text size
Po ocenah Global Wellness Institute je po svetu več kot 31.000 aktivnih termalnih in mineralnih izvirov v 130 državah. Madžarska je na tem področju med vodilnimi na svetu. Uvršča se med pet držav z največjim bogastvom termalnih kopališč in zdravilišč, uradno registriranih pa ima več kot 1.300 termalnih izvirov.
Samo Budimpešto napaja več kot sto naravnih izvirov, ki oskrbujejo številna zgodovinska kopališča. Med najbolj znanimi sta Széchenyi, največje zdraviliško kopališče v Evropi, ter Rudas, turško kopališče iz 16. stoletja, znano po svoji kupoli in panoramskem bazenu na strehi s pogledom na Donavo.
Zunaj prestolnice med najbolj prepoznavnimi termalnimi znamenitostmi izstopa jezero Hévíz pri mestu Keszthely, približno dve uri vožnje jugozahodno od Budimpešte. Gre za največje naravno termalno jezero z biološko aktivno vodo na svetu. Njegova površina je prekrita z rdečimi lokvanji, vodo pa iz globin nenehno segreva dotok tople vulkanske vode.
Depositphotos
Za termalni oddih na Madžarskem bi izbral Makó, mestece na jugu države blizu romunske meje. Njegova glavna znamenitost je termalno kopališče Hagymatikum, ki že na prvi pogled izstopa z nenavadno, skoraj pravljično arhitekturo in kupolastimi oblikami. Kompleks so odprli leta 2012 po načrtih Imreja Makovecza, enega najbolj prepoznavnih madžarskih arhitektov. Njegov slog močno črpa iz narave in madžarskega izročila, zato se v stavbi prepletajo les, organski motivi in zaobljene oblike, ki spominjajo na tradicionalno podeželsko arhitekturo.
Termalna kopel, Hagymatikum | Depositphotos
V termalnem kompleksu Makó je na voljo več bazenov z različno temperaturo vode, wellness in terapevtski programi, prostoren savna svet, otroški kotiček, restavracija ter različni lepotni in naravni tretmaji. Zaradi pestre ponudbe je kompleks primeren tudi za družine, saj ponuja dovolj miru za sprostitev, hkrati pa dovolj vsebin, da se nihče ne začne dolgočasiti.
Tu brez težav preživite ves dan, še posebej poleti, ko obratujejo tudi zunanji bazeni. Med prijetnejšimi deli kompleksa je savna center z umirjeno osvetlitvijo in tiho glasbo, ki ustvarjata sproščeno vzdušje. Na voljo so zunanja finska savna, več suhih in parnih savn v notranjosti, senzorična pot s kamenčki skozi toplo in hladno vodo ter bazen za hitro ohladitev. Vse skupaj zaokroža celovito in zelo prijetno wellness izkušnjo.
Obrežje reke Maros v bližini mesta. | Depositphotos
Makó je odlična izbira tudi za ljubitelje dobre hrane, še posebej za tiste, ki uživajo v značilnih madžarskih okusih. Ponudba je pestra: od preprostih jedi s papriko v lokalnih čardah do bogatejših obrokov v restavracijah, kjer lahko naročite golaž v globokih keramičnih skledah ali pečeno raco z dušenim oziroma karameliziranim rdečim zeljem. Tudi na ulici ne zmanjka lokalnih klasik. Poskusite lahko sveže pečen langoš s kislo smetano in česnom ali pa "dimnik", sladko spiralno pecivo, ki je najboljše še toplo.
Langoš oziroma izvirno lángos je ploščato kvašeno testo, ocvrto v olju do zlato rjave in hrustljave skorjice. Najpogosteje ga premažejo s česnom ter obložijo s kislo smetano, naribanim sirom in koščki slanine. | Depositphotos
Do Makója je najpreprosteje priti z avtomobilom, pot pa traja le nekaj ur. Prav zato je mesto dobra izbira za krajši oddih: dovolj blizu za vikend, a dovolj drugačno, da ponudi občutek pravega pobega iz vsakdana.
Od Makója do ene najprestižnejših novinarskih nagrad
Makó pa ne skriva le termalnih izvirov in nenavadne arhitekture. Mesto je tudi rojstni kraj Josepha Pulitzera, enega najpomembnejših imen v zgodovini novinarstva. Rodil se je leta 1847 v premožni madžarsko-judovski družini, otroštvo pa preživel med Makójem in Budimpešto. Pri sedemnajstih je zapustil Evropo in odšel v ZDA, kjer je pozneje ustvaril kariero, ki je pomembno vplivala na razvoj sodobnega novinarstva.
Joseph Pulitzer | Depositphotos
Kmalu po Pulitzerjevi smrti leta 1912 je bila ustanovljena novinarska šola Columbia School of Journalism. V skladu z njegovo oporoko iz leta 1904 so Pulitzerjeve nagrade prvič podelili leta 1917, danes pa veljajo za eno najvišjih priznanj za profesionalno odličnost v novinarstvu, književnosti in drugih področjih.
Med dobitniki Pulitzerjeve nagrade so tudi trije avtorji z našega prostora. Mihajlo Pupin, rojen leta 1858 v Idvoru, je leta 1924 prejel Pulitzerjevo nagrado za biografijo za knjigo From Immigrant to Inventor, v kateri je opisal svojo pot od skromnih začetkov do položaja enega najpomembnejših ameriških znanstvenikov.
Delfi knjižare
Charles Simić, rojen leta 1938 v Beogradu, je po selitvi v ZDA postal eden najuglednejših ameriških pesnikov. Leta 1990 je za zbirko The World Doesn't End prejel Pulitzerjevo nagrado za poezijo, pozneje pa je bil imenovan tudi za ameriškega pesniškega lavreata.
Damir Šagolj, rojen leta 1969 v Sarajevu, je Pulitzerjevo nagrado prejel leta 2018 kot član Reutersove fotografske ekipe, ki je dokumentirala begunsko krizo Rohingov. Na seznamu nagrajencev z našega prostora sta tudi Walter Bogdanich, ameriški novinar srbskega rodu in trikratni Pulitzerjev nagrajenec za raziskovalno novinarstvo, ter Goran Tomašević, Reutersov fotograf iz Beograda, ki je bil leta 2019 del nagrajene ekipe za vizualno poročanje o migrantskih karavanah v Srednji Ameriki.
Stanovanjska stavba v neobaročnem slogu v središču mesta.| Depositphotos
Zato ima obisk Makója tudi prijetno kulturno razsežnost. Med sproščanjem v termalnih bazenih ali občudovanjem zaobljenih linij Hagymatikuma zlahka pozabimo, da smo v mestu, kjer je odraščal človek, čigar ime danes simbolizira vrhunske dosežke v novinarstvu. Kljub zanimivi arhitekturi, zgodovini in kulturni dediščini pa je name najmočnejši vtis naredila hrana. Predvsem raca z rdečim zeljem in langoš, pa tudi izjemno dober izbor kruha in peciva. V majhnih pekarnah in slaščičarnah se je težko upreti doboš in žerbo torti, zavitek z makom ali orehi pa je skoraj obvezen. Čeprav, roko na srce, babičinim se je še vedno težko približati.
Depositphotos
Prav ti okusi dajejo Makóju poseben značaj in toplino, ki se je še dolgo spominjaš. V kombinaciji z njegovimi termalnimi vrelci, arhitekturo in zgodbo o Pulitzerju mesto pokaže, da za močan vtis ni potrebna velika metropola. Tudi majhni kraji imajo lahko velike zgodbe in ljudi, katerih vpliv sega daleč prek meja njihove domovine.
.webp){kind=icon}
