Reportaža iz Pridnestrja: V iskanju duhov Sovjetske zveze

Nekoč so rdeče zastave s srpom in kladivom ponosno plapolale nad polovico stare celine. A od kaosa in brezpravnosti, ki sta sledila razpadu Sovjetske zveze in njenih satelitskih držav, se je marsikaj spremenilo. Razen v majhni nepriznani uporniški republiki pozabljenih ravnin vzhodne Evrope.

Nepriznana republika Pridnestrje je suhljat in podolgovat delček ozemlja, ki leži približno med reko Dnester na vzhodu Moldavije in mejo z Ukrajino. Uporniška separatistična regija, ki je ne priznava nobena članica Združenih narodov, obsega 4.160 kvadratnih kilometrov ali 12 odstotkov ozemlja Moldavije, ene najrevnejših in najmanj obiskanih evropskih držav.

Pridnestrje, ki ga je ameriški pisatelj Tyrone Shaw poimenoval 'pankrtska republika', ima vse značilnosti, ki bi jih pričakovali od suverene države: potne liste, valuto, vojsko, meje in parlament.

Razlogov za obisk Moldavije ni precej. V državi brez izhoda na morje, ki mi jo je cinični domačin opisal kot pazduho Evrope, domujejo tri največje vinske kleti sveta in nekaj čudovitih pravoslavnih katedral, a seznam znamenitosti se kaj kmalu tudi konča.

Na vrhu seznama je prav Pridnestrska republika, nekakšna država v državi, ki ostaja zvesta svojemu komunističnemu izročilu in Rusiji. V ta ugasli del vzhodnoevropskega nižavja sem se odpravil z namenom iskanja duhov Sovjetske zveze, kamor na mojo srečo vodene oglede organizira tudi neobičajni Italijan srednjih let, ki je svoje mesto v svetu našel v Moldaviji.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Popotovanje v veličastne dni hladne vojne

Rubens prezira visoke davke, cepljenje in pomehkužene evropske voditelje, ki jih vidi kot lutke novega svetovnega reda. V moldavski prestolnici Kišinjev, sivem postsovjetskem mestu pozabljenih ravnin vzhodne Evrope, kamor se je iz Italije preselil pred dobrimi desetimi leti, si je ustvaril majhen raj.

Zgovorni Italijan me je na vroč avgustovski popoldan toplo sprejel v svoj hostel v mondenem predelu pustega Kišinjeva, kjer zadnja leta potekajo obsežna dela lepšanja okolice. Hostel, ki ga je poimenoval po svoji najstniški hčerki Ioniki, je skozi leta opremil s starimi zemljevidi sveta 20. stoletja in klasičnim potovalnim kičem ter si z dolgoletnim trudom pridobil naziv najboljšega hostla v državi.

Ionika današnjega dne je neobičajno stičišče mladih Ukrajincev, ki se uspešno izogibajo vpoklicu v vojsko, izkušenih zahodnih popotnikov, ki iščejo nekaj 'več' kot tradicionalni turistični aranžma, in občasnih čudakov, ki lovijo srečo pri moldavskih dekletih.

Na toplo sobotno jutro, ko se je polmilijonska prestolnica še prebujala, je Rubens na zelenici pred hostlom zbral pretežno zahodne goste Ionike. Ker je bilo zanimanje za obisk Pridnestrja večje kot običajno, je za pomoč pri organizaciji ogleda prosil svojo ženo. Napolnili smo dva osebna avtomobila in se odpeljali do mejnega prehoda nepriznane uporniške republike.

Mejni prehod kot vsak drug

Prihod v Pridnestrje se ne razlikuje od prihoda v katero koli drugo priznano državo. Mejne prehode državice varujejo ruski vojaki, obiskovalec pa prejme posebni vstopni papir, saj bi pridnestrski žig razveljavil veljavnost potnega lista.

Zahvaljujoč Rubensu je bila vstopna kontrola bliskovito hitra. Skozi leta je razvil osebni odnos s številnimi mejnimi policisti in vojaki, ki so po njegovih besedah od nekdaj isti. Zgovorni Italijan mi je večkrat zabičal, naj pod nobenim pogojem ne izgubim vstopnega papirja, saj me ni želel reševati iz zapora.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Prva postaja vodenega ogleda je bilo pokopališče ruske imperialne vojske in žrtev druge svetovne vojne. Skrbno urejeno pokopališče kazijo bližnja načeta blokovska naselja, ki so na prvi pogled videti nespremenjena od veličastnih dni hladne vojne.

"Vse je prazno," mi o belo modrih šestnadstropnih blokih pove Rubens. "Stanovanje v takšnem bloku bo stalo sedem tisoč evrov. Če ga želiš najeti, pa boš za najemnino plačal 50 evrov na mesec," mi je z nasmeškom odvrnil Italijan.

V pretežno rusko govoreči enklavi po uradnih podatkih živi približno 400 tisoč ljudi. Uradni Kišinjev navaja, da je 360 tisoč moldavskih državljanov. Rubens medtem v uradne podatke dvomi in navaja, da jih ni več kot 250 tisoč. "Vsakdo, ki lahko, gre delat v Kišinjev," je povedal.

Tudi ta ocena se mi je zdela previsoka. Ulice Tiraspola in Benderja, največjih mest Pridnestrja, kjer se je v veličastnih časih Sovjetske zveze iz neštetih tovarn vil črn industrijski dim, so popolnoma prazne. Človek zgolj občasno vidi kakšno zdelano lado in ostarele prebivalce, ki radovedno buljijo v neznane tujce.

"To je glavna avenija mesta Bender," je povedal Rubens in s prstom pomolil vzdolž ulice, kjer ni bilo žive duše. Leninova ulica – ena neštetih v uporniški republiki – povezuje glavni kolodvor in kulturni dom Benderja, četrtega največje mesta Moldavije. Kolodvor v stalinističnem neoklasičnem arhitekturnem slogu je od začetka vojne v Ukrajini zaprt za potniški promet. Na prašnih oknih nekoč živahne železniške postaje danes visi list papirja, ki v angleščini obiskovalce opozarja, naj ne hodijo po tirih. "To je zaradi mojih ogledov," se pohvali Rubens.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

Od sanj po neodvisnosti do ruske realnosti Zgodba pridnestrskih sanj o neodvisnosti se je začela nekaj let pred razpadom Sovjetske zveze. Napetosti med Moldavijo in Pridnestrjem, takrat delom Moldavske sovjetske socialistične republike, so se pojavile že leta 1988, ko se je del prebivalstva republike začel zavzemati za nacionalistične politike in neodvisnost od Sovjetske zveze. Še pred razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je Pridnestrje želelo ostati del umirajoče konfederacije kot samostojna republika, zato je leta 1990 razglasilo neodvisnost od Moldavije. Leta 1992 se je Pridnestrje spopadlo z Moldavijo, ki je leto prej razglasila svojo neodvisnost. "Jabolko spora, ki je botrovalo konfliktu med Moldavijo in Pridnestrjem, je bil politični diskurz združitve Moldavije z Romunijo. Ta ideja je bila živa v zgodnjih devetdesetih letih in je povzročila alarm v Pridnestrju, saj so se bali vnovične okupacije Romunije," je za Bloomberg Adria povedal Urban Jakša, raziskovalec in poznavalec postsovjetskega prostora. Trideset let pozneje malo znano Pridnestrsko regijo ne priznava nobena članica Združenih narodov – niti njena pokroviteljica Rusija, ki ima v državici približno 1.500 vojakov. Ruske enote so v Pridnestrju od začetka devetdesetih let, njihove glavne naloge pa so po navedbah Moskve vzdrževanje miru in varovanje skladišč streliva. Moldavska predsednica Maia Sandu jih je že večkrat pozvala, naj odidejo, češ da njihova nedovoljena prisotnost krši suverenost in nevtralnost njene države. "Za rusko zunanjo politiko je Pridnestrje še vedno velikega pomena, predvsem kot prepreka vključevanja Moldavije v evroatlantske povezave," pove Jakša. "Za Rusijo je pomembno tudi dejstvo, da večina ljudi v Pridnestrju govori rusko, zaradi česar se čuti dolžno, da te ljudi zaščiti ali pa to izkoristi kot povod za vojaško intervencijo, kot smo videli na vzhodu Ukrajine." V Pridnestrju je bilo že več plebiscitov o statusu regije, zadnji leta 2006, ko je več kot 97 odstotkov volivcev podprlo priključitev k Rusiji. "Pridnestrska republika združuje najslabše vidike komunizma brez prednosti socialistične varnostne mreže. Ideologije je malo, razen mišljenja, da rešitev države leži v vzhodni usmeritvi proti Moskvi," je za Red Line povedal pisatelj Shaw.

Depositphotos

 

Edine nenačete zgradbe nepriznane republike krasi bleščeča zlatorumena šerifova zvezda, ki govori zgodbo divje privatizacije sovjetskega razpada.

Prihod šerifa prinese red na divji vzhod

O Pridnestrju je težko govoriti brez uporabe klišejev. Državo napaja nostalgija za preteklimi časi sovjetskega bratstva, ko je vsak državljan imel zagotovljeno stanovanje in službo. Čeprav prebivalci nekoč industrijsko bogate državice niso imeli veliko, so bili po njihovih besedah srečni. Težko je trezno razmišljati o preteklih časih brez pretirane nostalgije, a pridnestrska resničnost leta 2024 ni bleščeča, zato je domačinom težko zameriti poveličevanje njihove proletarske preteklosti.

Danes državo napajata brezplačen ruski plin, ki ga pridnestrske oblasti izvažajo v Moldavijo, in vseprisoten poslovni konglomerat Sheriff. Kot v drugih postsovjetskih državah je tudi tukaj kapitalizem zamenjal petletke, privatizacija pa je okronala novo kasto oligarhov, ki prej spominjajo na mafijske šefe kot brezmadežne poslovneže.

V ameriških vesternih prihod šerifa v majhno brezpravno mestece običajno prinese prepotreben red. Prispodobo lahko razširimo tudi na Pridnestrje, kjer konglomerat Sheriff nadzoruje skoraj vse oblike dobičkonosnega zasebnega poslovanja. Vključil se je celo v politiko in šport, kjer je pred tremi leti poskrbel za osupljive naslovnice, ko je nogometni klub konglomerata v madridskem Bernabeu z 2 proti 1 ugnal Real Madrid.

Podjetje Sheriff sta na začetku devetdesetih let ustanovila nekdanja agenta obveščevalne službe KGB Viktor Gušan in Ilja Kazmali. Gušan je z dolgoletnim pridnestrskim predsednikom Igorjem Smirnovom stkal tesno vez, s čimer je tlakoval pot do vzpostavitve monopola.

"Sheriff se je vzpostavil s prestrukturiranjem sovjetskih podjetij med divjo privatizacijo in postal klasično oligarhično podjetje, ki obvladuje različne sektorje. Začeli so s preprodajo plina in nafte, kasneje so razpršili portfelj z večjimi industrijskimi obrati," je povedal raziskovalec Jakša.

Preiskovalna organizacija RISE Moldova, ki je Pridnestrje poimenovala Šerifova republika, je ugotovila, da je bila do leta 2015 tretjina vsega denarja iz proračuna separatistične enklave izplačana podjetjem v Sheriffovi lasti. Njihova podjetja danes po vsej Evropi izvažajo blago od tekstila do gradbenega materiala, kaviar pa vse do Združenih držav Amerike in Japonske.

Vadim Krasnoselski, sedanji vodja Pridnestrja, čigar predsedniško kampanjo je financiral Sheriff, je podjetje označil za "glavnega davkoplačevalca" v regiji. "Ustvarjajo nova delovna mesta in vlagajo," je predsednik dejal za AFP. "So zanesljiv partner, lahko jim zaupamo."

Logotip podjetja je vseprisoten. Od super- in hipermarketov, bencinskih črpalk do megalomanskega nogometnega kompleksa, televizijskih postaj, destilarn in celo oglaševalskih agencij. Budno šerifovo oko je zamenjalo srp in kladivo ter bdi nad ujetim prebivalstvom postsovjetske ostaline.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Sovjetske zvezde

Vsenavzoč pa ni zgolj logotip oligarhičnega konglomerata. Obiskovalca mrko pozdravijo tudi številni kipi ustanovitelja Sovjetske zveze Vladimirja Lenina in mnogi spomeniki vojaških herojev. "Še eno spominsko obeležje drugi svetovni vojni?" so proti koncu vodenega ogleda godrnjali udeleženci izleta. "Zadnji danes, prisežem," jih je vedno znova miril Rubens, ki je potihoma užival v nejevolji turistov.

Ob tolikšnem številu spomenikov v čast veličastne preteklosti človek pozabi na sedanjost, kaj šele na prihodnost. Poleg Leninovih in Marxovih ulic je za turiste najbolj razburljiva cesta 25. oktobra, edina živahna ulica te nepriznane republike. Ob njej so pridnestrski parlament, park carice Katarine Velike in nekaj pomembnih spomenikov, med drugim tudi spomin na jedrsko katastrofo v Černobilu.

Čeprav a se Rubens trudi obiskovalcem v omejenem časovnem okvirju pokazati čim več znamenitosti države, človek hitro izgubi stik z resničnostjo tamkajšnjega življenja. Celoten ogled kaj kmalu postane nekakšen sovjetski safari, kjer bedna siva realnost postane predmet posmeha zahodnih turistov. Tudi številne nišne potovalne agencije ponujajo turistične aranžmaje ogledov državice, ki uporniško republiko prikazujejo kot sovjetski živalski vrt.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Nejasni status quo

Kako je videti sedanjost nepriznane države, ujeto med antagonističnima sosedama in katere mlado prebivalstvo je v iskanju priložnosti pobegnilo bodisi na vzhod bodisi na zahod? "Glavna beseda, s katero bi republiko opisal danes, je normalizacija," pove poznavalec Jakša. "Na eni strani normalizacija ekonomskih odnosov, na drugi pa normalizacija pogledov mednarodne skupnosti na tako imenovane de facto države. Če so bile v devetdesetih te tvorbe videne kot začasne izjeme, so zdaj po treh desetletjih tolerirane."

Jakša meni, da je Pridnestrju v interesu ohranjanje statusa quo zaradi izvoza blaga v EU in uvoza plina iz Rusije. "Ekonomski pragmatizem je eno glavnih orodij, s katerimi lahko razumemo zunanjepolitično usmerjenost Pridnestrja."

Pridnestrje je v svoji zunanjepolitični usmeritvi ujetnik geografije. Ujeto med trenutno prozahodno usmerjeno Moldavijo na zahodu in vojskujočo se Ukrajino na vzhodu, nepriznana država mora v svoji izbiri partnerjev in sovražnikov biti previdna. Na številnih točkah po državi lahko obiskovalec vidi tako Moldavijo kot tudi Ukrajino, po poročanju nekaterih domačinov pa je mogoče na jasno in mirno noč občasno slišati rusko raketiranje ukrajinske Odese.

Kljub izraziti proruski usmerjenosti države, navzočnosti ruske vojske in številnim zastavam Ruske federacije pa ni vse črno-belo. O tem priča tudi zgodba mlade domačinke, ki sem jo videl, kako se je mimo gromozanske ruske zastave ponosno sprehajala z ukrajinsko broško.

"V odnosu do vojne v Ukrajini se je Pridnestrje odločilo za nevtralnost, kajti kar koli bi izbrali, tretjina prebivalstva ne bi bila zadovoljna," pove strokovnjak za postsovjetski prostor Jakša. Etnična sestava republike je približno tretjinsko ruska, ukrajinska in moldavska. "Pridnestrje danes v Evropsko unijo izvozi trikrat več blaga kot v Rusijo, vojna v sosednji Ukrajini pa je republiko naredilo še bolj odvisno od Moldavije in EU."

Ekonomsko in vojaško podhranjena moldavska vojska trenutno nima zmogljivosti, da bi si z vojaškim posredovanjem priključila Pridnestrje. "Priključitev regije kratkoročno ni verjetno," pove Jakša, ki opozori na morebitno rusko izčrpanost zaradi ukrajinske vojne. "Stanje se lahko spremeni, če se omaja notranja stabilnost Rusije in zmanjša njena možnost posredovanja ob pogoju, da Moldavija prejme dodatno pomoč v obliki orožja in urjenja vojske," doda.

"Ohranjanje statusa quo dolgoročno ni izvedljivo, saj ga nenehno spreminja razplet vojne v Ukrajini. Lahko se zgodi tudi, da pride do rešitve teritorialnega konflikta še pred koncem vojne," razmišlja poznavalec Jakša.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

"Rad se vračam v Pridnestrje," je ob koncu vodenega ogleda povedal Rubens. Nekateri soudeleženci ogleda so medtem povedali, kako je državica še vedno nepokvarjena. Kolikor je nepokvarjena silovitih tokov globalizacije, je tudi imuna na izboljšanje ekonomskega in družbenega položaja svojih prebivalcev. Povprečna plača Pridnestrske republike se giblje okoli 250 evrov mesečno, zaradi pritiskov državno sponzorirane oligarhije pa o ekonomski svobodi ne moremo govoriti.

"Zdi se mi, da je to popolnoma druga država," mi je na vprašanje, kaj si misli o Pridnestrju, povedal mlad Moldavijec. "Med Kišinjevom in Tiraspolom je ogromna razlika. Stari ljudje v Moldaviji pravijo, da je bilo življenje v Sovjetski zvezi boljše, prebivalci Pridnestrja pa še vedno verjamejo v to."

Prihodnost države, kot se strinjajo številni poznavalci, je neodločena in medla. Negotov položaj, ki ga je dodatno zapletla vojna v sosednji Ukrajini, ponuja številne priložnosti pridnestrski eliti, pozablja pa na pogosto ujete domačine, ki z izjemo nostalgije in spomina, nimajo ničesar.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar