text size
Razširitev svetovnega prvenstva na 48 reprezentanc se je izkazala za zanimivo športno in kulturno priložnost za manjše ter manj uveljavljene nogometne države. A za zgodbo o športnem uspehu se skriva tudi pomembna gospodarska razsežnost. Letošnje prvenstvo je namreč prineslo rekordni nagradni sklad v višini 655 milijonov dolarjev, največ v zgodovini tekmovanja. Za manjše države, kot sta Curaçao in Zelenortski otoki, lahko že sama uvrstitev na svetovno prvenstvo pomeni pomembno finančno priložnost za nogometne zveze. Čeprav je dejanski gospodarski učinek takšnih nagrad težko natančno izmeriti, je zanimivo primerjati uspešnost reprezentanc tudi skozi tradicionalne gospodarske kazalnike, kot je bruto domači proizvod (BDP).
Če reprezentance razvrstimo glede na razmerje med prejeto nagrado in velikostjo gospodarstva, sta na vrhu lestvice Curaçao in Zelenortski otoki. Razlog je majhna gospodarska osnova teh držav, zaradi katere nagrada za uvrstitev na svetovno prvenstvo predstavlja precejšen delež njihovega BDP. Pri Zelenortskih otokih znaša 0,46 odstotka BDP, pri Curaçau pa 0,29 odstotka. Zelenortski otoki so se prebili v osmino finala, kar je njihov gospodarski učinek še dodatno povečalo. Če bi izpadli že v skupinskem delu, bi nagrada predstavljala 0,38 odstotka njihovega BDP.
Nagrada v primerjavi s tržno vrednostjo reprezentanc
Če bi primerjali višino nagrade s skupno tržno vrednostjo reprezentanc, bi med največje "nad pričakovanji" uvrstili Katar (45,2 odstotka), Jordanijo (44,3 odstotka) in Irak (42,5 odstotka), čeprav so vse tri reprezentance izpadle že v skupinskem delu tekmovanja. Ker ta kazalnik uspeh meri glede na razmeroma nizko tržno vrednost igralcev, je slika podobna kot pri primerjavi z BDP-jem: že sama uvrstitev na svetovno prvenstvo pomeni večji dosežek od pričakovanj.
Pri tem je treba upoštevati, da kazalnik nekoliko izkrivlja sliko pri Katarju in Jordaniji, saj jima je razširitev prvenstva na 48 reprezentanc precej olajšala pot do turnirja. Katar se je moral za uvrstitev pomeriti z Združenimi arabskimi emirati in Omanom, Jordanija pa je napredovala skozi skupino z Irakom, Omanom, Palestino in Kuvajtom. Irak je imel zahtevnejšo pot, saj je odločilno tekmo za uvrstitev dobil proti Boliviji.
Podobno velja za Curaçao, ki je moral na poti do svetovnega prvenstva premagati Jamajko, Trinidad in Tobago ter Bermude. Prav večja dostopnost turnirja za nogometno manj razvite države pa je bila eden glavnih razlogov za njegovo razširitev.
Med reprezentancami, ki so glede na svojo tržno vrednost razočarale, je tudi Hrvaška. Če vseh 48 udeleženk razvrstimo glede na razmerje med osvojeno nagrado in tržno vrednostjo ekipe, se Hrvaška uvršča šele na 37. mesto z 2,8 odstotka. To pomeni, da reprezentanci z igralci relativno visoke tržne vrednosti ni uspelo upravičiti pričakovanj, podobno kot Nemčija (1,2 odstotka), Nizozemska (1,5 odstotka) in Portugalska (1,5 odstotka).
Pri katerih državah se najbolj razlikujeta športni uspeh in gospodarski pomen nagrade?
Če države razvrstimo glede na razliko med uvrstitvijo po kazalniku "nagrada/tržna vrednost reprezentance" in kazalniku "nagrada/BDP na prebivalca", dobimo seznam držav, pri katerih oba kazalnika kažeta povsem drugačno sliko.
Najbolj izrazit primer je Katar. Ta je na prvem mestu po razmerju med nagrado in tržno vrednostjo reprezentance, kar ga uvršča med največje presežnike glede na pričakovanja, hkrati pa je na zadnjem mestu po gospodarskem pomenu nagrade. Razlog je preprost: njegovo gospodarstvo je tako veliko, da osvojena nagrada predstavlja le zanemarljiv delež celotnega BDP-ja.
Na drugi strani je Senegal, ki je drugi po gospodarskem pomenu nagrade, vendar šele na 40. mestu po razmerju med nagrado in tržno vrednostjo igralcev. Za Senegal ima nagrada precejšen gospodarski pomen, čeprav reprezentanca, podobno kot Hrvaška, glede na vrednost ekipe ni upravičila pričakovanj, saj je izpadla v osmini finala.
Razlog za tako velika odstopanja med gospodarskim pomenom nagrade in tržno vrednostjo reprezentance je predvsem v tem, da senegalski nogometaši svoje kariere večinoma gradijo v tujini, zlasti v Belgiji in Franciji, kjer jih trg vrednoti po evropskih merilih. Katarski igralci pa večinoma nastopajo v domači ligi, kjer so plače zelo visoke, kar vpliva tudi na njihovo tržno vrednost. Pomemben dejavnik je tudi nogometna tradicija: države, kot je Katar, kljub velikim finančnim vložkom nimajo tako dolge nogometne zgodovine in široke baze talentov kot Senegal.
Bosna in Hercegovina se pri obeh kazalnikih uvršča skoraj enako, medtem ko je nizozemska edina država, pri kateri se rezultati obeh meritev povsem ujemajo. Njena reprezentanca je glede na tržno vrednost dosegla slabši rezultat, hkrati pa osvojena nagrada za državo nima večjega gospodarskega pomena.
Hrvaška beleži nekoliko večje odstopanje, in sicer osem mest. Podobno kot Nizozemska tudi hrvaška reprezentanca letos ni dosegla rezultata, ki bi ustrezal njeni tržni vrednosti. Vendar pa za razliko od Nizozemske njen nastop na svetovnem prvenstvu še vedno predstavlja pomembnejši gospodarski učinek, saj se po kazalniku "nagrada/BDP na prebivalca" uvršča na 29. mesto.
Sklep
V eni od prejšnjih analiz smo omenili pojem "industrijskega grozda" nogometnih talentov oziroma idejo, da imajo nekatere manjše države primerjalno prednost pri razvoju vrhunskih nogometašev. Senegal je verjetno najboljši dokaz, da je takšen grozd povsem ločen od splošnega gospodarskega položaja države. Država nima niti stadionov niti infrastrukture, kakršno bi pričakovali od okolja, ki ustvarja svetovne nogometne talente, ima pa močno nogometno kulturo, ki otroke usmerja v šport ne glede na razmere.
Podoben sklep velja tudi za Hrvaško. Glede na razmeroma nizka vlaganja v šport in majhno število prebivalcev Hrvaška ne bi smela imeti reprezentance z visoko tržno vrednostjo. Razlaga je, podobno kot pri Senegalu, Slonokoščeni obali in Maroku, v močni nogometni kulturi, ki omogoča razvoj vrhunskih igralcev tudi brez velikih finančnih vložkov.
