije. To misel je prvič zapisal v svojem delu Glavni vzroki gospodarske zaostalosti slovanskih narodov.
Ali lahko majhni narodi, kot je naš, najdejo boljši prostor pod svetovnim gospodarskim soncem in zakaj tega do zdaj še nismo naredili? Mirković je menil, da gospodarsko produktivnost vsakega naroda sestavljata dva najpomembnejša dejavnika – naravne danosti in lastnosti ljudi.
Čeprav nismo bogati z nafto, v naši regiji ne primanjkuje virov – prav nasprotno. Tako nam v tej enačbi ostanejo ljudje kot ključna težava. Ali rešitev.
Protestantska etika in duh kapitalizma proti lenobi
Vrnimo se ponovno k Mirkoviću, ki se je med študijem v Nemčiji, kjer je zagovarjal doktorsko disertacijo o slovanski ekonomski (ne)zavesti, "okužil" z nauki filozofa Maxa Webra, povzetimi v njegovem širše znanem delu Protestantska etika in duh kapitalizma.
Ker je Martin Luter svoje teze pribil na vrata cerkve malo severneje, se protestantizem pri nas ni uveljavil, duh kapitalizma pa ni zaživel, čeprav smo formalno v tem sistemu že 30 let.
Mirković je verjel, da se sistem vrednot pri Slovanih pomembno razlikuje od zahodnega racionalizma. Zato se najboljši in najbolj energični ljudje niso posvečali podjetniškemu življenju. Medtem ko je zahod razvijal individualno svobodo in tehnični napredek, so Slovani prezirali poslovnega, razumnega človeka.
A čeprav smo v slovenskih državah znani po neproduktivnosti, je diaspora s teh območij v svetu precej uspešna in cenjena. Zakaj?
Psihologinja in komunikologinja Ivana Conjar našteje več dejavnikov, od tega, da so naši delavci v tujini bolj cenjeni in bolje plačani, do tega, da bolj trudijo, saj se se želijo posebej dokazati po tem, ko so svoje življenje pustili za seboj.
Ne bomo, če nam ni treba
"Kot je zapisano v našem DNK – ne bomo, če ni treba, če pa bomo morali, bomo dobri," pravi psihologinja Conjar. Ko smo se prisiljeni lotiti dela, se res potrudimo – in ugotovimo, da nam je tako pravzaprav bolje. Morda se prav to skriva za Balotovim stavkom "trdo delaj in bodi srečen", saj smisel življenja ni delati nič, ampak delati smiselne stvari, ki so v skladu z našo osebnostjo in talenti. "Verjamem, da se vsak človek počuti dobro, ko se znajde v delu, ki ga opravlja. Kot vrsta nismo ustvarjeni za to, da ne delamo nič. Prispevanje k družbi nam daje smisel," pojasnjuje Ivana Conjar.
Dobro plačilo je pomembno, čeprav je v regiji redkost, saj je nepotizem bolj cenjen. A denar ni vse, kar šteje.
"Delam z ljudmi, ki so bili zelo dobro plačani, a so varno poslovno življenje kljub temu zamenjali za kariero, ki jo nadzorujejo in ki jih izpopolnjuje. Na začetku je veliko tveganj in bolj malo denarja, v zameno pa dobiš mir, svobodo in občutek izpolnjenosti," poudarja Conjar.
Kot pravi, pri svojem delu opaža vse večjo potrebo po tem, da se ljudje z delom izražajo. To je postalo še posebej izrazito po pandemiji koronavirusa, ki je številnim spodmaknila tla pod nogami in jih prisilila, da se preizkusijo v svojem zasebnem poslu. So pa tudi drugačne zgodbe.
Bolje sto ur zase kot 40 za nekoga drugega
"Nekateri so izgubili službo in niso imeli druge izbire, drugi pa so bili siti dela v podjetju, zato so se odločili, da svoje kompetence, vire in talente raje vložijo v nekaj svojega. Elon Musk je dejal – sto ur na teden delam zase, da mi ne bi bilo treba delati 40 ur za druge. Zato ne bi rekla, da smo kot narod nepodjetni," pravi sogovornica.
Poskusimo odgovoriti na vprašanje z začetka: Ali se lahko ekonomsko afirmiramo, če delamo več in smo srečni. Videti je, da v ekonomiji velja enako načelo kot v ljubezni – najprej moramo poskrbeti zase, da postanemo privlačni za druge. Torej moramo sisteme v naših državah urediti tako, da bomo produktivnejši in bolj zanimivi za tuje investitorje. Do takrat pa bi se bilo morda bolje držati starega reka: Bolje dva v senci kot eden na soncu.
