"Rojen sem v nekdanji Jugoslaviji, zato sem čustveno navezan na to okolje in filme, ki so brezčasni," pravi Dejan Turk, generalni direktor A1 Slovenija in A1 Srbija. Da bi ohranili duh časa, že pet let podpirajo projekt A1 Kinoteka, v okviru katerega so v Srbiji doslej restavrirali skoraj 30 starih filmov.
"Filmi, kot so Maratonci tečejo častni krog (Maratonci trče počasni krug), Varljivo poletje ‘68 (Varljivo letoa ‘68) in Kdo neki tam poje (Ko to tamo peva), ki jih imam zelo rad, vsem tistim, ki smo takrat odraščali, obudijo veliko lepih spominov. Hkrati pa dajo mlajšim gledalcem priložnost, da pokukajo v zgodovino naše kulture in začutijo duh minulega časa," pojasnjuje. Poleg naštetih omeni še slovenska kultna filma Ne joči, Peter in Poletje v školjki. "Vse te stvaritve so še danes pomembne in aktualne," dodaja. S sodobnimi tehnologijami lahko danes ohranimo filmsko dediščino, ki nas še vedno povezuje.
Osebni arhiv
Kinoteke in filmski arhivi po vsej regiji se že leta trudijo ohraniti filme, ki so zaznamovali prejšnje stoletje. Kulturne ustanove nekdanje skupne države aktivno sodelujejo pri obnovi v skupni želji rešiti umetnine pred propadom in pozabo ter dati novim generacijam priložnost, da ponovno začutijo duh preteklosti.
V Srbiji se z digitalizacijo filmov že nekaj let ukvarjata Jugoslovanska kinoteka in Radiotelevizija Srbije (RTS), od leta 2017 pa sta družba A1 in Jugoslovanska kinoteka občinstvu v skupnem projektu predstavili več deset restavriranih kultnih filmov.
Turk se je odločil podpreti ta projekt zato, ker svet klasične kinematografije izginja – negativi filmskih trakov propadajo, sodobni kinematografi pa nimajo opreme za projekcijo del s filmskih trakov. Ker je ta postopek zelo drag, kulturne institucije selektivno izbirajo, katere filme bodo restavrirale.
Izvedeli smo, da lahko digitalizacija starega filma stane tudi več kot deset tisoč evrov, odvisno od kakovosti traku, dolžine filma in drugih dejavnikov. To je potrdil tudi direktor Hrvaške kinoteke Dinko Majcen. Kot pravi, digitalizacija minute gradiva v povprečju stane 40 evrov, minuta digitalne restavracije pa okoli 200 evrov. Ob tem dodaja, da se cene zelo razlikujejo. "Če upoštevamo vrednost proračunskih sredstev, gre za približno 140 tisoč evrov na leto, število zunanjih restavratorjev in ceno storitve na letni ravni, je bilo do zdaj z digitalnimi postopki mogoče restavrirati približno 530 minut filma," navede Majcen.
Večina restavriranih filmov, vključenih v projekt A1 Kinoteka, je na seznamu stotih filmov, razglašenih za nacionalno kulturno dobrino velikega pomena. Nekatere je omenil že Turk, na seznamu pa so še Državni razred (Nacionalna klasa),
Balkanski špijon (Balkanski špijun), Davitelj proti davitelju (Davitelj protiv davitelja), Mojstri, mojstri (Majstori, majstori), Posebna vzgoja (Poseben tretma) in drugi. "Za nekatere filme s pomembno vlogo v naši popularni kulturi, katerih replike se citirajo že desetletja, je zadnji čas, da jih z digitalno obnovo rešimo pred pozabo," dodaja Turk.
Osebni arhiv
Poleg Jugoslovanske kinoteke se z digitalizacijo filmov v Srbiji ukvarja še RTS, ki ima filmski oddelek in velikanski elektronski arhiv. Ta hrani 400 tisoč škatel filmskega gradiva, 30 tisoč videokaset, 50 tisoč kaset in okoli 25 tisoč digitalnih avdiovizualnih vsebin. "Trakovi so bili dragi, zato jih je večina televizij reciklirala, naši arhivisti in vodje arhivov pa so imeli odgovoren odnos do gradiva, zato se je večina teh stvari ohranila," pojasnjuje Miloš Jež, vodja oddelka za elektronsko restavriranje in digitalizacijo na RTS. "Celo BBC nas prosi za posnetke, ker so ti zapisi samo v našem arhivu," dodaja.
Ko film poveže regijo
Pri digitalizaciji sodelujejo kinodvorane in arhivi po vsej regiji, si izmenjujejo gradiva in informacije o filmih ter delajo pri skupnih projektih. "Z vsemi nekdanjimi članicami Jugoslavije odlično sodelujemo. Pogosto se obiskujemo, imamo skupne projekte, velikokrat se skupaj prijavimo tudi na kakšen evropski projekt," zadovoljno pove direktor Jugoslovanske kinoteke Jugoslav Pantelić.
Osebni arhiv
Podobno pravijo tudi v Arhivu Republike Slovenije, v okviru katerega deluje Slovenska kinoteka. Arhiv je v 55 letih delovanja odlično sodeloval z nacionalnimi kinotekami držav nekdanje Jugoslavije, zato navedejo primer: "V preteklosti smo posneli filmsko gradivo, ki je bilo vsebinsko, produkcijsko ali filmsko povezano s slovenskim prostorom, pa tudi z drugimi arhivi v nekdanji skupni državi. Tako smo s Hrvaško kinoteko sodelovali pri digitalizaciji hrvaškega filma Črne ptice, saj izvirne posnetke hranimo v našem arhivu. Jugoslovanska kinoteka nam je omogočila dostop do originalnih filmskih negativov slovenskega filma Krizno obdobje, tako smo lahko dobili digitalno kopijo filma, ki je prej na nanomedijih nismo imeli."
Po njihovih besedah je Jugoslovanska kinoteka vodilna na področju digitalizacije in digitalne restavracije v regiji, saj se je prva lotila teh postopkov z lastno strojno in programsko opremo ter ustanovila center za digitalizacijo.
Da so izkušnje regionalnega sodelovanja pozitivne, so potrdili tudi v Hrvaški kinoteki. V fondu tega državnega filmskega arhiva, ki deluje v okviru Hrvaškega državnega arhiva, je 5.200 naslovov igranih, animiranih in dokumentarnih filmov v skupnem trajanju 105 tisoč minut. "Uporaba digitalne tehnologije za zaščito se od leta 2011 izvaja na tistih filmskih delih, ki zahtevajo zaščitne postopke zaradi tehničnega stanja emulzije, na kateri je narejen posnetek. Tako je bilo od takrat do lani digitaliziranih 120 naslovov, več kot 300 naslovov pa so digitalno restavrirali, s čimer so trajno zaščiteni," pravi Dinko Majcen, direktor Hrvaške kinoteke.
Zanimivo je, da je Kinoteka Severne Makedonije nekatere filme digitalizirala v sodelovanju z Jugoslovansko kinoteko, ker je bil del negativov pri njih, nekatere pa v sodelovanju s Hrvaško kinoteko, ker so bili njihovi režiserji Hrvati, pojasnjuje direktor te kinoteke Vladimir Angelov. Poleg tega vsak nacionalni kinematograf občasno predvaja filme prijateljskih kinotek.
Osebni arhiv
Čeprav je digitalizacija starih filmov svetovni trend, v tej kinoteki ne digitalizirajo jugoslovanskih filmov, ampak le makedonske filme iz domače produkcije. "Načelo vsake kinoteke je, da najprej zaščiti domačo kinematografijo oziroma tuje filme civilizacijskega pomena," razlaga Angelov. Po njegovih besedah na tem področju ni pravih ukrepov – sentiment in nostalgija nista dovolj.
Kot dodaja, je obstajala jugoslovanska kinematografija, a znana je bila prav kot taka – jugoslovanska –, sestavljalo pa jo je več nacionalnih kinematografij, vsaka s svojo senzibilnostjo. "Moramo se strinjati, da so slovenski ali hrvaški filmi popolnoma drugačni od srbskih ali makedonskih. A kot vedno je prav raznolikost naredila to kinematografijo zanimivo in dala več svetovno znanih avtorjev," meni Angelov.
Osebni arhiv
Kljub nekaterim razlikam imajo kinoteke v regiji isto težavo – denar. V Bosni in Hercegovini je tudi premalo znanja o tehnikah digitalizacije, velika težava pa je, da je del filmskih negativov v drugih državah regije, zato jih je zelo težko dobiti, opisuje Ines Tanović, direktorica Filmskega centra Sarajevo. Devleta Filipović, direktorica Kinoteke Bosne in Hercegovine, meni, da med vsemi državami nekdanje Jugoslavije na tem področju najbolj zaostajajo.
Ines Tanović je povedala, da so doslej digitalizirali 15 filmov, med njimi Se spomniš, Dolly Bell (Sjećaš li se, Dolly Bell), Kuduz, Partizanska eskadrilja (Partizanska eskadrila), Most, Vonj kutin (Miris dunja) in Kaplje, vode, bojevniki (Kapi,vode, ratnici). "Trenutno se ukvarjamo z digitalizacijo in restavriranjem filma Slike iz življenja udarnika (Slike iz života udarnika). Gre za film Bahrudina Bate Čengića, enega najbolj znanih avtorjev v Bosni in Hercegovini," pravi Tanović in dodaja, da bo film prikazan na različnih festivalih, med drugim na Sarajevskem filmskem festivalu, prijavljen pa bo tudi v sekcijo Cannes Classic.
Privilegij nove generacije
Čeprav jih te ovire upočasnjujejo ali omejujejo, kinodvorane počasi izpolnjujejo svoje poslanstvo. Kot pravi direktor Jugoslovanske kinoteke Jugoslav Pantelić, digitalizacija filmom daje novo življenje in priložnost, da se pojavijo na velikem platnu pred domačim in tujim občinstvom. "Gre za privilegij novih generacij, ki niso imele priložnosti gledati
kakovostnih kopij filma. Zdaj se prvič srečujejo z umetnino tako, kot si ta zasluži, saj smo desetletja imeli obrabljene kopije, ki so jih predvajali po televiziji. To so bili dotrajani filmi."
Kot sklene Dejan Turk, se pri procesu restavracije filma združijo zgodovina in prihodnost, kulturna dediščina in digitalizacija, velika imena sedme umetnosti pa dobijo priložnost, da še naprej živijo na velikem platnu.
Pri pripravi članka so sodelovali Jan Artiček (Slovenija), Nikolina Oršulić (Hrvaška), Mirjana Joveska (Severna Makedonija) in Nejra Džaferagić (Bosna in Hercegovina).
.webp){kind=icon}
