.webp){kind=icon}
Ob vsej nihajnosti, ki te dni spremlja svetovne trge vseh vrst, se svetovni trg umetnosti drži kar dobro. Stanje v Sloveniji je precej drugačno.
Svetovni trg umetnosti in starin se je po slabem koronskem letu 2020 pobral in lani dosegel tržno vrednost okrog 65 milijard dolarjev, kar je primerljivo s povprečjem zadnjih 15 let in rahlo izboljšanje v primerjavi z letom 2019. Če je nedavna novica o prodaji Warholovega sitotiska Marilyn Monroe za 195 milijonov dolarjev pokazatelj trenda, bo tudi v letu 2022 umetniški posel cvetel.
Medtem ko na razvitih tujih trgih robusten sistem cenilskih agencij, prestižnih dražbenih hiš in regulative omogoča astronomske vložke in predvidljive donose, v Sloveniji vse preveč umetnosti izmenja roke z ad hoc dogovori v slikarskih ateljejih in galerijah, mimo računov in uradnih cenitev ter javnih dražb.
Preberi še
Slovenska umetnost kot investicija
Vlagatelji po svetu se umikajo iz razburkanih finančnih trgov in iščejo varnejše pristane. Lahko slovenska umetnost nudi stabilne donose?
03.07.2022
Warholova Marilyn prodana za 195 milijonov dolarjev
V ponedeljek zvečer je dražbena hiša Christie's prodala 58 let star sitotisk ameriškega umetnika Andyja Warhola.
10.05.2022
"Nekje od 60 do 80 odstotkov slovenskega umetniškega trga predstavlja siva ekonomija," ocenjuje Damjan Kosec, direktor galerije in dražbene hiše SLOART.
STA
Vzrok za visok delež sive ekonomije je delno v zgodovinski kontinuiteti jugoslovanskega socializma, meni Kosec. V tem času je bila umetnost cenjena, večja podjetja so nabirala obsežne zbirke umetnin, a trg kot tak ni obstajal; uspešni umetniki so povečini dobili službe kot profesorji in podobno. Takrat, pravi Kosec, je "postalo samoumevno, da sliko prodaš brez računa".
Večji problem pa je, da se tudi danes oziroma od osamosvojitve ni naredilo veliko za vzpostavitev in regulacijo trga. Kosec opozarja predvsem na neustrezno davčno in kulturno politiko, ki s svojimi uredbami praktično spodbujata deležnike v svetu umetnosti, da ne izdajajo računov za prodana dela.
Sam že več let hodi od ministrstva za kulturo do finančne uprave in nazaj ter izpostavlja težave. Umetniki brez statusa samozaposlenega v kulturi so obdavčeni po avtorski pogodbi, kjer jim davki poberejo do 55 odstotkov zaslužka od prodanega dela. Umetniki, ki imajo status samozaposlenega v kulturi, pa so vezani na dohodkovni cenzus, tj. zgornjo dovoljeno mejo zaslužka, do katere jim prispevke še plača ministrstvo za kulturo. Ko se približajo tej meji, sliko raje prodajo brez računa, kot da bi tvegali izgubo statusa.
Tudi med galerijami in trgovci z umetninami se dogaja podobna netransparentnost. Po Koščevih podatkih bilanca vseh slovenskih galerij dosega dober milijon evrov prijavljenega dohodka na leto, a ob upoštevanju visokega deleža sive ekonomije Kosec celoten trg ocenjuje na od 20 do 30 milijonov evrov na leto. Država sedaj letno pobere okrog 200 tisoč evrov v prispevkih in DDV, ob naslovitvi sive ekonomije pa bi lahko pobrali od štiri do 5,5 milijona evrov, še dodaja.
Kosec je ustanovil tudi agenciji ARTSTAR, ki se ukvarja s cenitvami umetniških del, in ARTINDEX, ki vodi evidenco slovenskih umetnikov in njihovih prodanih del. Njun namen je vzpostavitev enotnih standardov kakovosti in javno dostopnega pregleda nad trgom, kar bi vodilo tudi k manj arbitrarno določenim cenam.
Večjega interesa za rešitev težav pri državnih organih menda ni zaznati. Koscu se ob njegovih apelih zdi, "kot da bi se pogovarjal s steno". In to čeprav trenutno stanje očitno ne služi ne umetnikom ne državi.
