Film Dražen številka 1 na Netflixu po vsej regiji

Košarkarski Mozart Dražen Petrović je neverjetna športna in življenjska zgodba. Športna, saj je še danes veliko takih, ki menijo, da Evropa boljšega košarkarja še ni videla, in življenjska, ker je tragična usoda končala njegovo kariero pri 28 letih, ko po normalnem poteku dogodkov največji uspehi šele prihajajo.

Petrovićeva življenjska pot je idealna podlaga za film, od izjemne košarkarske kariere, njegovega igralskega dometa in tragičnega konca, skoraj kot košarkarski Jamesa Dean. Pravzaprav je neverjetno, da v tridesetih letih od njegove smrti ni bilo filmskih poskusov, da bi to neverjetno zgodbo prenesli na velika platna. Če ne štejemo Once Brothers, ganljivega dokumentarnega filma iz leta 2010, ki spremlja zapleten odnos med dvema velikanoma košarke iz nekdanje Jugoslavije - Petrovićem in Vladom Divcem.

Dražen Petrović, foto: Memorijalni centar Dražen Petrović, Zagreb

Ta film govori o njunem tesnem prijateljstvu in poklicni povezanosti v letih skupnega igranja za jugoslovansko reprezentanco (1986–1990), a tudi o razdoru, ki je nastal zaradi vojn v nekdanji Jugoslaviji.

Eden ključnih trenutkov filma je Divčevo obžalovanje, da mu zaradi tragične smrti šibeniškega košarkarskega genija v prometni nesreči leta 1993 ni uspelo zgladiti razhajanj z Draženom.

Tako kot Once Brothers tudi Dražen ni le film o košarki; ampak tudi globoko analizo življenjske usode, čustvenih vidikov, družinskih, prijateljskih in ljubezenskih odnosov ikone košarke.

Režiserjema je uspelo Dražena Petrovića prikazati kot osebo, ne le športnika, kar daje filmu dodatno globino. Igralsko zasedbo interpretirata Domagoj Nižić (Dražen od 18. leta) in Tonko Stošić (Dražen v otroških letih), nato Zrinka Cvitešić kot Draženova mama Biserka. Za to vlogo je igralka prejela nagrado Golden Studio za najboljšo igralko. V vlogi očeta Josipa nastopa srbski igralec Dragan Mićanović, v vlogi brata Aleksandra Petrovića pa Pavel Matuško.

Režiserja sta Danilo Šerbedžija in Ljubo Zdjelarević, scenarist pa Ivan Turković-Krnjak. Film je bil premierno prikazan ob Draženovem 60. rojstnem dnevu, 22. oktobra lani, v kinu Cinestar v Šibeniku, od 31. oktobra pa je bil v distribuciji po vsej regiji Adria. Prav tako je film od 5. februarja 2025 na voljo na Netflixu, kjer je na prvem mestu po gledanosti na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji.

Košarka kot matematika in nežni zvoki kitare

Draženova pot do vrha ni bila lahka. V tem smislu film omogoča globoko razumevanje njegovega značaja, vztrajnosti in prirojenega športnega duha, ki mu je pomagal premagovati ovire. Njegovi starši so namreč zaradi poškodbe ob rojstvu menili, da se fizično ni sposoben kosati s starejšim bratom Aleksandrom v košarki. In Dražen je naredil vse, samo da je lahko treniral košarko. Skrival je, da namesto ur kitare čas preživlja v športni dvorani svoje šole. Pri 13 letih je začel v mlajših selekcijah domačega košarkarskega kluba Šibenka. Pri 15 letih je vstopil v prvo ekipo, takoj po tem, ko si je Šibenka priborila obstanek v prvi ligi.

Foto: Memorijalni centar Dražen Petrović, Zagreb

Ključno pri upodobitvi lika je, da tudi ko so uspehi sledili, Draženova disciplina in predanost nista popustili. Pri Draženu je bila predanost košarki postavljena na raven znanosti. Zmage se je loteval s številkami in matematičnimi formulami v glavi. Večkrat je v filmu prikazano, kako gre tudi po tekmi še malo trenirat, čeprav ga čaka dekle, v katero je iskreno zaljubljen. Ko smo že pri tem, je poleg košarke in primarne družine odnos s sodržavljanko Renato Čajić prikazan kot še en bistven in iskren odnos, torej kot njegova največja ljubezen. Dolgoletna zveza se je po začetku vojn na ozemlju nekdanje Jugoslavije pretrgala in Renata (njen lik v filmu igra Romina Tonković) je spoznala, da mu ne more slediti v daljni svet. Hrvaški igralec Domagoj Nižić je v resničnem življenju razkril, da je res srečal Draženovo največjo ljubezen in da mu je ona pomagala zgraditi lik slavnega košarkarja. Tonko Stošić, fantovski košarkar, tudi njegov someščan, je moral za svojo debitantsko vlogo v filmu nositi lasuljo, rjave leče in se naučiti igrati kitaro.

Strast do košarke na prvem mestu

Dražen se je po bratovih stopinjah preselil v Cibono, kjer je postal prava zvezda jugoslovanske košarke. Bil je tudi ključni igralec jugoslovanske reprezentance, ki je na olimpijskih igrah v Barceloni osvojila zlato medaljo, čeprav ta trenutek v filmu ni posebej poudarjen. Petrovićev prestop v Real Madridu je bil velik korak v njegovi karieri, selitev v špansko ligo pa je pomenila njegov vstop v mednarodni košarkarski svet. Največji trenutek v njegovi karieri je bila selitev v NBA, kjer je igral za Portland Trail Blazers in New Jersey Nets ter postal prvi Jugoslovan, ki je postal mednarodna zvezda NBA.

Foto: Memorijalni centar Dražen Petrović, Zagreb

In ko opisuje vse te spremembe in napredek, se film bolj osredotoča na njegov notranji boj, osebne odnose in predvsem njegovo strast do košarke. Film nas popelje tudi skozi trenutke brezskrbnega življenja v trenutkih, ko je bila košarka v Jugoslaviji najmočnejša. Poleg Petrovića so najmočnejše klube v državi in ​​skupni državi zastopali Žarko Paspalj, Predrag Danilović, Sale Đorđević, Ivo Nakić, Miroslav Pecarski, Zoran Čutura, Dino Rađa, Tonija Kukoč, Arijan Komazec in mnoga druga znana imena. In potem ga ni bilo več. Ta trenutek, pa tudi zaskrbljenost nad razpadom države in družine, sta v filmu najbolj čustvena, a daleč od vsake patetike. Tega je prikrajšana tudi pripoved o usodnem dnevu njegove smrti.

Čas beži, kapitan …

Dražen Petrović je namreč poleti 1993, po najboljši sezoni lige NBA, s hrvaško reprezentanco, ki je igrala kvalifikacije za evropsko prvenstvo, odpotoval na Poljsko. Razmišljal je o odhodu iz lige NBA, nezadovoljen zaradi napetosti v Netsih in pomanjkanja priznanja. Odločil se je, da se s soigralci ne bo vrnil na Hrvaško, temveč je v osebnem vozilu odpotoval v München s svojo izbranko, nemško manekenko madžarskega porekla Klaro Shalantzi, in turško košarkarico Hilal Edebal. Na avtocesti pri kraju Denkendorf v Nemčiji se je zgodila tragedija, ki je zaznamovala košarko.

Klara je vozila golfa, zaradi slabe vidljivosti in, kot pravijo, velike hitrosti ni opazila vlačilca, ki je zapiral cesto, in je trčila vanj. Dražen Petrović je 7. junija umrl na kraju, ostali potniki pa so bili huje poškodovani.

 

Depositphotos

 

Po njegovi smrti je njegov grob postal svetišče, dvorana Cibona pa se je preimenovala v dvorano Dražena Petrovića. Tudi v Lozani so mu postavili kip, leta 2002 pa je postal član košarkarskega hrama slavnih. V njegovo čast so leta 1994 uvedli Trofejo Dražena Petrovića, leta 2006 pa so v Zagrebu odprli Spominski center in muzej, posvečen Draženu Petroviću.

Postal je romarski kraj za vse, ki se želijo spominjati njegove neverjetne kariere in trajnega navdiha, ki ga predstavlja v svetu športa.

Center je nastal na pobudo Draženove družine v sodelovanju z mestom Zagreb. Tematske galerije in razstave vsebujejo pričevanja, časopisne izrezke, multimedijske vsebine in podrobnosti o Petrovićevi karieri v vseh fazah.

Decembra 2006 so v Zagrebu odkrili 4 metre visok spomenik Draženu Petroviću, izdelan iz 4 ton brona. Spomenik je delo akademskega kiparja Kuzme Kovačića, ki je ob priložnosti dejal, da ga želi predstaviti kot starodavno figuro, ki poudarja veselje do igre. Tako strast do igre kot veselje, ki ga prinaša, sta resnično eno največjih sporočil biografskega filma.

Legenda, ki je odprla pot evropski košarki v NBA. Foto: Memorijalni centar Dražen Petrović, Zagreb

 

"Dražen bo večno živel v naših življenjih na celotnem Balkanu ... Za vedno," je le eden od vtisov v Spominskem centru, posvečenem prezgodaj preminuli legendi.

Čeprav so kritike glede umetniških dosežkov filma mlačne in celo negativne, je dejstvo, da je film uspel podati osebni, regionalni in univerzalni pomen košarkarskih sanj. In Dražen Petrović je hkrati rekorder in kapetan te zgodbe. Včasih je lažje govoriti o močnih čustvih in najbolj dramatičnih dogodkih. Velike tišine najglasneje govorijo o velikih dramah. Brez patetike. Morda je to največja veličina te biografske zgodbe.  

Čas zagotovo beži, a spomin in zapuščina ostajata.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar