Težko je najti vlagatelja, analitika ali borznega poznavalca, ki bi bil zadovoljen s trenutnimi razmerami na nacionalnih borzah v regiji Adria. Likvidnost je nizka, nove kotacije so redkost, pretiranega zanimanja med vlagatelji ni. Zato ne preseneča, da nekateri vidijo rešitev v konsolidaciji borz v eno regionalno. Pa je to sploh mogoče?
Lani so na borzah v regiji Adria skupno ustvarili za 1,8 milijarde evrov prometa, kar je za primerjavo slab odstotek bruto domačega proizvoda (BDP) vseh držav regije. Da je težava likvidnost, opozarjajo številni udeleženci na borzi. Kljub nizki likvidnosti pa se denimo slovenska in občasno tudi hrvaška borza uvrščata med najdonosnejše na svetu. Slovenska borza je z 18,2-odstotnim donosom letos deseta, hrvaška je s 15-odstotnim donosom na 13. mestu (v evrih 8. junija). Preostalih regionalnih borz na lestvici stotih najbolj donosnih nismo našli. Kaj narediti, da bi naše borze postale privlačne za vlagatelje in druge udeležence na trgu?
"Poleg razvoja trga kapitala si je treba prizadevati tudi za konsolidacijo trgov iz regije, saj so trenutne razmere takšne, da noben trg sam po sebi ne bi bil zanimiv za večje svetovne institucionalne vlagatelje," meni Mihailo Janković, predsednik uprave srbske skupine MK Group. Pa je ta ideja sploh izvedljiva?
Preberi še
Analiza BBA: Indeks SBITOP z najvišjo rastjo v regiji Adria
Delniški trg v regiji maja večinoma s pozitivnimi rezultati, razen indeksa v BiH, ki je upadel.
12.06.2023
Kako vlagati prek tujih nizkocenovnih posrednikov
Preverili smo, kateri tuji nizkocenovni posredniki ponujajo storitve vlagateljem iz regije Adria.
01.06.2023
Top 10 dividendno najprivlačnejših regijskih borznih zvezd
Pripravili smo pregled trenutnih predlogov dividend regijskih borznih družb.
29.05.2023
Ljubljanska in zagrebška borza že danes delujeta kot del iste skupine, zagrebška pa je tudi največji delničar makedonske borze. V regiji torej že obstaja določena stopnja konsolidacije na ravni borznega lastništva. Poleg omenjenih v regiji delujejo še beograjska, banjaluška in sarajevska borza.
Po prometu je največja ljubljanska borza, lani je znašal 431 milijonov evrov. To je petina obsega prometa vseh regionalnih borz skupaj. S 392 milijoni evrov je sledila zagrebška borza, s 344 milijoni banjaluška borza in s 326 milijoni evrov beograjska. Najmanj prometa je bilo lani na makedonski borzi, ki pa je, mimogrede, ustvarila največji dobiček (več o poslovanju regionalnih borz v okvirju na naslednjih dveh straneh). "Če bi želeli doseči pravo vlogo kapitalskega trga v celotni regiji, bi bilo treba ustvariti enoten kapitalski trg, ki bi bil precej privlačnejši za institucionalne vlagatelje zunaj regije," podobno meni tudi Damir Bećirović, ekonomski analitik in profesor na Mednarodni poslovni akademiji v Tuzli.
To bi po njegovih besedah ustvarilo pogoje za morebitne kotacije zasebnih regionalnih podjetij na kapitalskem trgu, s čimer bi se povečala dinamika tako pri ponudbi kot tudi povpraševanju po finančnih instrumentih. "S tem bi se izboljšala likvidnost trga. Ta je zdaj njegova glavna pomanjkljivost," poudarja Bećirović.
Katere države nimajo svoje borze
Brez lastne nacionalne borze je 27 držav. Od evropskih smo našli Liechtenstein, San Marino, Vatikan, Monako in Andoro, nekaj je afriških držav, kot sta Etiopija in Gambija, pa tudi azijskih, kot so Salomonovi otoki, Nauru in Tonga. Na seznamu so tudi Kuba, Severna Koreja, Afganistan … Med državami, ki še niso priznane in nimajo nacionalne borze, je denimo tudi Kosovo.
Srbiji pomoč svetovne banke
Kapitalski trg v Srbiji ni na zadovoljivi ravni, je kritičen Mihailo Janković. "Beograjska borza je oživela pred 30 leti, vendar je premalo razvita in obseg trgovanja še vedno premajhen. Lanski promet je znašal 326 milijonov evrov in iz leta v leto upada. Še pred štirimi leti ga je bilo za skoraj 800 milijonov evrov," pravi.
Kljub temu Janković ne izključuje možnosti, da bi se v prihodnje MK Group lahko odločila za zbiranje sredstev za financiranje z izdajo zelenih obveznic. Vse bo odvisno od gibanja obrestnih mer. Ali bi jih izdali na nacionalni borzi ali kateri drugi, ne pojasnjuje. "Potencial zelenih obveznic je ogromen," dodaja.
Pozdravlja tudi odločitev Svetovne banke, ki je Srbiji odobrila 30 milijonov dolarjev posojila za razvoj kapitalskega trga. "To daje dodatno upanje, da bi dolžniške instrumente lahko izdali na lokalni borzi."
Manjka posluh državnega vrha
"Razvoj kapitalskih trgov v regiji ob pomanjkanju posluha posameznih vlad ni mogoč," je pesimističen Danijel Delač, član uprave hrvaške borznoposredniške hiše Intercapital. "Brez davčnih spodbud in privatizacij državnih podjetij je razvoj lokalnih kapitalskih trgov pod vprašajem."
Po njegovem bi bila regionalna borza ali vsaj regionalna borza za največja podjetja v regiji zelo smiselna, a priznava, da je v praksi to težko uresničljivo. "Treba se je zavedati, da je regija zelo heterogena: imamo različne valute, različne sisteme poravnave transakcij, razlikujejo se tudi predpisi in sistemi trgovanja," našteva Delač. Morebitno rešitev vidi v tako imenovani dvojni kotaciji najpomembnejših blue chipov iz regije na eni od borz.
Vsaka država naj ima svojo borzo
Na zagrebški borzi pravijo, da ima veliko držav po svetu praviloma svojo borzo. "Težko najdemo primer, da bi ena borza ‘oskrbovala’ več nacionalnih," pojasnjujejo. Kot nadaljujejo, bi bilo morda to bolj učinkovito s poslovnega ali ekonomskega vidika, a predpisi to precej omejujejo. Trgovanje po njihovih besedah sicer ni edina dejavnost, ki jo omogočajo lokalne borze; ključna je tudi transparentnost, ki je vedno zagotovljena v lokalnem jeziku.
V Zagrebu priznavajo, da so v tej panogi gotovo neizogibni različni procesi konsolidacije. "Učinkovitost trga je mogoče krepiti tudi drugače – tak primer je Intercontinental Exchange (ICE), holding, ki upravlja 12 reguliranih trgov in upravljavcev trga ter klirinške hiše," navajajo. Podobno je tudi z Euronextom, vseevropskim borznim velikanom, ki upravlja borze v Parizu, Amsterdamu, Bruslju, Lizboni, Dublinu, Oslu in Milanu.
POSLOVANJE NACIONALNIH BORZ
MAKEDONSKA BORZA LANI Z NAJVIŠJIM DOBIČKOM V REGIJI
Čeprav je bilo za vlagatelje lansko leto eno najtežjih, je bilo za borze v regiji z vidika poslovanja bolj uspešno od leta 2021. Večina je namreč povečala prihodke, a so se po drugi strani dvignili tudi stroški, predvsem stroški dela. Borze so tako poslovale pozitivno, najvišji dobiček pa je ustvarila makedonska borza, ki ima hkrati najmanjši obseg prometa, le 120 milijonov evrov. Skupni prihodki so lani znašali skoraj 900 tisoč evrov ali polovico manj od ljubljanske borze.
Makedonska borza je imela lani za 690 tisoč evrov stroškov, dobiček iz poslovanja pred amortizacijo (EBITDA) pa je znašal dobrih 200 tisoč evrov. Čisti dobiček je kljub zmanjšanemu obsegu trgovanja ob tem dosegel 187 tisoč evrov. To je denimo dvakrat toliko, kot je znašal čisti dobiček zagrebške borze. Lani je zagrebška borza povečala lastniški delež v makedonski borzi; makedonska borza pa je tudi vstopila v centralni register za vrednostne papirje (CDHV) in z okoli 20-odstotnim deležem postala največji posamični delničar. Razlog za uspešno poslovno leto je tudi posledica učinkovitega obvladovanja stroškov, pa tudi realizacije nekaterih novih prihodkov, dodajajo.
Najvišje prihodke je lani dosegla prav zagrebška borza, in sicer so se na letni ravni povečali skoraj za desetino, na 3,7 milijona evrov. "Rast je posledica povečanega prometa vrednostnih papirjev, novih kotacij in zvišanja drugih prihodkov," pojasnjujejo v poročilu. Drugi poslovni prihodki so se povečali za sedem odstotkov. Stroški so znašali 3,5 milijona evrov, čisti dobiček pa 85 tisoč evrov. Dobiček iz poslovanja pred amortizacijo je dosegel 440 tisoč evrov, kar predstavlja 16,6-odstotno rast v primerjavi z letom 2021.
LJUBLJANSKA BORZA S 15-ODSTOTNO RASTJO PRIHODKOV
Celotni prihodki ljubljanske borze so se lani na letni ravni zvišali za 15,5 odstotka, na 1,7 milijona evrov. Od tega so 1,15 milijona evrov pomenili prihodki od borznih provizij, članarin in kotacij vrednostnih papirjev. Prvi so znašali 610 tisoč evrov in so obsegali 34,6-odstotni delež vseh prihodkov.
Celotni odhodki so znašali 1,6 milijona evrov oziroma 11,7 odstotka več kot leto prej. Dobiček iz poslovanja pred amortizacijo (EBITDA) je bil višji za 16 odstotkov in je znašal 209.095 evrov. Na ljubljanski borzi pričakujejo, da bo letos poslovanje potekalo v nekoliko izboljšanem, a še vedno nihajnem in negotovem okolju. "Največja tveganja bodo izhajala iz slabših gospodarskih razmer," so zapisali v poročilu. Ob tem borza načrtuje povečanje obsega prihodkov od borznih provizij na slabih 730 tisoč evrov, dobiček pred obdavčitvijo pa naj bi obsegal slabih 142 tisoč evrov.
Banjaluška borza je po obsegu prometa tretja v regiji, skupni prihodki so lani znašali 625 tisoč evrov. To je le dobrih sto tisoč evrov več od sarajevske borze, ki je imela lani najnižje prihodke v regiji.
Po čistem dobičku se banjaluška borza lahko primerja z ljubljansko, saj je ustvarila sto tisoč evrov dobička, le kanček manj od ljubljanske. Skupni stroški so lani znašali 440 tisoč evrov, dobiček pred amortizacijo pa je dosegel 220 tisoč evrov.
BEOGRAJSKA IN SARAJEVSKA BORZA KOMAJ NAD GLADINO
Beograjska borza je po dveh letih lani dosegla pozitiven finančni rezultat, čisti dobiček je znašal slabih 11 tisoč evrov. K temu je pripomogla občutna rast prihodkov od provizij pri trgovanju z vrednostnimi papirji. "Doseženi rezultat je odraz nelikvidnosti trga, saj imajo prihodki od trgovalnih provizij velik vpliv na finančni rezultat borze. K temu je pripomogla tudi optimizacija stroškov," pojasnjujejo v poročilu.
Celotni prihodki so presegli 800 tisoč evrov, pri čemer so bili skoraj 40 odstotkov višji kot v letu 2021. Celotni odhodki so bili 6,4 odstotka nižji od načrtovanih in 2,6 odstotka nižji v primerjavi z letom 2021. V strukturi celotnih odhodkov prevladujejo stroški plač in prejemkov zaposlenih.
Na sarajevski borzi so lani dosegli dobrega pol milijona evrov prihodkov, pri čemer so največji delež obsegali prihodki od borznih provizij. V primerjavi z letom prej so bili višji za desetino. Stroški so znašali 464 tisoč evrov in so bili sedem odstotkov nižji kot v letu 2021. Poslovanje je bilo tako komaj pozitivno, saj je dobiček znašal 52 evrov. V letu 2021 so poslovali z minimalno izgubo.
Stroški borze zanemarljivi
"Borza je eden temeljnih gradnikov kapitalskega trga. Pomen lokalne borze je predvsem v bližini, prilagodljivosti in dostopnosti za lokalne deležnike," poudarja Andraž Aš, vodja regulative na ljubljanski borzi. Po njegovih besedah je najpomembnejša naloga borze podpora domačim izdajateljem, investicijskim podjetjem in končnim investitorjem. "Hkrati so stroški borze v celotnih stroških kapitalskega trga zanemarljivi," dodaja Aš. Celotni stroški ljubljanske borze so denimo lani znašali 1,6 milijona evrov, od tega so stroški dela dosegli 850 tisoč evrov.
Na ljubljanski borzi se zavedajo, da so kapitalski trgi globalni, zato si prizadevajo za večjo integracijo trga v regionalne, kontinentalne in tudi globalne trge ter njihovo infrastrukturo. Po Aševih besedah sta nizka stopnja ozaveščenosti in uporaba storitev lokalnih borz v državah jugovzhodne Evrope veliko bolj vzrok kot posledica relativne anemičnosti lokalnih borznih trgov. "Ali je borza ena ali jih je več, je s tega vidika precej nepomembno vprašanje, kajti družbe, ki kotirajo na organiziranem trgu kapitala, so različne. Zato ni drobljenja likvidnosti, združevanje pa ga tudi ne bi opazneje povečalo," pojasnjuje in dodaja, da je splošni interes za trgovanje preprosto premajhen.
Kaj pravijo izdajatelji
Kot primer zadovoljnega izdajatelja dolžniških vrednostnih papirjev omenimo Skupino SIJ – Slovenska industrija jekla. Z vstopom na kapitalske trge so pridobili nove vire financiranja, kar jim omogoča tudi optimiziranje strukture finančnih virov ob do nedavno še ugodnih virih financiranja. V zadnjih devetih letih je skupina na ljubljanski borzi izdala za 173 milijonov evrov obveznic in 209 milijonov evrov komercialnih zapisov. "Želimo si, da bi tako ljubljanska borza kot tudi država še bolj promovirali slovenski trg vrednostnih papirjev. To bi povečalo nabor vlagateljev in zagotovilo dodatno likvidnost gospodarstvu," pravi Igor Malevanov, podpredsednik in izvršni direktor za finance pri Slovenski industriji jekla.
Drugačno izkušnjo z vstopom na borzo pa ima ena največjih informacijskih svetovalnih skupin v regiji – Datalab Tehnologije. Za kotacijo na borzi so se odločili, ker so leta 2003 v lastništvo povabili tudi zaposlene. Po 20 letih je v rokah zaposlenih 40 odstotkov podjetja, zato se je v tem obdobju pojavilo vprašanje likvidnosti teh delnic.
Najboljša možnost se jim je zdela vstop na organizirani trg. "Zaradi precejšnjega nihanja cen delnic in ne nazadnje tudi previdnosti slovenskih institucionalnih vlagateljev borza ni prinesla niti pričakovanih rezultatov pri oblikovanju stabilnega trga za delavske delnice niti izboljšane možnosti dostopa do finančnih sredstev," pojasnjuje Andrej Mertelj, izvršni direktor podjetja. Po njegovih besedah so bili obseg dela in stroški v začetni fazi sprejemljivi in vzdržni. "Žal se zadeve zadnjih nekaj let opazno spreminjajo. Vse večja birokratizacija vodenja in dodatne zahteve so presegle sprejemljive stroške," pravi Mertelj. Zaradi tega so bili zaposleni obremenjeni s precejšnjimi stroški in birokracijo lastništva. Še večjo težavo vidi v pritisku po uvedbi politik ESG v poslovanje, ki so pogosto v nasprotju z njihovimi primarnimi cilji.
"Ločitev prve in vstopne kotacije ni dovolj občutna. Vprašanje pa je tudi, ali lahko podobnim manjšim delniškim družbam ljubljanska borza pomaga tudi kako drugače, saj je umiranje slovenskega delniškega trga brez novih vstopov zagotovljeno," meni Mertelj.
Pri pripravi članka sta sodelovala Rijad Durkić (Bosna in Hercegovina) in Aleksandra Tomić (Severna Makedonija).
.webp){kind=icon}
