Kako so generacije selektivne vzreje privedle do pomilovanja vrednih piščancev

Ross 308 je najbolje prodajana pasma piščancev po vsem svetu in razširjena celo do vseprisotnosti. 308 in njegovi bližnji sorodniki zajemajo približno dve petini od 22,7 milijarde piščancev, ki jih na Zemlji vzrejamo za meso. Večina jih svoje kratko življenje preživi v zaprtih prostorih v utesnjenih pogojih, trpijo zaradi poškodb in bolezni ter se ne morejo vesti tako, kot bi bilo zanje naravno.

Za pasmo 308 se skrivajo številni pomisleki o dobrobiti živali, ki so večinoma prezrti. Skozi desetletja so njene prednike selektivno vzrejali tako, da bi lahko dramatično zmanjšali stroške za proizvajalce. Danes te živali klavno težo dosežejo trikrat hitreje kot piščanci v 50. letih prejšnjega stoletja. A po podatkih številnih recenziranih študij in poročil evropske vlade je tovrstna vzreja privedla do številnih zdravstvenih težav. Najprej so se začele pojavljati hibe na nogah in skeletu, ki so povzročile bolečo šepavost in prezgodnje odmiranje kostnih celic; sledile so kardiovaskularne težave, zaradi katerih se je zvišala stopnja smrtnosti; v zadnjem času so raziskovalci naleteli tudi na mišične nepravilnosti z nenavadnimi imeni, kot sta olesenelost prsne mišičnine (bleda območja strjenega mesa) in špagetasto meso (vlakna, ki se ločujejo v nitkaste snope).

Srž vseh teh težav je v genetski zasnovi teh ptic. Vzrediteljica pasme 308, družba Aviagen Group s sedežem v Alabami, in njen glavni tekmec, družba Cobb-Vantress s sedežem v Oklahomi, ki vzreja podobno pasmo cobb500 (ki se sooča s podobnimi težavami) ,skupaj nadzorujeta 95 odstotkov komercialne plemenske populacije. Ti dve podjetji ne prodajata piščancev, ki se na vaših krožnikih znajdejo v obliki medaljonov, perutničk ali obare. Prednike svojih pasem vzgajajo tri generacije in proizvajalcem izdelkov iz piščančjega mesa nato prodajajo starše živali, ki se bodo vzredile za zakol. "Vzreja perutnine je kot piramida in smo na samem vrhu," pravi Magnus Swalander, globalni podpredsednik področja izdelkov v družbi Aviagen.

Družbi Aviagen in Cobb vzgojita majhno število čistokrvnih piščancev, nato pa njihove krvne linije križajo skozi tri generacije. Ena od lastnosti, ki jih iščejo proizvajalci, je nizko razmerje med krmo in rastjo, ki izraža, kako učinkovito žival krmo pretvarja v telesno maso. Krma zajema do 70 odstotkov stroškov, ki nastanejo pri vzreji piščancev, zato je cilj čim nižja poraba.

Ross 308 je najnovejša pasma v liniji, katere začetki segajo v 60. leta, v trgovskem oglaševanju v tistem času pa je bila opisana kotmesnata ptica za hitre dobičke.

Tako imenovane vzrejne ptice imajo veliko daljšo življenjsko dobo kot 308 (ime dejansko označuje '’model'‘ piščanca, podobno kot pri fordu F150 ali BMW 535), ki ga zakoljejo, razkosajo in zavijejo pri približno petih tednih. Te čistokrvne živali so po podatkih Evropske agencije za varnost hrane in zagovornikov pravic živali nagnjene k podobnim zdravstvenim težavam kot njihovi potomci, vendar jih pri življenju običajno ohranjajo približno 15 mesecev; v tem času se tem živalim izvalijo piščanci, ki odrastejo v prednike pasme ross 308. Vsaj v ZDA velja, da izbira ekološko vzrejenega piščanca ne pomeni nujno, da boste dobili meso živali, ki bi živela količkaj lepše življenje; skoraj vse ekološko vzrejene ptice v ZDA so pasme 308 ali kake sorodne hitrorastoče sorte. To, kar prestajajo vzrejne ptice, je "verjetno največja težava na področju dobrobiti živali v celotni živinorejski panogi," pravi Per Jensen, profesor živalskih vedenjskih vzorcev na švedski univerzi v Linköpingu.

Edouard Jacquinett za Bloomberg Businessweek

 

Dvojna vijačnica DNK je nepredvidljiva reč in vzreja za namen poudarjanja zaželene lastnosti, kot sta hitra rast in izdatno mesnate prsi, s sabo pogosto prinaša tudi druge, manj zaželene lastnosti – podobno kot vzreja zlatih prinašalcev za izrazitejšo poslušnost in svilnato dlako pogosto povzroča prirojeno displazijo kolkov. Izbiranje lastnosti, ki zvišujejo dohodke podjetij Aviagen in Cobb ter nadaljnjega proizvodnega sistema, vodi do genetskih posledic, kot so deformacije kosti in oslabljena gibljivost; te posledice so se nabirale skozi desetletja selektivne vzreje, vrhunec pa so dosegle v pasmah, kot je ross 308.

Sposobnost nadaljnjega razmnoževanja rejci zagotavljajo tako, da te vzrejne ptice pogosto silijo v kronično lakoto, ki povzroča stres in hiperaktivnost. Včasih v upanju na majhen grižljaj hrane neumorno kljuvajo po tleh, včasih pa se s kljuni spravljajo tudi na druge ptice ter tako škodujejo sebi in drugim. Da bi napolnile svoje prazne želodce, te živali pijejo prekomerne količine vode, kar lahko povzroči prekomerno nabiranje urina na tleh, to pa pogosto vodi do težav s stopali in kožo. Običajni protiukrep? Omejitev dostopa do vode, kot beremo v dokumentaciji Evropske unije.

Poskusi omejevanja pojavnosti genetsko povzročenih zdravstvenih težav pogostijo pomenijo počasnejšo rast, vendar v podjetju Aviagen pravijo, da delajo po programu "genetskega izboljševanja večjega števila lastnosti," ki lahko hkrati zagotovi dobro počutje in rast. "Ptice dejansko izbiramo tako, da zagotavljamo zdravje, dobro počutje in trajnost: to so za nas zelo, zelo pomembna področja," pravi Swalander.

Panogi je Evropska agencija za varnost hrane leta 2023 svetovala, naj se vrne v čas, ko so ptice, zahvaljujoč svoji genetski zasnovi, potrebovale več časa, da so dosegle klavno težo, češ da hitreje ko piščanec raste, bolj trpi njegova dobrobit. "Priporočljiva je uporaba počasneje rastočih hibridov," so zapisali regulatorji, "s posebnim poudarkom na pasmah z nižjo smrtnostjo, manj pogosto oslabelostjo nog ter zmanjšano dovzetnostjo za bolezni srca in ožilja."

Koalicija zagovornikov dobrobiti živali si želi, da bi industrija sledila temu nasvetu, zato je v ta namen ustanovila Zavezo za boljše piščance (Better Chicken Commitment ali BCC) v ZDA in sestrsko Evropsko zavezo za piščance (European Chicken Commitment ali ECC). Od verig restavracij in supermarketov zahtevajo, naj se izogibajo hitrorastočim pasmam ter jim ponujajo alternativno v obliki seznama počasneje rastočih ptic, za katere pravijo, da jih je mogoče vzrejati bolj humano. Ankete kažejo, da si 84 odstotkov Evropejcev želi boljše zaščite dobrobiti vzrejnih živali, zato je več kot 600 podjetij, vključno s podjetji Nestlé, Subway, Burger King in Chipotle, dejalo, da bodo zavezo BCC sprejeli do konca naslednjega leta. Pot do tja ne bo lahka: lanskega novembra je družba KFC že napovedala, da ne bo izpolnila roka za sprejetje zaveze v Združenem kraljestvu do leta 2026, pri čemer je navedla nezadostno ponudbo počasneje rastočih pasem.

Lobisti kmetijske industrije v EU in ZDA pa zavezama BCC in ECC nasprotujejo. Njihov osrednji argument se glasi, da so številne težave s kakovostjo življenja ptic posledica načina vzreje in da se rejci po svojih najboljših močeh trudijo odpraviti z genetiko povezane izzive na področju zdravja in dobrega počutja. Toda znanstveniki že desetletja zatrjujejo, da bi bil za pravi preboj za dobrobit pitovnih piščancev (skupni izraz za vse piščance, vzrejene za meso) potreben prehod na počasneje rastoče pasme. S tem se strinjajo celo nekateri posamezniki, ki so tesno povezani z industrijo. "Življenje pitovnega piščanca je boleče," je leta 2020 zapisala Michèle Tixier-Boichard, predsednica Svetovnega združenja za znanost o perutnini, industrijske skupine, ki med svoje vodilne sponzorje prišteva tudi družbo Aviagen. "In na mestu je vprašanje, ali takšno bolečino lahko upravičimo s človekovo potrebo po uživanju beljakovin."

Korenine družbe Aviagen segajo na Škotsko, kjer je bilo leta 1956 ustanovljeno podjetje Chunky Chicks (Nichols). Nekaj let zatem je družbo kupilo angleško podjetje za ribištvo in zamrznjeno hrano, imenovano Ross Group, in se osredotočilo na vzrejo ptic, ki bi hitro pridobivale težo, in tako zasadile semena prihodnjih težav z dobrobitjo živali. Pasma ross 308 je najnovejša v liniji, ki so jo začeli vzrejati v 60. letih, v trgovskem oglaševanju v tistem času pa je bila opisana kot "mesnata ptica za hitre dobičke".

Do 70. let si je podjetje prisvojilo že četrtino svetovnega trga, v 90. letih pa se je združilo s podjetjem Arbor Acres s sedežem v Alabami. Združeno podjetje se je preimenovalo v Aviagen Group, ki ga je leta 2005 prevzela zasebna nemška družba EW Group. Tako je Cobb-Vantress, hčerinska družba podjetja Tyson Foods, ki posluje v Teksasu, Kentuckyju in Evropi, postala njihov edini še obstoječi večji konkurent. Takšna prevlada v kombinaciji z močno tekmovalnostjo med obema družbama in še peščico manjših tekmecev je tlakovala pot močnim težnjam po prednostni vzreji živali z lastnostmi, ki povečujejo učinkovitost in tržno prednost.

Hitrorastoče pasme, kot sta ross 308 in cobb500, so kot "najučinkovitejši pitovni piščanci na svetu" od leta 1985 pripomogle k podvojeni porabi piščančjega mesa v ZDA. Leta 1992 je ta prehitela porabo govedine, danes pa Američani na leto v povprečju porabijo več kot 100 kilogramov piščančjega mesa na osebo, kar ustreza približno enemu kosu piščančjih prsi vsak drugi dan.

Aviagen danes v svojih raziskovalnih središčih v ZDA in na Škotskem vzdržuje več kot 40 čistih rodovnih linij – pasem s posebnimi genetskimi lastnostmi, ki jih želi podjetje prenesti na model 308 in njegove spremljevalne izdelke. Podjetje to intelektualno lastnino skrbno varuje in je zavrnilo našo prošnjo za obisk, pri tem pa se je sklicevalo na predpise o biološki varnosti. Njihove rodovniške kmetije so izhodišče postopka križanja, ki se odvija po vsem svetu, pri čemer so potomci teh rodovniških ptic poslani v objekte za prastare starše, njihovi potomci pa gredo nato na kmetije starih staršev. Aviagenove končne izdelke – en dan stare piščančke in jajca, iz katerih se bodo izvalile starševske ptice – nato kot v ptičji različici Dekline zgodbe s tekočim trakom naložijo v škatle in pošljejo v reprodukcijske obrate, ki so jih odkupili. Te ptice in ptice konkurentov družbe Aviagen so predniki 70 milijard pitovnih piščancev, ki vsako leto končajo na krožnikih po vsem svetu (kar na dan pomeni skoraj 200 milijonov).

Edouard Jacquinett za Bloomberg Businessweek

 

Zavetišče GroinGroin se razprostira na 30 hektarjih valovitega podeželja tri ure vožnje od Pariza proti jugozahodu, obsega pa tri obnovljene kmečke hiše in gospodarska poslopja, ki skupaj tvorijo miren zaselek. Na prijetno popoldne se skoraj sto živali – piščancev, prašičev, puranov, krav, oslov, konjev, koz, psov in mačk – prosto sprehaja po pašnikih tega svetišča. Človeška negovalka opravlja svoj popoldanski obhod in na tla odvrže več veder narezanih jabolk in korenja, ki jih živali pojedo. Obiskovalce v zavetišču vabijo k sprehodu po sprehajalnih poteh, posejanih z informacijskimi panoji in fotografijami živalskih prebivalcev, kjer lahko prebirajo zgodbe o tem, kako so živali rešili iz klavnic z industrijskih kmetij pred zlorabo ali zapuščenostjo.

Daisy je samica piščanca ross 308, ki zdaj živi na posestvu GroinGroin (francoski izraz za oglašanje prašiča). S še osmimi piščanci te pasme, starimi le nekaj dni, je na posestvo leta 2017 prispela z vzrejne kmetije, in sicer v okoliščinah, ki jih organizacija ne želi razkriti. Caroline Dubois, direktorica zavetišča GroinGroin, pravi, da Daisy (zadnja preživela ptica iz skupine, s katero je prišla v zavetišče), trpi zaradi genetsko pogojenih težav s stopali in je deležna oskrbe, ki vključuje kopeli za stopala z grenko soljo in pogosto povijanje stopal, s katerim se ustvari nekakšno oblazinjenje. "Obuvamo jo v škorenjce," pravi Dubois. "V resnici so to otroške rokavice."

Eden od Daisyjevih sotrpinov iz skupine, Picsou, je pred dopolnjenim tretjim rojstnim dnem podlegel hudemu artritisu, ki je razžrl njegov stopalni sklep – gre za neposredno posledico njegove genetike, kot pravi Dubois. Fifi, še ena od rešenih ptic, je poginila zaradi srčnega zastoja med zdravstvenim pregledom. Četrti, Gontran, je utrpel okužbe nog, ki jih Dubois pripisuje genetski selekciji, in je poginil po operaciji, s katero so želeli omiliti njegovo stanje.

Ko piščanci pridobivajo težo, njihova sposobnost razmnoževanja upada. Pri pticah, ki romajo na naše krožnike, to ne pomeni težave, saj jih ne vzrejajo za ta namen. Pri plemenskih pticah pa je to problem, zato se rejci soočajo s paradoksom, v katerega se zapletejo sami: kako preprečiti, da bi živali, ki jih vzrejajo prav za hitro pridobivanje teže, postale predebele za razmnoževanje? "Če te ptice hranite do sitega, bo to ogrozilo njihovo sposobnost razmnoževanja," pravi Thierry Rolland, direktor operacij družbe Aviagen v Franciji.

"Omejevanje količine krme živali za razplod umetno ohranja pri življenju," pravi Cynthia Schuck-Paim, znanstvena direktorica ameriške raziskovalne skupine Welfare Footprint Institute. V knjigi iz leta 2022 je skupina to metodo poimenovala "začasna rešitev za zadovoljitev komercialne produkcijske potrebe", ki sproža "plaz številnih škodljivih učinkov na dobrobit". Druge študije kažejo, da omejevanje krme zvišuje raven stresnih hormonov, kar vpliva na razvoj možganov. Schuck-Paim pravi, da lahko kronični stres pri starševskih pticah oslabi imunski sistem njihovih potomcev, zaradi česar so ti bolj dovzetni za nalezljive bolezni, kot je ptičja gripa.

V poročilu bruseljske neprofitne organizacije Eurogroup for Animals iz leta 2020 beremo, da začnejo podjetja za vzrejo kokošim krmo običajno odtegovati že po enem tednu življenja. Sprva dobijo le četrtino tistega, kar bi pozobale prostovoljno. Ko začnejo nesti jajca, se količina njihove krme poveča, vendar ostane omejena vse do zakola. ("Ne verjamem, da so živali ves čas lačne," pravi Swalander iz podjetja Aviagen.)

Na posestvi GroinGroin se Dubois medtem sprašuje, ali s tem ko Daisy ohranjajo pri življenju, morda ne podaljšujejo njenega trpljenja, namesto da bi ji naklonili usmiljenje. Daisy se zaradi svoje prekomerne teže težko giblje, zato je na strogi dieti; prepovedane so ji celo rezine jabolk, ki jih za poslastico dobivajo kokoši nesnice v zavetišču. "Pri toliko živalih, ki jih je treba rešiti," pravi Dubois v stari kmečki hiši, kjer mačke poležavajo v košarah ob oknu, "ali ne bi bilo bolje, da se osredotočimo na tiste, ki jim ni treba prenašati toliko vsakodnevnega trpljenja?"

Leta 2016 so znanstveniki za dobrobit živali iz več neprofitnih organizacij razvili nabor standardov za izboljšanje dobrobiti pitovnih piščancev, iz tega nabora pa je leta 2019 nastala Zaveza za boljše piščance. Široko sprejetje te pobude je hitro sprožilo protikampanjo perutninske industrije. V ZDA ta poteka pod organizacijo lobistične skupine Animal Agriculture Alliance (AAA), ki je leta 2024 več kot četrtino svojega proračuna prejela prav iz perutninskega sektorja.

Pristop AAA je agresiven, sega pa od proizvajalcev do restavracij in trgovcev na drobno ter celo "spremlja aktivistične dejavnosti in taktike", kot so zapisali v svojem letnem poročilu za leto 2024. Skupina za restavracije in trgovce na drobno organizira dogodke Lunch & Learn (Učenje ob kosilu), ki ponujajo strategije za odzivanje na skupine zagovornikov za dobrobit živali. Leta 2017 je skupina na družbenih omrežjih vodila kampanjo #FarmersThankDominos, v kateri je javno hvalila verigo picerij Domino's, ki ni upoštevala pozivov aktivistov glede dobrobiti živali v njihovi dobavni verigi.

Leta 2019 je organizacija organizirala interni spletni seminar, na katerem je podjetjem svetovala, naj zbirajo informacije o protestnikih. "Zapisujte si opise vozil in registrske oznake; predložite jih organom kazenskega pregona; delite jih s skupino AAA." Skupina svoje pripravnike pošilja na konference o pravicah živali, na podlagi katerih pišejo obveščevalna poročila, kot lahko beremo v dokumentaciji z oznako "zaupno", ki jo je Bloomberg Businessweek dobil na vpogled. Leta 2023 so se v panelu na letnem srečanju organizacije osredotočili na "odzivanje na ekstremizem borcev za pravice živali«. Skupina je v izjavi navedla, da bi se morali z dobrobitjo živali ukvarjati "strokovnjaki, in ne organizacije za pravice živali, ki so si za cilj postavile odpravo živinoreje in omejevanje izbire za potrošnike".

V Evropi je Združenje predelovalcev in trgovcev s perutninskim mesom v državah EU, znano po francoskih začetnicah AVEC, lani na 56 straneh objavilo poročilo "o stroških in posledicah zaveze ECC v EU", v katerem trdi, da bi popolno sprejetje ECC znatno zvišalo proizvodne stroške, nepravično zvišalo cene za potrošnike in privedlo do povečanega uvoza iz držav z nižjimi standardi na področju dobrobiti živali. V poročilu je pisalo tudi, da bi izvajanje ECC emisije sektorja povečalo za skoraj 25 odstotkov – na podlagi dejavnikov, kot sta prevoz in poraba električne energije – zaradi večje porabe vode, krme in zemljišč za vzrejo manj učinkovitih ptic.

V panogi pravijo, da se rezultati teh argumentov že kažejo: v nedavni številki revije Poultry World je Gert-Jan Oplaat predsednik združenja AVEC pohvalil "novo realnost" v sedanji Evropski komisiji, izvršilnem organu Evropske unije. "ECC v bodoče ne bo standard naše industrije," je zapisal.

Edouard Jacquinett za Bloomberg Businessweek

 

Aktivistične skupine se, po pričakovanjih, s tem ne strinjajo. Neprofitna organizacija Compassion in World Farming International iz Združenega kraljestva v odgovor zatrjujeta, da bi višja kakovost mesa, nižja smrtnost in drugi dejavniki, povezani s počasneje rastočimi pasmami, "lahko izravnali učinke določenih ugotovljenih gospodarskih in okoljskih vplivov" iz poročila združenja AVEC. V organizaciji pravijo, da kmetije, ki gojijo ptice, skladne z ECC, dejansko presegajo konvencionalne rejce, obenem pa poročajo o višji kakovosti mesa in manjši količini živilskih odpadkov.

Nekateri proizvajalci pravijo, da se jim je prehod obrestoval. Družba Norsk Kylling, ki obvladuje skoraj tretjino norveškega maloprodajnega trga s piščanci, je leta 2022 prešla na vzrejo ptic v skladu z ECC. V družbi navajajo, da zdaj proizvedejo prav toliko mesa kot s pasmo ross 308, čeprav vsako leto vzredijo 22 odstotkov manj ptic; vzrok sta nižja smrtnost in večja količina užitnega mesa na posamezno žival. Družba Norsk Kylling priznava, da se je njihova poraba krme od prehoda povečala, a le za tri odstotke. "Podjetju je uspelo izboljšati dobrobit živali, podnebje in okolje, ne da bi pri tem dvigovali cene," pravi izvršna direktorica Hilde Talseth.

Nizozemska organizacija Wakker Dier za dobrobit živali je dokazala uspešnost strategije BCC, pri kateri se je oblikovalcem politik in vzrejni industriji v celoti izognila. V začetku leta 2013 so na Nizozemskem sprožili kampanjo, usmerjeno neposredno v supermarkete: v njej so trgovce na drobno začeli prepričevati, naj začnejo od dobaviteljev zahtevati počasneje rastoče ptice. Danes so vsi sveži piščanci, ki so na voljo v trgovinah na Nizozemskem, iz počasneje rastočih pasem, pri tem pa stanejo približno enako kot tisti, ki se prodajajo tik čez mejo v Nemčiji.

Sadovi gibanja so zdaj vidni tudi drugod po Evropi. Julija se je družba LDC Group, vodilna regionalna proizvajalka piščančjega mesa, odzvala na triletno kampanjo, ki poziva k prehodu na počasneje rastoče pasme: družba z letnimi prihodki v vrednosti 6,3 milijarde evrov je napovedala, da bodo njene ključne blagovne znamke do leta 2028 izpolnjevale standarde ECC, kar bo vsako leto vplivalo na približno 400 milijonov piščancev. Ta poteza pošilja "jasno sporočilo agroživilski industriji kot celoti", je v izjavi dejala Brigitte Gothière, direktorica skupine L214, ki je vodila kampanjo.

Leta 2021 je družba Aviagen razvila počasneje rastočo pasmo, če bi se gibanje ECC-BCC na primer prijelo tudi v prihodnosti. Rustic Gold, skupaj z drugimi pasmami, ki izpolnjujejo zahteve ECC, po navedbah družbe še vedno zajema manj kot sedem odstotkov evropskih starševskih ptic, vseeno pa je to zgodovinski premik od povojnega trenda, ki je narekoval neusmiljeno prizadevanje za višje donose. Zdaj ko industrija začenja popuščati pritisku potrošnikov in se odmika od svojih dosedanjih zapovedi ("Več, hitreje, ceneje!"), vendarle obstaja možnost, da bo piščanec jutrišnjega dne videti kot piščanec včerajšnjega dne.

– V sodelovanju s Tracy Keeling.