Počasen februarski dan v Trujillu v Španiji. Na osrednjem mestnem trgu Plaza Mayor peščica obiskovalcev opazuje kip Francisca Pizarra, ki se je tu rodil in odraščal, preden je v 16. stoletju nasilno osvojil inkovsko cesarstvo. Iz tega manj znanega dela zahodne Španije so Pizarro, Francisco de Orellana in drugi konkvistadorji odšli v Novi svet ter se vračali z zlatom in srebrom, s katerima so zgradili kamnite palače in cerkve, ki še danes obkrožajo trg.
"Misliš, da si neko mesto že spoznal, potem pa naletiš na območje, ki ti je povsem neznano," pravi Anna Marie Tettamanti, upokojena odvetnica iz Buffala v New Yorku, ki je prepotovala Španijo po dolgem in počez in je zdaj na dopustu s soprogom Marcelom. Ni si predstavljala, da se takšno bogastvo skriva v celinski Estremaduri. "Pogledam naokoli in vse je čudovito, detajli, zgodovina," dodaja o španski avtonomni skupnosti, ki je hkrati postala tudi moj drugi dom.
Dehesa, Narodni park Monfragüe, je pod zaščito Unesca Foto: Depositphotos
Pred nekaj leti bi bilo srečati Američana ali katerega koli tujega obiskovalca na poti skozi Estremaduro prava redkost. V regiji, veliki približno kot Švica in z le dobrim milijonom prebivalcev, je bilo bolj verjetno srečati čredo prašičev, ki se prehranjujejo z želodom, skrivnost vrhunskega iberskega pršuta, kot turistično skupino.
Danes to ne velja več. Z rastjo španskega turizma, s 53 milijonov tujih prihodov leta 2010 na 97 milijonov v letu 2025 po uradnih podatkih, so izkušeni popotniki začeli zamenjevati prenatrpane destinacije, kot sta Barcelona in Balearski otoki, z manj znanimi kraji. Estremadura, oddaljena nekaj manj kot 300 kilometrov od Lizbone in Madrida, ponuja špansko kulturo, ki jo iščejo, a z bistveno več miru in tišine.
To je pravzaprav tudi moja zgodba. V devetdesetih letih sem živel na Ibizi, kjer sem užival v času pred internetom, pametnimi telefoni in vsem, kar je sledilo, v obdobju, ko otok še ni bil v polnem turističnem razcvetu. Ko so neusmiljena gradnja, degradacija okolja in preobremenjen promet začeli puščati posledice, sem odšel. Ibiza, nekoč hipijevsko zatočišče v 60. letih in manjša paketna destinacija v 70., je z razcvetom nočnega življenja v 90. letih postala globalna turistična znamka in se za vedno spremenila.
Estremadura, ki je bila sprva le postanek na moji poti po Iberskem polotoku, in ni bila mišljena kot končna destinacija. A tisto, kar sem tam našel leta 2000, me je presenetilo. Nikoli prej nisem bil v delu južne Evrope, kjer bi bila narava tako raznolika in bogata. Poseljeni prostor so sestavljala raztresena mesta in vasi, obdana z obsežnimi divjimi pokrajinami. In kar je bilo najbolj presenetljivo, vpliv turizma je bil skoraj neopazen.
Tradicionalna arhitektura hiš v Méridi. Foto: Depositphotos
Prijatelji z Ibize so me opozarjali, da bo Estremadura zahtevna za življenje in potovanja, suha, ravna in pusta. To se ni izkazalo kot resnica, a v nekaterih drugih pogledih so imeli prav. Po evropskih merilih je regija delovala odmaknjeno in redko poseljeno, kar v veliki meri velja še danes. Prometne povezave niso bile najboljše; najbližje mednarodno letališče, Madrid-Barajas, je oddaljeno tri do štiri ure vožnje. Takrat ni bilo galerij, gledališč, sodobne kulinarike ali umetnosti, in seveda tudi ne diskotek. (Kulturna scena se je od takrat sicer precej razvila.) Kot gej moškega me je skrbelo, kako se bom vključil v okolje, ki je pogosto delovalo kot španski "divji zahod".
Kip Francisca Pizarra na Plaza Mayor v Trujillu, v provinci Cáceres. Foto: Depositphotos
Na koncu sem kupil 12-hektarsko posestvo v bližini majhne vasi na severu regije. Ko sem začel raziskovati okolico, sem hitro ugotovil, da sem sprejel pravo odločitev. V primerjavi z utesnjenim in zaprtim otokom, kjer sem živel desetletje, so se pokrajine Estremadure zdele skoraj neskončne. (Skoraj tretjina ozemlja je pod neko obliko zaščite.)
Njen tradicionalni podeželski način življenja je deloval kot živ spomin stare Evrope. Južna provinca Badajoz, z oljčnimi nasadi in vinogradi, skalnatimi gorami in belimi vasmi, je spominjala na neprekinjeno nadaljevanje Andaluzije, vendar brez množic. Na severu pa pokrajino zaznamujejo hrastovi in kostanjevi gozdovi ter zasneženi vrhovi. Staro mestno jedro Cáceresa, glavnega mesta istoimenske province, približno uro in pol vožnje od mojega novega doma, je tako monumentalno, da deluje, kot bi bilo izklesano iz enega samega bloka peščenjaka.
Tradicionalni podeželski način življenja je ponos Estremadure. Foto: Depositphotos
Ti prvi vtisi v veliki meri veljajo še danes, 25 let pozneje, kraji, ki so me takrat očarali, pa ostajajo glavne zanimivosti za današnje obiskovalce. Med njimi je samostan Guadalupe, duhovno središče regije in dom enega njenih najizrazitejših umetniških zakladov, chiaroscuro portretov španskega meniha in slikarja Francisca de Zurbarána, tehnike močnih kontrastov med svetlobo in senco. V veličastnih rimskih ruševinah v Méridi se vsako poletje odvijajo klasične predstave v veličastnem antičnem gledališču na prostem. V obmejnem mestu Olivenza pa so stoletja izmenične portugalske in španske oblasti pustila zanimivo mešanico modrih keramičnih ploščic, granitnih stebrov in belih fasad.
Rdeče-rumena fasada sprednjega dela arene za bikoborbe v Méridi Foto: Depositphotos
Edino, kar se je spremenilo, je nov val tujih jezikov, predvsem angleščine. Leta 2024 je Estremaduro obiskalo 254.857 tujih turistov, kar je 18 odstotkov več kot leto prej. Regija je tudi ena najhitreje rastočih v Španiji po številu ameriških obiskovalcev, takoj za Balearskimi otoki.
Virginia Irurita, ustanoviteljica turistične agencije Made for Spain & Portugal, pravi, da obiskovalci, ki prihajajo v Estremaduro, običajno že gojijo posebno naklonjenost do Iberskega polotoka. Tako kot jaz so pripravljeni spregledati slabšo infrastrukturo, prav ta nerazvitost pa je regijo pomagala ohraniti.
Čeprav prometne povezave niso bistveno napredovale, je ponudba hotelov, restavracij in kulturnih vsebin danes precej bogatejša kot ob mojem prvem obisku. Leta 2010 sta na primer Toño Pérez in José Antonio Polo v Cáceresu odprla Atrio, restavracijo z nastanitvijo. Objekt, ki ga je zasnoval nagrajeni arhitekturni studio Mansilla + Tuñón, ima od leta 2022 tri Michelinove zvezdice in velja za najboljšo restavracijo v regiji. Degustacijski meni s 23 hodi španske visoke kulinarike stane 280 evrov, brez vina iz vrhunske Atrio vinske zbirke.
Atrio ima izjemno vinsko klet. Foto: Atrio
Pred petimi leti sta ista gostinca pomagala nemški zbirateljici Helgi de Alvear trajno umestiti njeno obsežno zbirko sodobne umetnosti v stavbo z začetka 20. stoletja na ulici Calle Pizarro v Cáceresu. Po prenovi, ki jo je vodil arhitekt Emilio Tuñón Álvarez, je nastal Muzej sodobne umetnosti Helga de Alvear. Leta 2024 sta odprla še Palacio Paredes-Saavedra, staro mestno palačo, preurejeno v butični hotel z 11 sobami, pri čemer vsaka izstopa z edinstvenimi arhitekturnimi detajli in umetniškimi deli.
Lobi hotela Palacio de Godoy Caceres, Curio Collection by Hilton. Foto: Hilton
Njihovi skupni napori mesto in s tem tudi Estremaduro vse bolj postavljajo na zemljevid popotnikov in vlagateljev. Palacio de Godoy, Hiltonova interpretacija palače iz 16. stoletja, je v Cáceresu odprl vrata septembra 2025. Ultra luksuzna veriga Rosewood medtem vlaga približno 520 milijonov dolarjev v hotel s 65 sobami v bližini Navalmoral de la Mata, ki naj bi se leta 2029 odprl pod imenom Rosewood Dehesa Espadañal.
Glasbeni mogotec Edgar Bronfman Jr. je v Atriu bival in večerjal novembra 2022 in 2023. Kot pravi, gre za "enega najboljših majhnih hotelov in restavracij na svetu", Estremaduro pa opisuje kot "enega najlepših in še neodkritih delov Španije". Posebej izpostavlja njeno pristnost, neokrnjeno naravo in turizem z nizkim vplivom.
Podobno potrjujeta tudi popotnika Jorge in Mónica Canavati iz Houstona v ZDA, ki sta se v Atrio vrnila že večkrat.
Samostan Yuste v provinci Cáceres. Foto: Depositphotos
"Veseli nas, da je Španija tako uspešna v turizmu," pravi Mónica. "Toda v mestih, kot je Sevilla, je turizem vzel del čarobnosti." Estremadura je drugačna, dodaja. "Tukaj ni gneče."
Razumem, kaj želi povedati. Prebivalci priljubljenih destinacij, ki jih prizadenejo rastoče najemnine in praznjenje mestnih središč, se vse bolj bojijo prekomernega turizma. Tukaj, na "divjem zahodu", te nevarnosti za zdaj še ni.
Ali bo Estremadura nekoč podlegla pritiskom turizma, ki so druge španske destinacije spremenili v izpraznjene in nezadovoljne različice samih sebe? Bom moral tudi sam čez deset let oditi? (Imam seznam drugih skritih krajev, a ga za zdaj še ne bom delil.)
Za zdaj hotelskih zmogljivosti ni dovolj, da bi se lahko razvil množični turizem. Obetana hitra železniška povezava AVE med Madridom in Lizbono, ki naj bi potekala skozi Estremaduro, še vedno nima končnega datuma, zato so tako domačini kot obiskovalci še naprej odvisni od počasnih regionalnih vlakov.
Medtem imajo tisti, ki jo obiščejo, občutek posebne privilegiranosti. Na svoji kmetiji pogosto pomislim, kako zelo so se prijatelji z Ibize motili. Na mojih 12 hektarjih voda privre na dan iz izvirov in potokov, daleč od predstave o "suhi in pusti" pokrajini. Danes imam v bližini tudi festival klasičnega gledališča in svetovno znan muzej sodobne umetnosti, kar je daleč od "kulturne puščave". In ko sem se junija 2010 poročil, so prebivalci moje vasi v velikem številu prišli, da bi praznovali z nama, metali konfete in čestitali, kar je daleč od stereotipov o podeželski nestrpnosti.
Medtem ko se prekomerni turizem širi po Evropi, široka obzorja, zgodovinska mesta in umirjen življenjski ritem v Estremaduri še naprej vztrajajo. Zame pa se je začetno navdušenje nad odkrivanjem sčasoma preoblikovalo v občutek pripadnosti.
.webp){kind=icon}
