text size
Pred dvema desetletjema je 50 tekem v sezoni veljalo za resno tveganje za zdravje igralcev in kakovost nogometa. Danes najboljši nogometaši presegajo mejo 70 nastopov, kljub temu pa se danes več razpravlja o šestih minutah, ki so jih na svetovnem prvenstvu dobili za osvežitev in pitje vode. Sedemdeset tekem v sezoni ne povzroča več posebnega začudenja.
Analiza portala Transfermarkt kaže, da so Hans Vanaken, Morgan Rogers in Alexis Mac Allister v sezoni 2025/26 za klub in reprezentanco zbrali po 71 nastopov. Virgil van Dijk, Declan Rice, Michael Olise in Benjamin Nygren so sezono končali s po 69 odigranimi tekmami. Seznam je predstavljen kot prikaz izjemne vzdržljivosti in razpoložljivosti igralcev. Pred približno dvajsetimi leti bi bilo že deset ali petnajst tekem manj dovolj, da bi sprožilo razpravo o utrujenosti, poškodbah in padcu kakovosti igre.
Časnik The Guardian je pred evropskim prvenstvom leta 2004 izračunal, da so pričakovani angleški reprezentanti od začetka sezone v povprečju odigrali 49,5 tekme. Šest igralcev je preseglo mejo 50 tekem, medtem ko je bil Frank Lampard s 66 nastopi predstavljen kot skrajen primer. Zinedine Zidane je imel ekvivalent 51,3 tekme, Raúl 55,2, Luis Figo pa 57. Glavno vprašanje pred začetkom turnirja je bilo, ali bodo najboljši evropski nogometaši na Portugalsko prišli preveč utrujeni za vrhunski nogomet.
Dvaindvajset let pozneje se je meja, pri kateri javnost začne izražati zaskrbljenost, premaknila še za približno petnajst tekem.
Meja, postavljena pri 55 tekmah, ostaja
Samo število nastopov ne pove vsega. Vstop v igro v zadnjih desetih minutah se v statistiki šteje enako kot celotna tekma, zato 71 nastopov ne pomeni samodejno 6.390 minut na igrišču. Hans Vanaken je v 71 tekmah odigral 5.675 minut, Morgan Rogers 5.376 minut, Alexis Mac Allister pa 5.112 minut. Michael Olise je v 69 nastopih zbral 5.323 minut.
Kljub temu vsak nastop pomeni veliko več kot le čas, preživet na igrišču. Igralec se mora na tekmo pripraviti, potovati, trenirati, opraviti regeneracijo, nato pa čez nekaj dni ponoviti enak cikel. Telo ne razlikuje med obveznostmi do kluba, reprezentance, nacionalne zveze, FIFE ali UEFE.
Kar 88 odstotkov strokovnjakov, vključenih v raziskavo združenja FIFPRO, meni, da igralci v eni sezoni ne bi smeli odigrati več kot 55 tekem. V sezoni 2023/24 je bilo več kot polovica od 1.500 spremljanih nogometašev izpostavljena visoki ali prekomerni obremenitvi. Sedemnajst odstotkov jih je odigralo več kot 55 tekem, medtem ko jih je bilo 31 odstotkov vsaj tolikokrat uvrščenih v zapisnik tekem.
Najbolj obremenjeni igralci so kar 88 odstotkov leta preživeli v klubskem ali reprezentančnem delovnem okolju. Počitek se ne izgublja le med tekmami, temveč tudi med letališči, hoteli, treningi, rehabilitacijo in obveznostmi na različnih celinah.
Podatki CIES Football Observatoryja prinašajo pomemben vpogled. Delež nogometašev, ki v sezoni odigrajo več kot 4.500 minut, kar ustreza 50 celotnim tekmam, je med letoma 2012 in 2024 ostal razmeroma stabilen. Ta prag je v povprečju preseglo 0,88 odstotka igralcev iz 40 analiziranih lig oziroma približno 169 nogometašev na leto. Pri CIES celo pričakujejo rahlo zmanjšanje tega deleža zaradi večjih igralskih kadrov, večjega števila menjav in skrbnejšega rotiranja igralcev.
Zato se pritisk vse bolj osredotoča na ozek krog najpomembnejših nogometašev. Klubi igralne minute porazdelijo med več igralcev, svoje najboljše pa še naprej uporabljajo na prvenstvu, pokalnih tekmovanjih, evropskih tekmovanjih in reprezentanci. Rotacije trajajo le toliko časa, dokler to dopušča rezultat.
Več tekem pomeni več vsebine za prodajo
Poslovna logika širjenja tekmovalnega koledarja je precej preprosta. Vsaka dodatna tekma prinese nov televizijski termin, prihodke od vstopnic, večjo sponzorsko izpostavljenost in dodatno vsebino, ki jo je mogoče prodati televizijskim hišam.
Liga prvakov zdaj vsakemu klubu v ligaškem delu zagotavlja osem tekem namesto nekdanjih šestih. Moštvo, ki se prebije skozi dodatni del tekmovanja in doseže finale, lahko odigra 17 tekem, kar je štiri več kot v prejšnjem formatu.
Svetovno prvenstvo je razširjeno na 48 reprezentanc in 104 tekme, finalista pa lahko med turnirjem odigrata osem tekem. Podoben vzorec je mogoče opaziti tudi pri razširjenem svetovnem klubskem prvenstvu, dodatnih reprezentančnih terminih in novih tekmovanjih. Vsaka posamezna sprememba se zdi sprejemljiva, težava pa nastane, ko se vse obveznosti seštejejo v urniku istega igralca.
Dve dodatni tekmi tu, še en reprezentančni termin tam in daljša evropska sezona ustvarjajo koledar, v katerem 70 nastopov ni več izjema. Prihodke od teh tekem si delijo različni organizatorji, zdravstveno in finančno tveganje pa ostane igralcu in klubu, ki financira njegovo plačo, zdravljenje in rehabilitacijo ter nosi posledice morebitnega padca športne in tržne vrednosti.
Šest minut za vodo je sprožilo več nasprotovanja
Odnos nogometa do obremenitev igralcev se je posebej pokazal na svetovnem prvenstvu leta 2026. FIFA je na vsaki tekmi uvedla triminutna odmora v 22. in 67. minuti, ne glede na temperaturo, kraj igranja ali to, ali je bil stadion pokrit. Odločitev je utemeljila z zaščito zdravja igralcev in potrebo, da vse reprezentance igrajo po enakih pravilih.
Del navijačev je ukrep pospremil z žvižgi, trenerji in igralci so opozarjali, da odmori prekinjajo ritem igre, Marcelo Bielsa pa je ocenil, da takšni premori posegajo v kulturno bistvo nogometa. Podpora ukrepu je večinoma prihajala na tekmah, odigranih v izjemni vročini. Njegovo izvajanje v hladnejših mestih in na pokritih stadionih pa je bilo veliko težje utemeljiti z zdravstvenimi razlogi.
Dvome javnosti je dodatno okrepila možnost predvajanja oglasov med odmori. Prakse so se med posameznimi trgi razlikovale, FIFA pa je vztrajala, da so razlogi za uvedbo odmorov izključno športni. Kritike univerzalne uporabe ukrepa so imele svojo težo, saj je težko trditi, da je odmor pri prijetnih temperaturah in pod zaprto streho stadiona nujen zdravstveni ukrep.
Reakcije so kljub temu pokazale, kako močno se je spremenil odnos do obremenjenosti igralcev. Sedemdeset tekem je postalo sprejet del nogometnega poklica, šest minut počitka pa je bilo za mnoge nepotrebna motnja športnega "produkta". Visoke plače dodatno zmanjšujejo empatijo javnosti. Vrhunski nogometaši so pogosto predstavljeni kot privilegirani milijonarji, zato se meje njihove fizične zmogljivosti presojajo drugače kot pri delavcih v drugih panogah.
Hkrati jih klubi obravnavajo kot premoženje, vredno več deset ali celo sto milijonov evrov. V zadnjih dveh desetletjih je nogomet mejo sprejemljive obremenitve premaknil s 50 na 70 nastopov v sezoni. Naslednje meje najverjetneje ne bo postavila medicina, temveč trenutek, ko bodo utrujenost, poškodbe in padec kakovosti igre postali dražji od prihodkov, ki jih prinese še ena tekma v tekmovalnem koledarju.
.webp){kind=icon}
