Festivalska priznanja ne pomenijo vedno tudi komercialnega uspeha, vendar to ne velja za film DJ Ahmet, ki pušča močan vtis tako pri občinstvu kot pri kritiki. Skoraj leto dni po svetovni premieri na festivalu Sundance, kjer je prejel dve nagradi (nagrado občinstva v programu Svetovni film in posebno nagrado žirije za kreativno vizijo), zanimanje za celovečerni prvenec scenarista in režiserja Georgija Unkovskega ne pojenja.
Po regionalni premieri avgusta v Sarajevu, kjer je film osvojil tri nagrade, ter težko pričakovani premieri pred domačim občinstvom na festivalu Brata Manaki, kjer je filmsko ekipo pozdravil 15-minutni stoječi aplavz, in po predstavitvah v državah regije Adria je DJ Ahmet prejšnji mesec v zgolj dveh dneh prejel še šest novih nagrad na treh različnih festivalih po Evropi.
Gre za dramo s primesmi komedije, posneto v turškem in makedonskem jeziku, ki jo je Unkovski pred začetkom predvajanja opisal kot kratko potovanje skozi življenje najstnika iz juruških vasi pri Radovišu. Ta se poleg ljubezni do glasbe sooča z očetovimi pričakovanji, skrbjo za mlajšega brata ter odkrivanjem ljubezni do dekleta, ki je že obljubljeno drugemu.
Preberi še
Novi Avatar – ali trenutek, ko je Hollywood postal tako resen
Franšiza Avatar je bila kritizirana zaradi svoje resnosti, vendar je prav to lahko prednost v trenutni filmski krajini, kjer občinstvo vse bolj ceni upanje in iskrenost. Kaj prinaša tretji del?
17.12.2025
Deset hit filmov, ki jih pričakujemo leta 2026
Nadaljevanja in predelave so oboževalce že razdelili.
29.11.2025
Trump: dogovor med Netflixom in Warnerjem bi lahko predstavljal "problem"
Združitev dveh velikanov zabavne industrije bo naletela na ovire.
08.12.2025
Nova sezona Stranger Things sesula Netflix
Pretočna platforma Netflix je izdala novo sezono priljubljene serije.
27.11.2025
O vztrajnosti, entuziazmu in nujnih kompromisih v petletnem procesu nastajanja filma Unkovski odkrito govori v intervjuju za Bloomberg Adria. Dotaknili smo se tudi širših tem: zakaj makedonski avtorji kljub težavam doma postajajo vse bolj prepoznavni v svetu, kako tehnologija in pretočne platforme vplivajo na ustvarjalno svobodo ter katera osebna in profesionalna doživetja so ga najbolj zaznamovala kot režiserja in človeka.
Vaš film je presegel vsa vaša pričakovanja. Kdaj ste spoznali, da ga občinstvo in kritika doživljata drugače, kot ste pričakovali?
GU: Vedno začnem z dokaj skromnimi pričakovanji. Filme ustvarjam zase, kot da sem edino občinstvo. Vse, kar pride za tem, je dodana vrednost. Že na premieri na festivalu Sundance, ko je bil film med eno od scen prekinjen z aplavzom, je postalo jasno, da bo leto 2025 zame zaznamovano z DJ Ahmetom. Če se lahko občinstvo v Utahu smeji šalam, umeščenim v vas pri Radovišu v Makedoniji, potem je vse drugo mogoče.
Kaj menite, da je tuje občinstvo v zgodbi najbolj prepoznalo?
GU: Mislim, da sta prav iskrenost in univerzalnost zgodbe tisti, zaradi katerih je dostopna in razumljiva po vsem svetu. Čeprav je film globoko zakoreninjen v specifičnem okolju in kulturi, so čustva in teme, kot so odraščanje, družinski odnosi, prva ljubezen ter konflikt med generacijami, razumljive vsem.
Film ste pripravljali pet let. Kako ste v tako dolgem obdobju ohranili entuziazem?
GU: Pet let je res dolgo obdobje in ni bilo vedno lahko ostati motiviran. V sebi imam prirojeno trmo – preprosto si ne bi mogel odpustiti, če bi odnehal. Zelo mi je pomagalo tudi to, da sem se med procesom obkrožil z odličnimi sodelavci, ki so v projekt verjeli skupaj z mano. Celotna ekipa je bila izjemno uigrana. Arif, Aguš in Dora so mi dajali največ moči v trenutkih, ko sem imel kakršne koli dvome.
Koliko je DJ Ahmet danes film, kakršnega ste si sprva zamislili, in ali je pot do njega vključevala ustvarjalne kompromise?
GU: Temelj filma – občutek in glavna ideja, ki sem ju imel na začetku – je ostal enak, vendar je zgodba doživela številne spremembe, deloma med snemanjem, še bolj pa v fazi montaže. Veliko revizij scenarija, nepredvidljive situacije na terenu in nešteto drobnih odločitev, ki postopoma oblikujejo končni izdelek. Bilo je nešteto ustvarjalnih kompromisov (nekateri so film celo izboljšali), k temu pa je pomembno prispevala tudi odlična montaža Mihala Rajha, ki je filmu pomagala ohraniti njegov duh.
Georgije M. Unkovski je rojen leta 1988 v New Yorku. Študiral je fotografijo na Tehnološkem inštitutu v Rochesterju (ZDA), magistriral pa iz režije na univerzi FAMU v Pragi na Češkem. Njegov kratki film Nalepnica, prav tako mednarodno nagrajen, je imel premiero na festivalu Sundance leta 2020.
Produkcija filma/promo
Dosegli ste velik mednarodni uspeh tudi s kratkim filmom Nalepnica. Katere so najpomembnejše lekcije, ki ste jih osvojili za mednarodni trg in odnos s festivali?
GU: Nalepnica je bil moj prvi veliki korak na svetovno festivalsko prizorišče in skozi ta uspeh sem se naučil nekaj zelo pomembnih stvari. Prva in osnovna je, da dobra zgodba najde pot, ne glede na to, od kod prihaja. Ko sem snemal kratki film v Makedoniji, si niti sanjati nisem upal, da bo potoval na toliko festivalov. Ta izkušnja me je naučila, da se splača biti avtentičen in zvest sebi v pripovedovanju, saj lokalne in osebne zgodbe najmočneje odmevajo globalno.
Prav tako festivalski uspeh ne pride čez noč – včasih pomeni pošiljanje filma na stotine naslovov in prejemanje zavrnitev, preden pride pravi trenutek. V tem času sem spoznal veliko ljudi iz industrije in doumel, kako pomembni so ti stiki in izmenjava izkušenj. Festivali so priložnost, da slišiš zgodbe drugih, se učiš od kolegov in ustvariš mrežo prijateljev po vsem svetu. Ta izkušnja mi je tudi pokazala, kako predstaviti svoj film različnim občinstvom. Na koncu dneva je največja lekcija ta, da ustvarjam filme, ki mene osebno osrečujejo in izpolnjujejo – uspeh bo prišel ali pa tudi ne.
So mednarodne nagrade in uvrstitve na svetovne festivale že spremenile odnos investitorjev in distributerjev do vaših prihodnjih projektov?
GU: Da, lahko rečem, da se razlika čuti. Po Sundanceu in drugih uspehih z DJ Ahmetom je komunikacija s potencialnimi investitorji in distributerji lažja. Seveda to ne pomeni, da se finance za nov projekt samodejno zagotovijo, a čutim, da investitorji vidijo, da za mano stoji preverjen uspeh, in pogovor se začne na bolj enakovredni ravni. To mi daje upanje, da bom morda naslednji film lahko uresničil hitreje. Bomo videli – čas bo pokazal.
Film je zelo uspešen tudi na blagajnah. Kaj je po vašem mnenju ključni dejavnik, ki mu je omogočil močan odziv občinstva?
GU: Tudi sam si postavljam to vprašanje. Rekel bi, da so iskrenost, humor in čustva nekaj univerzalnega, hkrati pa specifičnega. Občinstvo je začutilo srce zgodbe, vzljubilo Ahmeta kot lik ter se povezalo z njegovimi sanjami in stiskami. Ključ je v tem, da je film narejen s srcem, brez pretencioznosti, in da mu je uspelo najti sladko ravnovesje med avtorskim in zabavnim.
Makedonski avtorji so vse pogosteje prisotni na mednarodni sceni, čeprav je domači filmski sektor pogosto kritiziran zaradi netransparentnih pogodb in nejasnih pogojev. Kako razlagate ta kontrast?
GU: Avtorji pri nas so se naučili biti borci in se znajti v vseh razmerah. Ko stopijo na mednarodno prizorišče, že imajo »debelo kožo« in izkušnje s premagovanjem težav, zato njihov talent pride do polnega izraza. Naše zgodbe prinašajo tudi svež glas iz majhne regije, ki ga svet očitno želi slišati – morda prav zato, ker ni »zglajen« s strani komercialne mašinerije, temveč ostaja avtentičen. Dejstvo je, da se mora sistem izboljšati. Še lepše bi bilo, če bi bili ti uspehi iz tujine deležni podpore tudi doma. Imamo kakovost, ki jo je vredno sistemsko in strateško podpreti.
"DJ Ahmet" je koprodukcija, ki je nastala v sodelovanju produkcijskih hiš Cinema Futura in Sektor Film iz Severne Makedonije, Alter Vision in Analog Vision iz Češke ter Bekrum Produkcija in Baš Čelik iz Srbije. Film je bil leta 2020 na razpisu Agencije za film podprt s približno 380.000 evri, dodatnih 160.000 evrov pa je prejel iz panevropskega filmskega sklada Eurimages. Producenta filma sta Ivan Unkovski in Ivana Šekutkoska, skupni proračun projekta pa je ocenjen na 978.800 evrov.
Produkcija filma/promo
Kako tehnologija in novi mediji vplivajo na vaš ustvarjalni proces? Kateri aktualni trendi v kinematografiji vas najbolj strašijo in kateri navdihujejo?
GU: Dobra zgodba bo vedno našla svojo pot. Trendov se najpogosteje sploh ne zavedam.
So pretočne platforme grožnja ustvarjalni svobodi režiserjev?
GU: "Streaming killed the cinema star." Zdi se mi, da vse začenja izgledati enako. Skoraj vse serije na Netflixu delujejo, kot da jih je posnel isti direktor fotografije, z isto kamero. Pretiravam, ampak pogumnih in res drugačnih projektov je malo. S tega vidika je streaming smrt za avtorsko kreativnost – seveda obstajajo izjeme, a redke. Prenasičeni smo z vsebinami, hkrati pa nas te vsebine skoraj ne ganejo več.
Če bi lahko posneli film brez kakršnih koli finančnih ali tehničnih omejitev, kakšen projekt bi to bil?
GU: Verjetno najslabši projekt, ki bi ga lahko naredil. Omejitve so za umetnike dobre, ker jih prizemljijo in jih silijo v stik z realnostjo, s katero se prej ali slej morajo soočiti.
Kateri je bil najtežji trenutek v vaši režiserski poti, ki vas je osebno spremenil?
GU: Brez dvoma obdobje po snemanju filma DJ Ahmet. Ko je bilo snemanje končano, sem bil obseden z mislijo, da film ni dovolj dober in da sem razočaral sebe ter ljudi, ki so verjeli vame. Montaža je bila kot terapija – skupaj z Mihalom Rajhom sem med gradnjo filma postopoma vračal zaupanje vase in v film. Postal sem iskrenejši do sebe in drugih glede izzivov. Mislim, da procesa ne gre idealizirati; o svojih občutkih in stiskah je treba govoriti odkrito.
Imate najljubši film ali avtorja, ki vas redno navdihuje tudi v vsakdanjem življenju?
GU: Paul Thomas Anderson, Roy Andersson, brata Coen, Joachim Trier, Paolo Sorrentino, James Cameron, Miloš Forman, David Fincher, Lars von Trier, Edgar Wright in še mnogi drugi.
Najpomembnejši poslovni nasvet, ki ste ga dobili?
GU: Obkroži se z ljudmi, ki so pametnejši in bolj talentirani od tebe.