Sedim za mizo za šest oseb v sicer prazni restavraciji Nobu na Barbudi. Daniel Shamoon, eden od mojih spremljevalcev, z roko pokaže proti bledo rožnati plaži. "Tamle je," mi pravi. Proti nam se pod žgočim sprehaja Robert De Niro v sivi majici in kratkih hlačah kaki barve. Obrabljen zeleni nahrbtnik ima obešen čez eno ramo, v drugi roki drži vrečko iz trgovine.
Za dobitnika oskarja ta prihod ni ravno pompozen. A De Niro je tukaj zato, da dela – natančneje, da nadzoruje še zadnje podrobnosti snovanja projekta Beach Club na Barbudi, ki ga gradi na koščku sveta, ki mu je izjemno pri srcu in ki združuje restavracijo, hotel in nastanitvene enote. Novembra 2026 bo za javnost vrata odprlo 36 sob in zasebnih vil v sklopu hotela Nobu Beach Inn. Jaz pa sem tu zato, da opazujem, v kakšne podrobnosti se zna spuščati ta filmska megazvezda.
De Niro je do nas prehodil nekaj sto metrov navzgor po plaži, kjer ima skromno hišo. Vprašam ga, kaj nosi v vrečki. "Japonke," pravi. "Čevlji se na Barbudi ne obnesejo najbolje." Ko se odpravimo proti majhnemu sedežu njegovega projekta, kjer načrtujemo ogled delovišča, se zgledujem po njem ter sezujem nogavice in superge; v njih so se mi že nabrali kupčki drobnega peska.
Prav to je čar Barbude: gre za kraj, kjer se človek sprosti. Majhen karibski otok leži slabih 50 kilometrov severno od Antigve (s katero tvori eno državo) in je vedno veljal za destinacijo, kamor si morate resnično želeti priti. V njeni bližini lahko zasidrate svojo jahto, z zasebnim letalom pristanete na tamkajšnjem novem letališču za 14 milijonov dolarjev – komercialni leti so bolj izjema kot pravilo – ali pa, kot jaz, iz Antigve priletite s helikopterjem. Če ne dlakocepite preveč, lahko rečete, da sta na voljo dva luksuzna hotela, v gradnji pa jih je še več: poleg Nobu Beach Inna se gradi tudi hotel Rosewood.
Barbuda že desetletja uživa ugled spokojnega zatočišča. Tu se je v 90. letih pred svetom skrivala princesa Diana, tudi aprila 1997, le nekaj mesecev pred smrtjo. Tukajšnja tišina in tudi precej težka dostopnost sta do neke mere načrtovani. Na otoku s površino 160 kvadratnih kilometrov velja skupna lastniška struktura zemljišč za dva tisoč prebivalcev otoka, ta pa že dolgo omejuje razvoj od zunaj.
Zdaj, po letih vztrajnosti – vključno s pravno bitko med prebivalci in vlado, ki se je končala s posebnimi privilegiji za De Nirov kompleks – bo igralec kmalu uresničil enega od svojih najbolj osebnih projektov. Za moškega z razkošnim življenjepisom, v katerem med drugim najdemo imperij z več kot 40 hoteli in 50 restavracijami po vsem svetu (vse po imenu Nobu), pa tudi restavracijo Tribeca Grill in hotel Greenwich v New Yorku, to ni mačji kašelj.
Za zdaj te sanje obsegajo zgolj nekaj skic. Na pokriti verandi De Niro stoji s Shamoonom, enim od svojih dveh razvojnih partnerjev (drugega, Jamesa Packerja, ni zraven) in Katy Horne, generalno direktorico njihovega podjetja Paradise Found. Sklanjajo se nad zemljevidom 391-hektarskega letovišča in najprej pokažejo na Nobu Beach Inn, nov koncept njihove blagovne znamke. Poleg bungalovov bo letovišče obsegalo spa center z zasebnimi vrtnimi paviljoni in bazenom ob morju. (Cene sob se bodo začele pri 2.500 dolarjih.) V restavraciji Nobu bodo še vedno stregli mešanico surovih rib in zrezke tomahawk, njena lokacija pa se bo medtem preselila v glavno stavbo hotela. Horne ocenjuje, da se bo končna naložba merila "v stotinah milijonov".
NOBU BEACH INN
Večina letovišč Nobu obratuje na podlagi licenčnih pogodb, ta tukaj pa je v lasti De Nira in njegovih partnerjev. De Niro se ukvarja tudi z najbolj neznatnimi detajli, vključno z ustreznim odtenkom lesa ipe in dobaviteljem vrat za omare. »Če nekaj ugaja meni, sem prepričan, da bo ugajalo tudi drugim,« pravi. Ena njegovih najljubših jedi, riba soboljevka s pasto miso iz restavracije Nobu (prvotne priljubljene točke, ki jo je ustanovil v sodelovanju s chefom Nobuyukijem Matsuhiso), se je zelo uspešno uveljavila na jedilnikih po svetu; zato moramo De Niru, kar zadeva njegov okus, dati kar prav.
"Ko prideš v restavracijo in izveš, da so nenadoma spremenili tisto ključno stvar, ki te je pripeljala tja ..." De Niro se z vzdihom odmakne. "To najbolj značilno jed je treba spoštovati. Če nekaj deluje, tega ne spreminjajmo." Ob tem se mi utrne spomin na pikolovskega mafijca, ki ga je De Niro leta 1995 igral v fimu Kazino in ki je kuharju naročil, da mora biti v vsakem mafinu enako število borovnic.
V svojem zasebnem raju De Niro Shamoonu razkriva načrte za omejitev ekološkega in celo vizualnega odtisa. Nič več ostrih robov in črno-rjavega marmorja, ki so značilni za druga letovišča v tej verigi. Tu imajo arhitekti nalogo, da ustvarijo strukture, ki se bodo zlile s pokrajino. "Vse stavbe so enonadstropne, od obale pa so oddaljene bolj, kot je to zahtevano," pravi Horne. Namen tega je ohranjanje zasebnosti in nedotaknjenih plaž. Uporaba naravnih materialov in avtohtonih rastlin podpira ekosistem, projekt obnove mangrov pa bo okrepil odpornost otoka proti orkanom.
"Ne maram stvari, ki so zasnovane samo zato, da so pač zasnovane," pravi De Niro. "Na primer, ko arhitekt nekaj zgradi brez občutka za okolico."
Poleg hotela bodo zgrajene tudi zasebne vile na ključ, katerih cene se začnejo pri 12 milijonih dolarjev, na voljo pa bodo tudi večja zasebna posestva, zgrajena ob plaži, naprej od De Nirovega trenutnega domovanja. Prazne parcele so naprodaj za sedem milijonov dolarjev in več. (Paradise Found prodaja tako zemljišča kot tudi že zgrajene domove, odvisno od želja kupca.) Vsi trije partnerji bodo stanovali prav v tem kompleksu.
De Niro je ta kraj prvič videl pred več kot 30 leti, med izletom z ladjo iz Antigve. Pokrajina je s svojimi biserno belimi obalami, več želvami kot ljudmi ter plitvo turkizno vodo nanj naredila trajen vtis. Ko je pred desetimi leti izvedel, da je zemljišče na voljo, se je lotil projekta, iz katerega je nastal Nobu Beach Inn.
Projekt se ne razvija brez ovir; mednje lahko prištejemo orkan Irmo in pandemijo covida, slišati pa je tudi kritike nekaterih domačinov. John Mussington, predsednik lokalnega sveta, ki nadzira notranje zadeve, je Beach Club opisal kot "uničujoč projekt" in "izčrpavajočo in izkoriščevalsko shemo". ("Koncesije v okviru našega najema so podobne drugim večjim projektom v Antigvi in Barbudi," na to pravi Horne.)
De Nirov oblikovalski sestanek prekine nenapovedani obisk premierja Gastona Browna. Ta je s svojo mlado hčerko Peace na otok priletel, da se seznani z novostmi o projektu in si z De Nirom privošči kosilo. Nato se vrnemo k vzorcem lesa, ki bo krasil tla v vilah. Kot v zloglasnem prizoru z bejzbolsko palico v filmu Nedotakljivi, v katerem je De Niro igral Al Caponeja, napetost narašča tudi zdaj, ko De Niro strmi v deske iz '’rustikalnega'’ belega hrasta in neobdelane tikovine, njegov obraz pa je ob tem nepremičen kot sfinga. Odobravanje v najboljšem primeru izrazi z besedami "Tole je pa lepo," včasih pa zgolj prikima. "Kaj je ta črta tukaj?" vpraša in na enem od vzorcev pokaže na črto, ki pravokotnik deli na dva različna odtenka. "Kako ti je lahko tole ušlo?"
Ob večerji v Hermitage Bayu, svojem lastnem letovišču s petimi zvezdicami na Antigvi, mi je Shamoon večer prej odstrl pogled v De Nirovo ustvarjalno miselnost. "Bobu ni všeč, če se stvari ne premikajo s pravo hitrostjo." Njegova obsesivnost in perfekcionizem dosegata mitske razsežnosti: ko se je leta 1976 pripravljal na vlogo Travisa Bickleja v filmu Taksist, je De Niro v New Yorku mesec dni vozil taksi v 12-urnih izmenah. Hkrati pa je zanj značilno tudi sproščeno in uglajeno vedenje, ki se s tropskim rajem dobro ujema. "Zelo je duhovit," pravi Shamoon. "Zna pa se tudi razburiti, in ko se to zgodi, lahko dobite občutek, da ste se znašli v enem od njegovih gangsterskih filmov."
Ključni element kompleksa (v nasprotju s tem, kar bi lahko pričakovali glede na vpadljivo naravo istoimenskih restavracij) bo njegova zasebnost, s kakršno se je ponašal tudi K Club na De Nirovem posestvu, kamor se je princesa Diana s sinovoma zatekla v begu pred paparaci. Vendar pa to ne bo kraj, kjer bi se skrivali in predajali popolni osami. V tukajšnjem središču za vodne športe bodo na voljo aktivnosti, kot so kajtanje, jadranje z čolnom, potapljanje z masko in križarjenja ob sončnem zahodu na starinskih motornih jahtah.
Približuje se večer in odkljukane so še zadnje točke na seznamu; De Niro si oprta nahrbtnik in sezuje japonke. Zdaj stopa opazno živahneje in na obrazu mu igra nasmeh. Projekt Beach Club še zdaleč ni končan, vendar pa nenadoma postane jasno, kako zelo je De Niro prepričan, da bo projekt nared pravočasno in zgrajen v skladu z njegovimi zahtevnimi željami. "Pravzaprav sem zelo optimističen," pravi, ko hodi proti plaži.
.webp){kind=icon}
