Presenetljivo donosen posel recikliranih e-odpadkov

Tijjani Abubakar v nigerijskem Lagosu vodi presenetljiv in donosen posel: smeti iz ene najrevnejših držav na svetu prodaja v nekaj najbogatejših držav.

Abubakarjev labirint delovnih prostorov v umazani betonski stavbi v bližini velike tržnice z elektroniko je prava kostnica "umrlih" mobilnih telefonov. Delavci, oboroženi z izvijači in kladivi, jemljejo iz plastičnih vreč mobilne telefone in jih trejo kot orehe. Njihovi izurjeni prsti vlečejo iz notranjosti tiskana zelena vezja in jih mečejo na kupe pred svojimi nogami.

Vezja vsebujejo majhne količine bakra, niklja, zlata in drugih dragocenih kovin. Pridobiti te kovine pa je veliko težje kot zgolj razstaviti telefon. Drobljenje vezij in ločevanje tako pridobljenih elementov zahteva prefinjeno in drago opremo. Obrata, ki bi se lahko spopadel s takim podvigom, v Afriki ni mogoče najti. Zato Abubakar svoja vezja izvaža bolje opremljenim tujim reciklažnim obratom, ki so skoraj vsi v Evropi ali na Kitajskem – včasih prav v državah, kjer so bile naprave izdelane.

Problem bogatih držav, ki elektronske odpadke odlagajo v revnih državah, je dobro dokumentiran, precej manj pa se poroča o tem, da v nasprotno smer dere vse bolj obsežna poplava digitalnih odpadkov, njene pritoke pa polnijo podjetniki celotnega globalnega juga.

E-odpadki, kot jim običajno pravimo, so široka kategorija, ki zajema skoraj vse, kar ima vtič ali baterijo in je bilo zavrženo. Vanjo prištevamo računalnike, telefone, igralne krmilnike in druge digitalne naprave, ki jih uporabljamo vsi in jih nato v vedno večjih količinah odlagamo med odpadke. Po podatkih Združenih narodov svet vsako leto ustvari več kot 68 milijonov ton e-odpadkov – s to količino bi lahko napolnili konvoj tovornjakov, ki bi se vil vzdolž celotnega ekvatorja. Vprašanje, kako se s tem spopasti, postaja vse bolj pereče; gre namreč za edinstveno problematično obliko smeti. Če te pripomočke zgolj pustite na odlagališču, se lahko strupene kemikalije iz njih izlužijo v zemljo in vodo, njihove litij-ionske baterije pa se lahko vnamejo in privedejo do požarov na odlagališčih. Kljub temu ZN ocenjuje, da se zbere in reciklira le 22 odstotkov vseh e-odpadkov po vsem svetu, preostanek pa se zavrže, zažge ali preprosto pozabi doma ali na delovnem mestu.

Poleg okoljske škode gre pri tem tudi za strahovito zapravljanje virov. Digitalni pripomočki vsebujejo veliko dragocenih kovin, kot so baker v vezjih in kablih ter litij, kobalt in nikelj v baterijah. Po poročilih ZN svet v obliki e-odpadkov na letni ravni trenutno zavrže več kot za 57 milijard evrov (60 milijard dolarjev) kovin. 

V bogatih državah enostaven način reciklaže starih telefonov iPhone ali krmilnikov Xbox večini ljudi ni na voljo, zato jih na koncu zavržejo ali pa obležijo v predalih s kramo, kjer se na njih nabira prah. V ZDA in Evropi se reciklira manj kot eden od šestih odsluženih mobilnih telefonov. 

V državah v razvoju je zgodba drugačna.

Po podatkih ZN se manj kot odstotek od treh milijonov ton e-odpadkov, ki jih Afrika ustvari vsako leto, reciklira v formalnih podjetjih z licencami. Dejanska stopnja recikliranja je veliko višja. Kot v številnih drugih državah v razvoju je tudi v Nigeriji razvita presenetljivo učinkovita mreža več deset tisoč nelicenciranih, neobdavčenih iskalcev in nabiralcev odpadkov, ki zbirajo pokvarjene telefone, prenosne računalnike, wi-fi usmerjevalnike in druge digitalne odpadke, nato pa jih prodajajo lokalnim posrednikom, kot je Abubakar. Ocenjuje se, da se na tak ali drugačen način zbere in reciklira 75 odstotkov nigerijskih e-odpadkov, v Indiji pa je ta delež ocenjen na kar 95 odstotkov. 

Abubakar odkupuje in prodaja vse vrste e-odpadkov, specializiran pa je za mobilne telefone. Ponudba je še kako obilna. Telefoni so v svetu v razvoju postali prav tako pogosti kot majice. En mobilni račun je registriran na skorajda vsakega od 210 milijonov prebivalcev Nigeriji. Ti telefoni, tako kot vse tovrstne naprave, se sčasoma obrabijo ali jih zavržejo lastniki, ki si zaželijo novejšega modela. Po vsem svetu se vsako leto zavrže več kot pet milijard mobilnih telefonov. 

Nihče natančno ne ve, koliko e-odpadkov se iz revnih držav steka v bogate, jasno pa je, da gre za rastoč posel. Kupci iz kitajskih, pa tudi iz evropskih podjetij, kot je belgijski reciklažni velikan Umicore, aktivno brskajo po trgih odpadkov v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki ter iščejo materiale, ki jih je mogoče reciklirati in poslati v njihove matične države. Abubakar pravi, da njegovo podjetje sodeluje z več sto ljudmi in mu je prineslo dovolj dobička, da je družinam v svoji obubožani domači provinci lahko podaril šolske učbenike in živino. 

Industrija e-odpadkov pa ponuja še druge prednosti. Zaradi podjetij, kot je Abubakarjevo, je na odlagališčih manj smeti, zmanjšuje se potreba po rudarjenju svežih kovin, hkrati pa se zagotavlja na tisoče nujno potrebnih delovnih mest. Zgodba pa ima žal tudi drugo plat. Medtem ko se vezja reciklirajo, se preostali deli digitalnih naprav pogosto uničijo z uporabo nedovršenih metod, ki onesnažujejo okolje. Napajalni kabli in kabli se sežigajo v odprtih kuriščih, iz katerih strupene snovi kar puhtijo. Litijeve baterije pristanejo na odlagališčih, kjer lahko poleg požarov povzročijo tudi izpuste nevarnih kemikalij. Delavci, ki odpadke sežigajo in odlagajo, običajno zaslužijo le nekaj dolarjev na dan, delajo pa brez varnostne opreme, obkroženi z jedkimi kemikalijami in strupenimi hlapi. 

Škoda zaradi tovrstnih postopkov je dobro dokumentirana. V Nigeriji so bile v obratih za razstavljanje e-odpadkov v tleh zabeležene nevarne ravni težkih kovin in drugih toksinov. V kitajskem Guiyuju, kjer stoji največji kompleks za recikliranje e-odpadkov v državi, so študije pokazale izjemno visoke koncentracije svinca v krvi otrok, ki stanujejo v bližini. Študija okoljevarstvene organizacije v Indiji iz leta 2019 je v okolici Delhija odkrila več kot ducat središč za recikliranje e-odpadkov, ki delujejo brez licence in zaposlujejo približno 50tisoč ljudi. Na teh območjih so bili nezaščiteni delavci izpostavljeni kemičnim hlapom, prahu kovinskih delcev in kislim odpadnim vodam. 

Seveda obstajajo načini, kako povečati koristi tega načina recikliranja e-odpadkov in hkrati omejiti škodo. Danes večina iskalcev odpadkov deluje v neobdavčenem, nereguliranem, '’neformalnem'’ gospodarstvu, bolj transparenten način zaposlitve pa bi bil zagotovo v njihovo korist; od nadgradnje njihovega znanja in veščin ter boljšega plačila ob hkratnem nadzorovanju vplivov njihovega dela na okolje pa bi imeli korist prav vsi. V nekaterih državah v razvoju so se iskalci in nabiralci odpadkov organizirali v sindikate in si za svoje delo zagotovili podporo oblasti. 

Tem delavcem se je tako priznala vloga gospodarstvenikov, ki opravljajo zelo koristno storitev. V ducatu mest v Kolumbiji, na primer, je vlada nabiralcem odpadkov dodelila delež komunalnih pristojbin za pobiranje smeti in jim tako zvišala dohodek od prodaje materialov, ki jih je mogoče reciklirati. V Puni v Indiji na tisoče nabiralcev iz delavske zadruge odpadke pobira od vrat do vrat, gospodinjstva, ki jim jih predajo, pa za njihovo storitev plačujejo majhno pristojbino; praksa je prisotna tudi v slumih, na katere izvajalci javnih storitev sicer radi pozabijo. Nabiralci vsak dan obdelajo več kot tisoč ton odpadkov. Prihodnost e-odpadkov je morda prav v tem, da se začnemo končno zavedati, da so ti lahko prava zlata jama in da nikakor niso za med staro šaro.

Vir: Penguin Random House 

Povzeto po članku Power Metal: Dirka za vire, ki bodo oblikovali prihodnost , ki je izšel 19. novembra. Avtorske pravice Vince Beiser. Izvleček pripravljen z dovoljenjem družbe Riverhead, oddelek Penguin Random House. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar