text size
Nemogoče je govoriti o Niagarskih slapovih, ne da bi govorili tudi o Nikoli Tesli, katerega vizija je za vedno spremenila način, kako se naravna sila pretvarja v energijo. Prav tam, kjer voda pada v enem najmogočnejših naravnih spektaklov na svetu, je bila uresničena ena ključnih točk sodobne elektroenergetike in Teslove zapuščine.
Po izročilu naj bi Tesla že kot deček ob pogledu na fotografijo Niagarskih slapov sanjal, da bo nekoč ukrotil njihovo ogromno moč in jo pretvoril v električno energijo. Te sanje so se začele uresničevati leta 1893, ko je Westinghouse dobil pogodbo za gradnjo hidroelektrarne, ki bi moč Niagare uporabljala za oskrbo industrije in širše regije z električno energijo.
Skulptura Nikole Tesle v parku kraljice Viktorije s slapovi Horseshoe v ozadju. Spomenik je zasnoval kipar Les Drysdale. Foto: Depositphotos
Kljub številnim tehničnim izzivom so veliko elektrarno ob zgornjem toku reke Niagare zgradili v samo treh letih. Leta 1896 je začela komercialno obratovati prva velika hidroelektrarna na izmenični tok na svetu, Niagara Power Station No. 1, pozneje znana kot Adams Power Plant. Z njenim zagonom je elektrika iz Niagarskih slapov prvič v večjem obsegu stekla proti približno 40 kilometrov oddaljenemu Buffalu.
Pri delovanju elektrarne so uporabili 13 patentov, od tega jih je bilo kar devet Teslovih. Hidroelektrarna je delovala stoletje, do leta 2006, od leta 2021 pa je odprta za obiskovalce kot eno ključnih prizorišč Teslove industrijske in znanstvene zapuščine.
Tesla se je rodil 10. julija 1856 v Smiljanu. Na območju Niagarskih slapov stoji še en njegov spomenik, in sicer na otoku Goat Island. Združenim državam ga je leta 1976 podarila takratna Jugoslavija, delo pa je ustvaril hrvaški kipar Frane Kršinić. Foto: Depositphotos
Niagarski slapovi ležijo na meji med Kanado in ZDA, nastali pa naj bi pred več kot 12.000 leti. Čeprav niso tako visoki kot Angelski slap v Venezueli, slovijo po svoji širini in izjemni moči. S pretokom več kot šest milijonov kubičnih čevljev vode na minuto sodijo med najmogočnejše slapove na svetu. Nahajajo se med dvema istoimenskima mestoma, Niagara Falls v Ontariu v Kanadi in Niagara Falls v zvezni državi New York v ZDA. Sestavljajo jih trije glavni deli: Horseshoe Falls na kanadski strani ter American Falls in Bridal Veil Falls na ameriški strani.
Simbol Niagarinih slapov. Foto: Nataša Kočiš
Letos obeležujemo 170 let od Teslovega rojstva in 130 let od uvedbe njegovega sistema večfaznega izmeničnega toka pri Niagarskih slapovih, kjer so mu leta 2006 postavili tudi spomenik. Ker sem pot začela v Torontu, sem slapove obiskala s kanadske strani, ki velja za bolj spektakularno. Zato ni bilo presenečenje, da so tistega dne tja prihajale tudi organizirane skupine iz ZDA.
Turistična ladja na ogledu. Foto: Nataša Kočiš
Legenda o velikanski rogati kači
Niagarski slapovi imajo bogato in izjemno zanimivo zgodovino, ki sega več tisoč let v preteklost ter jo zaznamujejo številni pomembni dogodki in prelomnice. Dolgo pred prihodom evropskih priseljencev so na tem območju živela staroselska ljudstva, med njimi Irokezi in pripadniki Nevtralne konfederacije, znane tudi kot Atavandaron, plemenske zveze irokeških ljudstev. Slapove so spoštovali zaradi njihove moči in lepote.
Največja skupina Nevtralne konfederacije se je imenovala Chonnonton, kar pomeni "varuhi jelenov". Druga skupina, Onguiaahra, katere ime pomeni "blizu velikih voda", "morske ožine" oziroma "vrat", je naseljevala južni del Niagarskega polotoka. Po njej je regija tudi dobila ime.
V vrtincu zgodovine in moči narave. Foto: Nataša Kočiš
Niagarski slapovi imajo za ljudstvi Haudenosaunee, znano tudi kot Ljudje dolge hiše, in Anishinaabek poseben pomen. Zanju niso le naravna znamenitost, temveč kraj z izjemno simbolno in duhovno močjo. Prisotnost Anishinaabek je pozneje na tem območju izpodrinila Nevtralno konfederacijo.
Ljudstvo Seneka, del skupnosti Haudenosaunee, je Niagaro obiskovalo že pred več kot tisoč leti. V njihovem izročilu so slapovi kraj moči, povezan s pripovedmi o večnem boju med silami teme in dobronamernimi bogovi groma. Sile teme so poosebljale velikanske rogate kače, ki naj bi živele pod vodo, bogovi groma pa za slapovi. Ti naj bi se prikazali le takrat, ko so se kače skušale dvigniti na površje in napasti ljudi.
Po eni od njihovih legend je takšno kačo, ko je plavala proti toku, smrtno zadel grom, ki so ga vanjo zalučali bogovi groma. Njeno ogromno ranjeno telo je tok odnesel do roba slapov, kjer so se rogovi in rep zataknili za skale. Med umiranjem se je telo strdilo in okamenelo v obliko loka, s tem pa naj bi nastali slapovi v obliki polmeseca.
Prihod Evropejcev in začetek turizma
Ko so v 17. stoletju na območje prišli Francozi, so bili Niagarski slapovi približno 100 metrov severneje kot danes. Zaradi stalne erozije se je rob slapov čez stoletja postopoma umikal.
Pred 12.000 leti, ko so jih prvič videla staroselska ljudstva, pa so bili slapovi še precej drugje, blizu današnjega mostu Lewiston-Queenston, ki povezuje Kanado in ZDA. To je približno devet kilometrov od njihove sedanje lege.
Stolp Skylon. Foto: Nataša Kočiš
Najzgodnejše evropsko poročilo o Niagarskih slapovih naj bi izviralo od francoskega raziskovalca Samuela de Champlaina, priznanega ustanovitelja mesta Quebec, ki jih je omenjal že med svojim prvim potovanjem v Novi svet leta 1604.
Belgijski raziskovalec in duhovnik Louis Hennepin je slapove prvi podrobneje opisal v knjigi A New Discovery oziroma Novo odkritje, izdani leta 1697. Njegovi zapisi so vzbudili zanimanje in radovednost, vendar so Niagarski slapovi priljubljena destinacija postali šele v začetku 19. stoletja.
Med prvimi znanimi obiskovalkami slapov je bila Theodosia Burr Alston, hči tretjega podpredsednika ZDA Aarona Burra. Njej je posvečena tudi balada Dear Theodosia iz znanega muzikala Hamilton.
Do sredine 19. stoletja so slapovi postali ena glavnih turističnih atrakcij in začeli privabljati obiskovalce z vsega sveta. Danes jih vsako leto obišče od 12 do 14 milijonov ljudi, kar jih uvršča med najbolj obiskane slapove na svetu.
Pogled s stolpa Skylon. Foto: Nataša Kočiš
Izlet, poln hedonizma in ledenega vina
Od Toronta do Niagarskih slapov je z organiziranim prevozom približno uro in pol vožnje, zato so enodnevni izleti odlična priložnost za doživetje, ki ga ni lahko pozabiti. Pot do slapov nas je vodila tudi skozi slikoviti Niagara-on-the-Lake ob obali Ontarijskega jezera, eno najbolj očarljivih mest v Kanadi. To prijetno mestece je bilo leta 1781 ustanovljeno kot naselje lojalistov Združenega imperija in je bilo prva prestolnica Zgornje Kanade. Znano je tudi kot kraj prve javne knjižnice ter najstarejše tiskarne v Zgornji Kanadi, kjer je izhajal prvi časopis, Gazeta.
Jezero Ontario. Foto: Nataša Kočiš
Danes je mestece polno majhnih obrtniških in specializiranih trgovin ter restavracij. Med znamenitostmi so tudi lekarna Niagara Apothecary, ki je delovala od leta 1820 do 1964, gledališče Royal George Theatre in znameniti hotel Prince of Wales, zgrajen leta 1864.
V kraju stojita še stara sodna palača in Cenotaph of Niagara-on-the-Lake oziroma spominski stolp z uro. Tik ob nacionalnem zgodovinskem območju pa je mogoče obiskati še več pomembnih krajev iz preteklosti, med njimi utrdbi Fort George in Fort Mississauga, obalni obrambni točki iz 19. stoletja, ki sta imeli pomembno vlogo kot britansko vojaško središče.
Zamrznjeno grozdje, pripravljeno za ledeno vino oziroma Eiswein – vinarsko tradicijo, ki izvira iz leta 1794 iz Frankovske v Nemčiji. Foto: Depositphotos
Izlet so dodatno popestrili obiski vinskih kleti in degustacije različnih vin, med njimi tudi Eiswein oziroma Ice Wine, ledenega vina. Njegovi začetki segajo v leto 1794 v Frankovsko v Nemčiji, kjer je nepričakovana pozeba vinarje postavila pred izbiro: zamrznjeno grozdje zavreči ali ga vseeno predelati. Ko so ga stisnili, so ugotovili, da je sok izjemno koncentriran, rezultat pa je bilo vino, kakršnega dotlej še niso pridelovali. Tako se je rodila večstoletna tradicija enega najzahtevnejših, a tudi najbolj cenjenih slogov pridelave vina.
V Kanado je ledeno vino prišlo v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so ga tam začeli tudi pridelovati. Med pionirji kanadskega ledenega vina je bil nemški priseljenec Walter Hainle. Danes Kanada velja za največjo proizvajalko ledenega vina na svetu. Njegov poseben, a zelo prijeten okus je tam tako priljubljen, da ga najdemo v čajih, čokoladah, sladoledih in drugih sladicah, uporablja pa se tudi kot osnova za različne omake.
Tukaj smo imeli degustacijo javorjevega sirupa. Foto: Nataša Kočiš
Nepogrešljiv del izleta je bila tudi degustacija javorjevega sirupa, ob kateri smo izvedeli, kako ga pridelujejo. Gre za sladek naravni sirup iz soka sladkornega javorja, znan po bogatem okusu. Zelo priljubljen je v Severni Ameriki, vse bolj pa se uveljavlja tudi drugod po svetu, tudi na Balkanu. Obstajata dve glavni kategoriji javorjevega sirupa, razreda A in B. Sirup razreda A se deli glede na barvo, od svetlega do srednje in temno jantarnega, najpogosteje pa se uporablja kot preliv za palačinke ali kot naravno sladilo, podobno medu. Najtemnejši sirup spada v razred B in se običajno uporablja pri peki. Kanada je danes vodilna svetovna izvoznica javorjevega sirupa, saj ustvari približno 84 do 85 odstotkov svetovnega izvoza.
Ogled slapov
Ko gre za same slapove, jih je zagotovo najbolje doživeti z ladje. Takrat ste na vodi in lahko njihovo moč začutite čisto od blizu. S kanadske strani do Niagarskih slapov vozi le ena ladijska družba, vožnja pa traja približno dvajset minut.
Pripravite se, da boste mokri, čeprav boste dobili zaščitno pelerino. A izkušnja je tako posebna, da vam zagotovo ne bo žal.
To je pogled s turistične ladje – nikar se ne prestrašite in obvezno vzemite s seboj pelerino. Foto: Nataša Kočiš
Poleg slapov si lahko v mestu ogledate tudi cvetlično razstavo, urejeno v treh rastlinjakih, kjer so na ogled cvetlične postavitve in tropske rastline. Razstave se čez leto spreminjajo in so prilagojene posameznim letnim časom ter praznikom.
V bližini je tudi botanični vrt, ki se razprostira na približno 40 hektarjih. Tam najdete sprehajalne poti, travnike, arboretum oziroma del vrta, posvečen drevesom, zeliščne in zelenjavne vrtove, rožni vrt ter hortikulturno šolo Niagara Parks.
Za najlepši razgled se je treba povzpeti na stolp Skylon, od koder ob jasnem vremenu vidljivost z opazovalne ploščadi seže tudi do 125 kilometrov. Foto: Nataša Kočiš
Za najlepši razgled se je vredno povzpeti na stolp Skylon, kjer ob jasnem vremenu vidljivost z opazovalne ploščadi seže tudi do 125 kilometrov. Stolp se nad sotesko Niagarskih slapov dviga 235 metrov visoko, njegova dejanska višina od vznožja pa je 157 metrov. V stolpu je tudi t. i. Daredevil Barrel Museum, muzej drznih podvigov, kjer so razstavljeni pravi sodi in predstavljene zgodbe ljudi, ki so si upali čez slapove ter preživeli, da so lahko o tem pripovedovali. Po zgodovinskih virih je do danes 19 ljudi poskušalo Niagarske slapove prečkati v sodu ali podobni napravi. Devet jih je padec preživelo, štirje so pri poskusu umrli, šest pa so oblasti ustavile, še preden so lahko izvedli svoj načrt. Prva oseba, ki je slapove uspešno prečkala v sodu, je bila 63-letna učiteljica Annie Edson Taylor leta 1901.
Foto: Depositphotos
Od leta 1925 so Niagarski slapovi zvečer osvetljeni z barvnimi lučmi, ki se skozi noč spreminjajo. Ker se ura prižiga razsvetljave med letom razlikuje, je dobro urnik preveriti vnaprej. Od sredine maja do sredine oktobra pa pri slapovih vsak večer pripravijo tudi ognjemet. Traja le približno pet minut, a je vseeno zanimiv del večernega obiska.
Najboljši čas za obisk je konec pomladi ali začetek jeseni. Poletje je sicer najbolj priljubljena sezona, vendar takrat lahko pričakujete večjo gnečo, vročino in višje cene. Pozimi pa številne aktivnosti ob slapovih ugasnejo, zato lahko izpustite precej zanimivih doživetij.
.webp){kind=icon}
