Obračun v džungli: Lula na COP30 vodi upor globalnega juga

"Podnebna konferenca COP30 bo osredotočena na reformiranje globalnih finančnih institucij za sproščanje kreditnih pogojev za države v razvoju v boju proti podnebnim spremembam," je pred podnebno konferenco Združenih narodov, ki se začenja v ponedeljek, za Bloomberg Adria povedala veleposlanica gostiteljice Brazilije v Sloveniji Maria Izabel Vieira.

Iz njenih besed je razbrati, da bo osrednja tema konference pravzaprav glavni očitek držav v razvoju oziroma globalnega juga, naslovljen na razviti svet. Tako meni tudi njen šef, brazilski predsednik Lula da Silva, ki namerava tokratni podnebni vrh spremeniti v 'COP resnice'. "Nočemo miloščine, ampak popravek krivic," je pred vrhom zapisal v komentarju nemškega poslovnega časnika FAZ, potem ko je v pogovoru za revijo New Yorker ošvrknil skopuški zahod: "Leta 2009 so obljubili sto milijard dolarjev, pa obljube še niso izpolnili. Minilo je že 16 let. Zdaj je potrebnih 1,3 bilijona dolarjev – in tudi tega očitno ne bodo izpolnili."

COP – nagrobnik multilateralizmu?

Lula meni, da je zdaj napočil trenutek za polaganje računov. Zato bodo države globalnega juga, ki v času oživljanja blokovske ureditve na račun geopolitične teže pridobivajo vse večji pomen, konferenco izkoristile predvsem za poziv k boljšemu dostopu do finančnih virov. Financiranje podnebnega boja je namreč v očeh globalnega juga neločljivo povezano z odgovornostjo. Ali rečeno naravnost in v Lulovem jeziku – s krivdo.

Strokovnjaki tej retoriki pritrjujejo. "Z vidika podnebnih sprememb države v razvoju ne nosijo toliko krivde, a so jih po drugi plati podnebne spremembe nesorazmerno bolj prizadele," pojasnjuje klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.

Ogorčenost nezahodnih držav glede individualizacije koristi in socializacije stroškov razvoja je po besedah strokovnjakov, med njimi ekonomista s Fakultete za družbene vede Anžeta Burgerja, razumljiva. "ZN drsijo v neoperativnost, ker se najpomembnejše članice umikajo od prevzemanja finančnih in drugih obveznosti ter zaradi vse večje nefunkcionalnosti Varnostnega sveta," pravi. Geopolitični realizem Donalda Trumpa in Xi Jinpinga izpodriva multilateralizem na račun bilateralnih in regionalnih sporazumov, ki so v prid močnejšim in večjim državam.

 

Medtem ko je zahod svoj gospodarski in tehnološki napredek v 20. stoletju utemeljil na brezskrbni porabi fosilnih goriv, ki zdaj segrevajo planet in povzročajo podnebne spremembe, se na drugi strani od revnejših držav pričakuje, da se bodo tej avtocesti do napredka odpovedale na račun kolektivnega dobrega. "Priznati moramo, da načelo skupnih, a različnih odgovornosti ostaja nepogrešljiva osnova vsakega podnebnega pakta," je pred vrhom voditeljev konference pogodbenic COP30 v Belemu, kamor je včeraj prispela zunanja ministrica Tanja Fajon, očitajoče dejal brazilski predsednik.

Razliko med zahodom in globalnim jugom je plastično ponazoril veleposlanik še ene vzpenjajoče se sile. Amit Narang, veleposlanik Indije, je na nedavnem dogodku v Ljubljani nanizal vrsto dosežkov svoje države na področju zelenega prehoda: "Smo četrto največje gospodarstvo, pravkar smo prehiteli Japonsko, v zadnjih desetletjih je 700 milijonov Indijcev dobilo elektriko, zadnja vas je bila elektrificirana leta 2018, oktobra lani smo pridelali že 200 gigavatov elektrike iz obnovljivih virov, v prihodnjem desetletju jo bomo iz solarnih virov pridelali še 35-krat več, z dodajanjem etanola povečujemo uporabo biogoriv in zmanjšujemo porabo premoga." Za konec je prihranil glavno sporočilo: "Zavedamo se, da 1,5 milijarde Indijcev ne more živeti energetsko potratno, kot je to počel zahod, verjamemo v zeleni obrat, a Indija ga ne more izvesti sama." To je zagotovo očitek, preoblečen v pobudo za sodelovanje, ki ga bomo od razvijajočih se držav slišali kar nekajkrat v času konference.

Veleposlanica Brazilije Maria Izabel Vieria in veleposlanik Indije Amit Narang Foto: Aleš Kovačič

Gospodarstvo, obramba, trgovina in AI, šele nato okoljevarstvo

Države so se sicer lani v Bakuju zavezale, da bodo v okviru novega kolektivnega količinskega cilja (NCQG) za podnebno financiranje do leta 2035 zbrale 1,3 bilijona dolarjev na leto. Z zbranimi sredstvi naj bi dosegle osrednji cilj prizadevanj, ki so si ga pred 10 leti zastavile v okviru Pariškega sporazuma: omejitev segrevanja ozračja na 1,5 stopinje Celzija do konca stoletja. A to je meja, za katero je že zdaj jasno, da jo bo svet dosegel še v tem desetletju.

Delegati se bodo morali soočiti tudi z dejstvom, da uresničljiv ni niti minimalni pariški cilj, ki predvideva povišanje temperature v dveh stoletjih za največ dve stopinji Celzija. "Zdaj je jasno, da so pogoji za zmanjšanje izpustov premalo ambiciozni," pravi Kajfež Bogataj.

"Tak pristop je v skladu z evropskim poudarkom, da EU ostaja največji donator mednarodnih javnih podnebnih financ," glede finančnih ciljev pravijo pri Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE). Slovenski prispevek je lani znašal slabih 7,7 milijona evrov, kar po navedbah ministrstva pomeni 17-odstotno povečanje glede na leto 2023.

Članice EU, ki si prizadevajo voditi finančni boj v podporo podnebnemu, so lani prispevale 31,7 milijarde evrov, hkrati pa so mobilizirale dodatnih 11 milijard evrov zasebnih sredstev, kažejo podatki MOPE. Politolog s centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Danijel Crnčec meni, da so "pričakovanja globalnega juga o prevzemanju bremen upravičena, žal pa dejansko stanje in praksa razvitih držav kažeta, da ambiciozna pričakovanja glede pomoči niso realna".

Podobno skeptičen je tudi njegov kolega Burger, saj trenutne gospodarske razmere po svetu, predvsem pa v evropskih državah, ki tradicionalno vodijo podnebni boj, niso naklonjene razpiranju denarnic za okoljevarstvene projekte. "Majhna gospodarska rast v EU ter umirjanje svetovne in kitajske rasti onemogočata investicije za boj proti podnebnim spremembam," pojasnjuje.  

Bloomberg Mercury

"Dodatna ovira sta trgovinski in investicijski protekcionizem ter sprememba prioritet v smeri obrambnih investicij," pravi in poudarja pomen naraščajočega dolga držav in fiskalnih omejitev. "Svetovni javni dolg se je lani povzpel na 102 bilijona dolarjev, kar je podvojitev od leta 2010," navaja.

Okoljevarstvo v ozadje potiska tudi tehnološka tekma za umetno inteligenco, saj podatkovni centri zahtevajo ogromne količine elektrike – še vedno večinoma iz fosilnih goriv. "Podatkovni centri AI v ZDA porabijo že od štiri do pet odstotkov celotne porabe elektrike," pravi Burger. "Trump je pred kratkim namenil 80 milijard dolarjev za gradnjo novih reaktorjev, Kitajska pa načrtuje do leta 2035 še petkrat večje investicije."

Podnebnih prizadevanj ne omejujejo samo ekonomske in politične razmere, ampak tudi spremenjena trgovinska realnost zaradi Trumpove carinske vojne. Sem sodi tudi aktualni sporazum EU-Mercosur, ki naj bi Evropi zagotovil geoekonomsko avtonomijo. Toda račun bo znova izstavljen okolju, kažejo izsledki študije učinkov sporazuma. Njen soavtor, profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani Črt Kostevc, pravi, da bo zaradi Mercosurja prišlo do "blagega povečanja" izpustov toplogrednih plinov.

Slovenija sredi vročice v Bruslju

A kot je pokazalo frenetično dogovarjanje pet pred dvanajsto, se ne zatika le pri finančnih bremenih, ampak tudi pri samih ciljih. Združeni narodi so države udeleženke pozvali, naj predstavijo svoje nacionalno določene prispevke (NDC) za leto 2035. To je do nekaj dni pred začetkom vrha storila le tretjina od 198 držav članic. Po 18 urah burnih pogajanj so dogovor med izrednim zasedanjem Sveta EU v sredo komaj dosegle tudi zastavonoše – članice EU. Te naj bi do 2035 zmanjšale izpuste CO2 od 66,2 do 72,5 odstotka glede na leto 1990, kar je opazno manj od predhodnega cilja 90-odstotnega zmanjšanja do leta 2040.

Ambicioznejšim ciljem naj bi nasprotovali Italija in Romunija, medtem ko naj bi bila po neuradnih poročilih v taboru zagovornic strožjih ciljev skupaj s Španijo in Nizozemsko tudi Slovenija. To posredno potrjuje stališče naše države, ki smo ga pridobili v uredništvu, da "Slovenija podpira krepitev globalnih podnebnih ambicij, saj bo le tako možno doseči cilje Pariškega sporazuma, skladno s poročilom IPCC glede omejevanja segrevanja ozračja na 1,5 stopinje. Zato meni, da pravočasna in ambiciozna predložitev novih ali posodobljenih NDC ostaja ključnega pomena."

Lula igra svojo igro

Gostiteljica Brazilija bo podnebno konferenco podobno kot julijski vrh Bricsa poskušala izkoristiti za geostrateško pozicioniranje na čelu držav v razvoju, kjer sta se doslej prerivali Kitajska in Indija.

V središče svoje okoljevarstvene agende Brazilija postavlja odobritev 125 milijard dolarjev vrednega sklada za trajno zaščito tropskih gozdov, ki ga je Lula predlagal že leta 2023. To je tudi glavni razlog, da konferenca simbolično poteka v prestolnici brazilskega pragozda Belem.

Ne nazadnje je Lula besedno vojno z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom poskušal izkoristiti za ustvarjanje javne podobe zmernega in državotvornega državnika, zagovornika deprivilegiranih in demokratičnih vrednot ter soustvarjalca multilateralnega konsenza. "Vsi bomo žrtve onesnaženosti zraka, če ne bomo pazili nanj. Če se bo gladina morja dvignila, prav tako. Svetovni voditelji še niso spoznali, da potrebujemo globalno upravljanje, da bi lahko sprejemali nekatere odločitve na svetovni ravni," je spomladi na vrhuncu besednih spopadov z zanikovalcem podnebnih sprememb v Beli hiši dejal brazilski voditelj, ki je Trumpu očital, da se "bori za uničenje svetovnih okoljskih sporazumov.”

"Geopolitika klimatskega boja se spreminja, porajajo se dvomi o vzdržnem razvoju s strani velesil, zato se stopnjuje pritisk, da v vodstvo stopijo države, kot je Brazilija," je glede ciljev gostiteljice namignila veleposlanica Maria Izabel Vieira. Morda lahko ravnodušnost velikih sil razumemo tudi kot odpiranje poligona za agendo in pobudo globalnega juga, toda žalostno dejstvo je, da na že tako skromnem seznamu voditeljev (dobrih 60) ni tistih iz četverice najbolj onesnažujočih gospodarstev na svetu (Kitajska, ZDA, Indija in Rusija).

Trumpova administracija, ki zanika podnebne spremembe in kritizira ZN, je v kritičnem komentarju irelevantnosti podnebnega boja in multilateralnega pristopa k reševanju globalnih izzivov šla še korak dlje. V nasprotju z drugimi namreč Washington v amazonski pragozd ne pošilja niti tehnične delegacije.