Peter Wostner, Umar: 'Potrebujemo brutalno avtomatizacijo, vse manj nas je'

Gospodarstvo se ne želi izogniti plačevanju davkov, želi pa pravičen in sorazmeren davčni sistem, ki bo podjetja ohranil konkurenčna, davčne prilive pa prednostno vlagal v razvoj, je bilo slišati na četrtkovem posvetu Gospodarskega kroga v Ljubljani.  

Davčno reformo je treba načrtovati celostno in smotrno. Eno ključnih vprašanj je zato, kako jo načrtovati z mislijo na dvig produktivnosti in blaginje. O tem smo govorili s Petrom Wostnerjem iz Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar), ki je predstavil zadnje poročilo o produktivnosti. Iz njega je jasno, da se "dolgoletni razvojni zaostanek Slovenije za povprečjem EU v letu 2022 ni zmanjšal. Rast BDP temelji predvsem na povečani količini dela, rast realne produktivnosti pa ostaja skromna." Kljub temu pa Slovenija na nekaterih področjih ohranja dober izhodiščni položaj za pospešeni razvoj. Kaj je treba storiti, katerim področjem nameniti posebno pozornost in kako v zgodbo poti proti blaginji umestiti davke? 

Na začetku predstavitve ste omenili, da smo v trenutku, ki je pomemben za Slovenijo. Zakaj, kaj konkretno ste imeli v mislih?

Iz več razlogov. Na okrogli mizi je bilo omenjeno geostrateško mešanje kart, ki pomeni preoblikovanje globalnih verig vrednosti. To je en razlog.

Drugi razlog je demografski. Slovenija je že začela prehod. Po letu 2012 se je število delovno sposobnega prebivalstva začelo zmanjševati in ta trend se bo nadaljeval.

Tretji razlog, ki bi ga izpostavil, je tehnološki. Na primer eksplozija zgodbe o generaciji umetne inteligence lansko leto pomeni potencialno zelo drugačna razmerja. To je samo dodatek k trendom, ki so se dogajali prej, v smislu koncentracije dobaviteljev, kar je lahko za Slovenijo ključnega pomena.

Četrta stvar je pa zeleni prehod, ki spet pomeni tako priložnost, za tiste, ki bi zaspali, pa seveda potencialno tudi tveganje. V tem smislu je naše sporočilo, da si Slovenija ne sme privoščiti, da bi zaspali.

Prepočasi se premikamo proti cilju, je tudi eno od vaših ključnih sporočil. Kaj je ključno za hitrejši napredek? Kaj je treba storiti že zdaj?

Končni cilj je blaginja. Da bi jo imeli, bomo morali sprejeti pametne odločitve, hkrati pa doseči visoko stopnjo materialne preskrbljenosti. Če to želimo doseči, moramo z zelo ambicioznim prehodom v pametno in zeleno preobrazbo. Za to je treba izvesti cel paket ukrepov.

Nisem eden zmed tistih, ki menijo, da si lahko privoščimo zdaj izbrati štiri zadeve, preostalo pa bomo pa že kasneje. Kar je ključno: ta prehod, bi morala Slovenija obravnavati kot absolutno strateško prioriteto, česar ne delamo v zadostni meri. Ukrepi, ki jih predlagamo v okviru poročila o produktivnosti, gredo od poslovnega okolja, strateškega pristopa k razvoju človeških virov in predvsem pospešenemu in pametnemu zelenemu prehodu.

Ena od ključnih zadev pri tem so tudi investicije. Investicije so slovenska šibka točka. Kje se najbolj zatika? Kako vidite razrešitev tega?

Po krizi, od leta 2013, 2014 do leta 2019 ali 2020 je bilo najhuje. Takrat smo res izjemno zmanjšali obseg investicij, vlaganj v osnovna sredstva. Na kar smo še bolj pozorni, je cel paket investicij, ki se ne štejejo nujno mednje. Torej, v mehke segmente, kot je razvoj človeških virov, raziskave in razvoj, znamčenje, trženje in tako naprej. Slovenija je v zadnjih nekaj letih uspela obrniti trend za cel ta paket, kar je zelo pozitivno.

Ko smo se lotili priprave poročila, smo bili precej pesimistični. Zanimivo je, da ne glede na to, da smo v letu 2022 v makroekonomskem smislu z vidika produktivnost zelo nazadovali glede na povprečje Evropske unije, je strukturno vendarle prišlo do pozitivnih premikov in investicije, so eden izmed njih.

In kaj je ključno sporočilo? Dobra novica je, da smo se očitno zbudili vsaj na nekaterih segmentih, na primer pri vlaganjih v strojno opremo, kar je izjemno pomembno za uvajanje industrije 4.0. Pri raziskavah in razvoju smo na poslovni strani malo pod povprečjem Evropske unije (EU), vendar smo sedmi znotraj EU. Ker je Nemčija tako visoko, kar pomeni, da je relativno dobro izhodišče, moramo pa narediti še korak naprej proti vodilnim državam. Do neke mere celo presenetljiva, so vlaganja v zeleni prehod na strani podjetij: premik v letu 2022. Tudi na področju znamčenja.

Kje je torej manko? Podatki kažejo, da pri vlaganjih v organizacijski kapital podcenjujemo. Industrija 4.0 ni samo tehnološko vprašanje, je tudi organizacijsko, kulturno, v smislu, kakšno vlogo imajo recimo inovacije in pa tudi na področju teh mehkih dejavnikov informacijsko-komunikacijskih tehnologij, tako imenovana "data driven companies". To je nekaj, kjer gotovo imamo bistvene še neizkoriščene potenciale, še posebej v segmentu srednjih in majhnih podjetij.

Problematiko kadrov ste postavili v nekoliko drugačen kontekst. Leta 2030 bomo s 43 tisoč zaposlenimi manj morali vzdrževati obstoječi standard. Kaj morajo na tem področju storiti tudi podjetja.

Da ne pozabim, pri tem nikakor ne smemo gledati, da dodano vrednost ustvarjajo samo podjetja oziroma gospodarske družbe. Dodano vrednost ustvarja tudi javni sektor in tudi učinkovitost javnega sektorja je za celoten prehod, ključnega pomena. To mogoče ni bilo toliko izpostavljeno, je pa zagotovo ključno. Če plačujejo višje stopnje davkov, če za to dobimo na drugi strani visoko kakovostno storitev - ne mislim samo na zdravstveni in izobraževalni sistem, ampak tudi na odzivno državo v vseh ostalih smislih, od omogočanja investiranja, dovoljenj pa do usklajene in prilagojene razvojne politike. To je tisto, kar razlikuje povprečne države od visoko uspešnih.

Kar zadeva kadre, sem na predstavitvi uporabil izraz, da je prvi korak brutalna avtomatizacija. Namerno začenjam z delikatno ali provokativno temo, ker se je bojimo. Mi se ne zavedamo, da nas je vedno manj. Te številke so: 43 tisoč manj do leta 2030 in 162 tisoč manj do leta 2050. Ti trendi niso kratkoročni. Tega izpada delovne sile se ne da nadomestiti, niti ne s pospešenim priseljevanjem. Delno bomo še morali in se tudi moramo - ker nam je to v interesu - da se še bolj odpremo.

De facto v praktičnem smislu pa moramo poskusiti avtomatizirati vse, kar lahko. Poudarja, da ne mislim samo znotraj gospodarskih družb, ampak tudi znotraj vseh ostalih sistemov. Po drugi strani pa moramo opolnomočiti ljudi, da bomo lahko izkoriščali potenciale in iz tega prehoda izšli kot zmagovalci. To pomeni, da moramo od izobraževalnega sistema naprej staviti na ustvarjalnost, na diferenciacijo proizvodov, na to, da preidemo od tega, da smo povprečni. Saj smo v redu, imamo proizvode, ampak naše cene so pogosto zaostajajo za to, ker tudi naš imidž, ni tak. Mi moramo narediti ta prehod in staviti na ključne faktorje produktivnosti ter njen dvig.

To vse bo peljalo do dviga produktivnosti, kar je tudi ključ. Ampak kako konkretno priti do samega dviga produktivnosti? Danes smo slišali na primer predsednika Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Marka Lotriča, ki se je šalil, da je treba biti previden z izjavami o dvigu dodane vrednosti. Slišali smo predsednika OZS Blaža Cvara, ki je rekel, da so ljudje že na maksimumu in da je težko govoriti o dvigu produktivnosti. Kako narediti ta preskok v miselnosti na sami operativni ravni?

Vendarle bi bil bolj optimističen. Strinjam se, da obstajajo določeni segmenti, kjer je objektivno težko delati neke radikalne premike. Na primer pri oskrbi starejših občanov so objektivne omejitve, kaj se da narediti na tem področju. Je pa to zame dodaten argument, zakaj moramo biti na ostalih področjih še toliko bolj pozorni na to, da poskušamo čim bolj povečati produktivnost?

Zakaj? Ker preostali deli družbe morajo ustvariti tako veliko bogastvo, kolač, če želite, zato da si bomo lahko privoščili plačati solidne, da ne rečem dobre plače, za vse segmente družbe, ker šele, ko nam bo uspelo delovati kot družba blaginje, bomo dosegli pravi cilj. Zdaj se namerno vračam na začetek svoje predstavitve.

Eden izmed razlogov, zakaj je Slovenija visoko po lestvici odpornosti, je njena visoka stopnja socialne kohezije. To je naša prednost, ki pa je ne smemo mešati s tem, da si na ta račun privoščimo, da ne omogočamo polnega razvoja visoko produktivnih aktivnosti in zaposlenih na območju Slovenije. Prevečkrat rečemo, da tistim na vrhu moramo povečevati obremenitve, zato da bi ostali socialna država. Ta linearna enačba, da bomo dali iz enega žepa v drugega, preprosto ni prava. Zagovarjal sem tezo, da se moramo skupaj odločati, kako bomo razpoložljive kapacitete danes investirali v to, da bomo jutri imeli več

Ko vse to postavimo v kontekst davčne reforme, kako se je lotiti?

Dobro se mi zdi, da je zavedanje, da davčna stopnja, skupen obseg davkov in prispevkov v Sloveniji ta, ni visok. Nasprotno, trenutno imamo eno najnižjih stopenj, če pogledamo na čas obstoja Slovenije. Težava ni v višini sami. Tudi države, v katerih sem jih pogosto izpostavljal kot naš vzor, inovacijske voditeljice, so države relativno visokih davčnih obremenitev. Toda naš izziv je v davčnem prestrukturiranju, v anomalijah, ki so znotraj posameznih davčnih skupin. Mislim, da se iz okrogle mize lahko izlušči vrsto pozitivnih predlogov, kljub kritičnemu duhu.

Izpostavili smo predvsem ta vidik, da je treba tudi znotraj davčne reforme upoštevati, da brez tega, da postanemo atraktivni, tudi za najbolj produktivne kadre, preprosto ne bo šlo. Glavna težava so socialni prispevki, in če pogledamo priporočila Mednarodnega denarnega sklada, OECD ali evropske komisije vsi pridejo do enakega sklepa. Ta segment je treba do neke mere razbremeniti in posledično ostale davčne osnove razširiti in tudi uvesti nove pri nepremičninah ali pri premoženju povečati. Ključno sporočilo je, da bo treba biti bolj tankočuten pri tovrstnih reformah, znotraj prestrukturiranja pa tudi dati več prostora za dihanje najbolj produktivnim, ne samo zaposlenim, pač pa tudi aktivnosti.